info@majamonrue.com |

ZAKAJ VENDAR KURE NE LETIJO?? ali KAKO SE JE PIŠČANEC ODLOČIL, DA BO LETEL

  Posted on   by   No comments

Smešno toplo je, kajne da? Praznino v srcu hitro zapolnijo nasmehi ljudi, ki preprosto hočejo, hočejo tvoj nasmeh nazaj in potem se smejiš…in plešeš…in prepuščaš višjim frekvencam življenja, tistim, ki te iz potlačenega, spet dvignejo nazaj na tvojo raven.
Maribor je res smešen. Poln absurdov in blokad, po drugi, človeški plati, pa tako vesel in preprost in poln. Neke vezi, ki se spletajo kar same od sebe in ljudje kar prihajajo z iskrivimi očmi in iskreno prijaznostjo. So tudi tisti, ki jim je vse odveč in teh ni malo, kar me še vedno vrže v neki modus razočaranja, toda takrat pač pomislim na to kako sem v bistvu lahko srečna, ker se kakor cvet odpiram vsemu dobremu, ki prihaja naproti. Slabo se me zato vedno bolj izogiba…nekako ima vedno manj efekta in če ni efekta nihče zares ne vztraja. Vseeno pa… vseeno se še lovim. Kakor majhen ptiček, strokovnjakinja za moj um pravi »piščanec«, ja, kakor piščanček sem, ki ima sicer povsem suveren izraz (ste že kdaj pogledali piščančka v »obraz«?)češ, kako mu je vse jasno, toda ne more ravno postopati kot petelin. Še vedno stopiclja in naleti na neke stvari prvič. Tega se zaveda, a ne bo nikoli priznal. Če bi piščančkom dovolili živeti dlje in bi opazovali njihovo vedenje, prepričana sem, da so radovedni, da poskušajo prestopiti sleherni kamen v svojem okolju samo zato, da bi nekoč bili ponosni petelini na vrhu (strehe). Opaženi in pomembni.
V okolju slehernega človeka je mnogo lepih stvari, ampak veste kaj je meni najbolj všeč? Nasmejan obraz. Nasmejan obraz vsakogar naredi lepšega, bolj človeškega, bolj pristnega. Ja, življenje je pač nepredvidljivo in ustvarili smo svet, v katerem je polno »spimpanih« nasmehov na fejsbuku, saj se v realnosti nimamo več čemu smejati. Vsi filmi so postali zlizani, vse šale so dosegle svoj vrhunec, sploh pa, da se lahko smejimo potrebujemo varnost. Kakšno je stanje, vsi se bojimo. Bojimo se prihodnosti, namesto da bi se je veselili. Plaši nas dejstvo, da nam stvari uhajajo iz rok, da nič več ni predvidljivo, predvsem pa, da je vse minljivo. Oklepamo se časa, kakor, da bi ga bilo moč ustaviti, po drugi strani pa brzimo, ker bi radi boljši jutri. Ko te potem po »tisoč letih« popolnoma nenadzorovano napade val smeha iz srca, moraš naslednji dan vzeti bolniško zaradi trebušnega »musklfiberja«!
Kmalu imam srečanje s svojo Dušo. Tako sem se odločila. Skrajni čas je, da pobegnem iz kalupa prenatrpanih piščancev, ki se vsi suvereno držijo, toda v resnici so nemočni. In gredo vsi po vrsti v zakol.  Toda preden skujem načrt za pobeg potrebujem nekaj informacij o meni sami. Ne moreš namreč  kar tako. Moraš vedeti kdo si in kaj v resnici želiš. Kako boš sicer vedel, kje v okolju je luknja zate? Dejstvo je, da se večina ljudi podaja na pot takšnih spoznanj s poskusi letenja (vsi vemo, da kure ne letijo). Nekateri poskusijo le enkrat ali dvakrat in so že utrujeni do konca življenja. Drugim uspe v prvo, toda namesto na svobodo priletijo v drugo škatlo s piščanci. Tretji poskušajo ves čas, s hrepenenjem, z ambicijami, s krili, ki jih sicer imajo, toda brez spoznanja, da si to kar si in nič drugega, je težko narediti odskok v pravo smer in potem zamahniti z vso močjo. In ko te stokrat odbije nazaj v tla, se več nočeš pobrati. Povsem zaslepljeno od poraza si priznaš zmoto, da si ti to, kar v bistvu nisi – neuspešno bitje. In potem pridejo takšne floskule, kot je na primer, da vsem pač ni namenjeno….in da eni imajo tisto nekaj, drugi pa tega nimajo. Da so eni posebni, drugi pa povprečni.  Vsem je namenjeno!  Vsi imamo tisto nekaj v sebi, konec koncev, vsak piščanec ima krila…in vsaka kura tudi, zakaj ne letijo???!! Imajo to potrebo, da bi poleteli, preveč globoko zakopano v sebi? Zakopano pod hrepenenji, strahovi in zmotami, ki se že generacije nalagajo na njihov trdi disk?
Vsak dan se od doma odpravim z ambicijo, da bom poletela, ali pa vsaj zarisala prvo črto na načrt za pobeg, toda tekom dneva, me razni »strokovnjaki« lepo vljudno in diplomatsko potrepljajo po puhu in me položijo nazaj med ostale piščance, češ, da je nesmiselno razmišljati o letenju za nekega piščanca, ki bi naj postal običajna kura. Moj največji življenjski izziv naj bi bil, poiskati si pravi kurnik(službo), izvaliti nekaj zlatih jajc za kmeta (državo) in lepo pridno in hvaležno glodati zrna za preživetje (plačilo). O petelinjenju naj sploh ne razmišljam, ker so kandidati že od nekdaj v stometrski vrsti, sploh pa moraš za petelina biti bolj neumne in brezbrižne sorte.

No, če bi resnično nasedla temu, nikoli ne bi preletela svojega sveta. K sreči sem ga, vsaj tistega, ki se mi je do zdaj odkril. Ne glede na to, da me sedaj spet tiščijo v škatlo z ostalimi piščanci, so moje sanje na poti k soncu. In pravljica o grdem račku, naenkrat pridobi na srčni vrednosti. Ljubeča pripoved je, za vsakogar, ki se nekako ne čuti normalen v danem okolju in v času. Potrpežljivost, majhni koraki, predvsem pa ljubezen vsemu in vsakomur, je načrt za pobeg v svet kamor spadaš. In iskreni smeh, tvoj in njihov. Ta ti da moč za zamah s krili, ki pa so zrasla že sama po sebi. In če ne letiš, ampak samo stopicljaš, vališ jajca in zobaš okrnjena zrna, potem zagotovo nimaš časa za smeh. Kdo pa je še videl, kuro se smejati iz srca?!        

Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.