Nekateri razumejo, nekateri pa preprosto ne razumejo. Življenje moraš živeti in to tako, da zajameš celoten dan v vsem svojem sijaju, ki se blešči izpod povprečja.
Končno sem si uspela utrgati celotno uro in pol za svojo strast; pisanje. V glavi se mi že več dni nabirajo besede, stavki, misli in prav nemirna sem že postajala ob dejstvu, da jih ne utegnem zapisati. Vsakodnevno se mi dogaja, da ure minevajo ampak nekega kvalitativnega rezultata ni. Predstavljajte si kako boleče je to za moje prepričanje, da mora vsak dan biti polna skleda rezultatov!
Spomnimo se, vrnila sem se v rodno mesto, ker mi je tako naložila usoda. Zapustiti sem morala prečudovito zgodbo o Dunaju in se vklopiti nazaj v ritem Maribora. In čeprav sem več dni meditirala z namenom ljubečih misli o tej situacij, so me vsakodnevni “cigli-v-glavo” znova spomnili zakaj je Dunaj zame tako čudovit, tako popoln in tako verjeten v prihodnosti in zakaj Maribor to ni.
Na Dunajski poslovni fakulteti sem bila tako navdušena nad študijskim programom, načinom in okoljem, da sem vse predmete opravila z odlično oceno, dodatno pa sem v svoj študijski portfelj dodala še štiri predmete od katerih so mi tri priznali na domači fakulteti kar za tretji letnik. Tako mi je v praktičnem pogledu ostal samo še en semester in diplomiranje. S prepričevanjem same sebe, da je ta preobrat zame super priložnost, da se po sistemu “boljše-prvi-v-vasi-kot-zadnji-v-mestu” realiziram v vseh svojih talentih, saj je Maribor moje domače okolje, sem se entuziastično podala na predavanja v slovenske predavalnice. Tam pa…naenkrat sem se znašla v sanjarjenju o službi na Dunaju in razčlenjevanju mojih profesionalnih kompetenc, kajti na belem platnu pred mano, se je prikazovala črno-bela fotokopija slike iz deset let starega učbenika, ki je pojasnjevala teoretično opredelitev razsežnosti managementa po (pazite zdaj) mariborskem modelu MER. Če v vaši glavi še ne odzvanja slavni “WTF”, naj dodam še, da je slika bila preslikava prosojnice iz grafoskopa (!!). Profesorica s starodavno frizuro podobno tistim, ki jih nosijo turške žene (kadar jo zasačiš doma za štedilnikom – brez rute) in poslikanim turkizno-svetlo-modrim (predstavljajte si to barvo!), najbrž ročno zašitim kostimom, je uporabo grafoskopa krepostno utemeljevala s svojo metodološko raznolikostjo učnih metod – hja malo PowerPoint malo grafoskop, pa smo že metodološko-napredni! Ob grožnji, da nam bo predčasno pridobivanje ocen omogočila samo v primeru, da bomo vsak ponedeljek zjutraj ob osmih prisotni in “prisebni” (pomeni, brez uporabe telefona, branja čtiv, ki niso povezana s predmetom in spanja – verjetno tudi sanjarjenja), se je moj prizadeti ego vprašal, ali je morebiti prišel namesto na fakulteto, v kakšno srednjo šolo! Seveda je pričakovati od študentov tretjega letnika, da se vedejo spoštljivo in zbrano poslušajo predavatelja, toda tudi od profesorjev svetovno priznane evropske fakultete v 21.stoletju, se pričakuje spoštovanje napredka v metodologiji poučevanja na visokošolskih ustanovah! Že po nekaj dneh mi je bilo jasno, da bom iz neizbežnih obveznih predavanj bore malo odnesla in da bom za svojo resnično kvalitetno izobrazbo mogla poskrbeti sama, iz drugih virov, ki jih očitno profesorji ne poznajo….ali pa jih nočejo, saj bi to pomenilo premik iz njihove cone udobja. Od štirih predmetov, ki jih moram obvezno opraviti v tretjem letniku usmeritve Podjetništvo, so trije predavani na popolnoma neuporabni in nesodobni, s tem pa tudi neučinkoviti način, ki tudi znanja željne študente (kot sem jaz na primer) ubijejo s prisilo v »piflarijo«. K sreči imam vsaj en predmet, pri katerem se profesorica trudi biti sodobna in razgledana ter podajati aktualno snov, ki temelji na aktualnih gospodarskih razmerah in realnih primerih kot je npr. primer podjetja Ryanair, ne pa npr. študijski primer podjetja Tinka d.o.o., ki ga radi uporabljajo pri drugih “starinsko in teoretsko” predavanih predmetih. Da ne govorim o tem, da nam na usmeritvi Podjetništvo nihče ne predava o upravljanju s človeškimi viri, kar se mi zdi bistvenega pomena, za bodoče podjetnike, enako menim tudi za znanje o t.i. “elevator pitch-ih”, podjetniškem marketingu, brandingu, psihologiji kupcev in na koncu koncev o mreženju. Nič od tega nas ne nameravajo naučiti! Učimo pa se izračunati ozko grlo v proizvodnji strojev in strategije na podlagi različnih vrst zmogljivosti proizvodnje ali pa podjetje Tinka d.o.o. uvrstiti v fazo diverzifikacije glede na organizacijsko strukturo ter vizijo podjetja… Zgolj za slučaj, če bo kdo od nas namesto podjetnik, kar poslovodja proizvodnega obrata s proizvodnimi stroji (v velikanski hali z majhnimi okni- seriously!!??) ali pa…no, ne vem zakaj služi teorija o razvojnih fazah, če nam obenem ni predstavljena njena vloga v praksi. Res, podjetništvo že “sto let” ni več omejeno zgolj na proizvodnjo, pač pa gre, vsaj po moji predstavi, za karierno aktivnost, ki temelji na iznajdljivosti, kreativnosti, samostojnosti in karizmi!
Morda me boste imeli za domišljavo, toda to že dolgo ni več moj svet. Seveda po sistemu, v katerega sem kot mariborska študentka vključena moram za naslednjih nekaj mesecev to kislico požreti in se pač stisniti v kalup s tridesetimi mojimi sošolci, ki ne bodo od tega študija odnesli skoraj nič, nato pa se bomo skupaj iz tega kalupa prevalili še v tistega večjega, ki se imenuje “slovenski diplomanti” in ki je potem povsem logično kritična skupina brezposelnih oseb, z nizkim potencialom zaposlitve. Ali ob tem dejstvu, da je vsem v državi (začