info@majamonrue.com |

VEČERJA Z DUŠO: ŠMORN S PANORAMSKIM POGLEDOM

  Posted on   by   No comments

Maja_Monrue_Blog
Oktober je odbrzel mimo, november pa je že na polovici. Zasipana z obštudijskimi dejavnostmi, ki jih potem nikoli ni možno uveljaviti na štipendijskih vlogah, mi bodo pa prišle baje zelo prav v življenju, se prebijam iz dneva v dan. Po tem, ko sem že tisočkrat ugotovila, da bi človek moral početi to kar ga veseli, si vzeti čas zase in predvsem, uživati v sedanjem trenutku.  Pred kratkim sem si zaželela srečanje  z lastno dušo, da bi moje beganje dobilo neko smiselno razlago….kot posledica tega hotenja mi je iz glave pobegnil tajfun in pustošil na Filipinih. Ups, nisem se zavedala kakšno moč imajo moje begajoče misli in ideje, dokler so bile ujete v moji pretesni glavi. Toda energija, ki je v presežku se mora vedno nekam sprostiti in sprašujem se ali ni vse slabo, kar se dogaja po svetu prav posledica sproščanja presežkov energij iz »prenatrpanih« posameznikov…?

No, Duša se je hitro odzvala na moje povpraševanje in se mi najavila že nekaj dni po zapisu ideje o najinem skupnem večeru. Pa sem se odzvala tudi jaz, sedla na stol sredi temne sobe, katere zlate zidove so nežno božali rumeni žarki svečk in sveč. V zraku se je razprostiral prijeten orientalski vonj, ki je zelo prepričljivo dajal občutek skrivnostnega in samozavestno oznanjal prisotnost nečesa nezemeljskega. Potrkala sem bo lesenem okviru sedala, pri tem pa mi je srce divje razbijalo…kakor, da skačem s »petke« na glavo. V tistem trenutku sem želela hkrati zbežati in ostati. Konflikt v meni je srce pognal še v večji dir, le da ni vedelo kam bi dirjalo. Zmeda je spet napolnila mojo glavo s tisočimi, kaj s tisočimi, z milijonimi mislimi naenkrat. Kaj se bo zgodilo? Kaj se bo zgodilo?! Glas izza velikanskih gongov se je pojavil šele po nekaj trenutkih te mučne zmede in me počasi in nežno posadil nazaj v spokojnost čarobne sobe. Potem se je srce umirilo in pričelo poslušati kaj mu ima za povedati Duša. Bila je beseda za besedo, stavek za stavkom, vprašanje, brez pričakovanega odgovora, nato pa spet stavki, prepojeni z resnico, ki sem jo ponekod čutila kot prijetno ščegetanje entuziazma in upanja, ponekod pa kot ostro zbadanje v moj preponosni ego. Ampak, odločila sem se, da se predam in sprejmem vse kar bo prišlo…namreč zato sem bila tam, v tisti magični sobi, v temi in tišini…da končno prisluhnem moji duši. Po dvanajstih minutah informacij s katerimi me je zasipala moja Duša me je zajela panika. Naenkrat sem vedela vse, a nič obenem. Ne glede na to, kako je moj um želel preanalizirati, raztolmačiti in dojeti dejstva, to preprosto ni bilo mogoče. Ego mi je ves čas po tiho sikal v uho: »No, vidiš. Zdaj veš vse to, kar si že vedela, a še vedno ne veš kako bi se lotila…sem ti rekel, da nima smisla!« Zmedeno sem pogledovala po realni sliki v katero sem se vrnila potem iz te sobe. Okoli mene so bili sami iskreni pogledi in suvereni nasmehi. Vsi so vedeli, da takšno sporočilo potrebuje čas, da se dokončno odkodira v nekaj razumljivega.  Seveda, vsi so bili starejši od mene, jaz pa mladič med njimi in edina predstavnica generacije Y, sem želela vedeti nadaljnje korake takoj v tistem trenutku – prej ne grem od tam! Ampak edini odgovor, ki sem ga dobila v zelo konkretni obliki, ob tem ko sem lupila banano, je bil: »Ti samo jej to banano in uživaj.« In takrat sem dojela. Seveda!! Ničesar več ne rabim (umetno) dodati v svoje življenje. Ničesar več ne rabim spreminjati na sebi. Sem na popolnoma pravi poti in trenutno imam čisto vse kar potrebujem; znanje, sposobnosti in mladost; da mi uspe. Zakaj tega nisem dojela prej? Ker tega občutka nisem več vajena! Nazadnje sem se tako samozadostno počutila, ko sem pred petnajstimi leti iz kleti domače hiše »znosla« vrata in podvozje stare (razstavljene) Katrce in naznanila svojim staršem, da bom sestavila svoj avto. Potem pa so me počasi »ukalopirali« v družbene okvirje do te mere, da sem še pred par dnevi mislila, da mi ne bo nikoli uspelo, če ne bom resnično vsak dan naredila vsaj deset stvari z oznako Kariera.  Še pred par dnevi sem se počutila že zaskrbljujoče staro za vse moje načrte, ki jih želim uresničiti…kajti, danes si mladi kariero pričnejo graditi že pri šestnajstih-torej sem deset let že izgubila!!! NE! Nisem. Veste, nekega dne ugotoviš, da vse potrebuje svoj čas. Nikoli ne bom pozabila kako so gostje v moji zajtrkovalnici (moj prvi poslovni poskus pri enaindvajsetih) nestrpno čakali na »šmorn« ali carski praženec, pa je kuhar vedno dejal: »Naj počaka! Šmorn potrebuje dvajset minut, da se speče in nič manj.« In potem so ubogi gostje, ki so prišli k nam v svojem polurnem odmoru ta šmorn dobesedno vrgli vase. A tudi vrnili so se vedno. In to je dokaz, da dobre, kvalitetne, predvsem pa nadpovprečne stvari potrebujejo svoj čas, da nastanejo, da dozorijo in da se potem zableščijo v vsem svojem sijaju – a se čakanje vedno obrestuje. Prav za prav je potrpežljivost v tem smislu edina pot do končnega blišča.
Duša mi je med drugim smeje zaupala, da me moja resnična življenjska priložnost čaka na avtobusu (metaforično, ali pa tudi ne), ki se vsake toliko pripelje mimo, a ga zaradi svoje odsotnosti (med tisočimi nepomembnimi mislimi) sploh ne opazim. Preveč sem obtežena s preteklostjo, hkrati pa se preveč peham tudi za prihodnostjo, kakor da bi eno ali drugo sploh lahko v resnici upravljala.
V naslednjih dneh sem ugotovila, da je ključ do čiste slike v bistvu panoramsko okno. Namreč panoramski pogled je tisti pogled, v katerem zajameš celotno sliko in ne samo priljubljenih detajlov. Tako se potem lažje namestiš v fotelju in počakaš na slasten carski praženec. Tako se tudi lažje odločaš in to kar s fotelja. Ni ti potrebno begati sem in tja in tisočkrat premlevati istih zgodb, da bi našel povezavo. Včasih je potrebno samo obsedeti in zaupati, da bo situacija stekla v popolnoma pravo smer. Včasih je potrebno zaupati v resnico, ki kaže na to, da smo, takšni kot smo, ravno pravšnji. Za svoja leta. In potem mi je na misel padel naslednji ključ, ki odpira vrata v človeka takšnega kot je, v originalu. Ah, pred leti smo vsi zaklenili samozavestnega malčka s čistim srcem in velikimi načrti, v temno sobo, na koncu hodnika naše notranjosti. Čas je, da se vrnemo ponj, ga skopamo v dišeči kopeli, mu umijemo svilnate laske in bele zobke ter ga oblečemo v pisana oblačila. Nato ga peljemo v gozd gledat drevesa in na travnik prevračati kozolce in opazovati cvetlice. Skupaj z njim nabirajmo kostanje samo zato, ker je to nekoč bilo zabavno in rišimo z vodenimi barvicami jesensko listje. Ko bo zapadel sneg, peljimo tega otroka v zimsko veselje in postavimo snežaka, nato pa ves večer berimo pravljico ob velikem lončku polnem slastnega kakava. JA, dragi moji, tako se človekovo življenje v bistvu prične. Čarobno, svobodno in ustvarjalno. Ljubezen naokoli, nas nosi na krilih brezčasnega in vsemogočnega. In to vsemogočno nas dela pogumnejše od staršev, ki nas oštevajo z nepremišljenostjo. Toda ne gre za nepremišljenost…gre za čisto pristno hrepenenje po »živetju« vsega okoli nas. Pokažite na enega otroka, ki brezpogojno pri prvih korakih ne zaupa vase! Vsi smo že enkrat shodili, še enkrat nam lahko uspe. Toda tokrat imamo znanje, izkušnje in panoramsko okno. In imamo sposobnost, s polno zavestjo in razumevanjem poiskati  in dojeti smisel naših nenehnih poskusov. Imamo sposobnost vedeti kam smo namenjeni in zakaj nekaj delamo tako, kot delamo. Pridajte še otroški entuziazem in popolno zaupanje vase (ki, je zagotovo v vseh nas), pa smo iznašli recept za življenjski uspeh!

 

Mi odrasli, bi ves čas radi dojemali stvari kot nedosegljive, neprepoznavne in preabstraktne za resnični vsakdan. V resnici pa naše bistvo ves čas leži na dosegu roke in je povsem preprosto. Kot šmorn! Le da potrebuje čas, da ga lahko nato okusimo v njegovi popolnosti.
Categories: Popularni, samoanaliza

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.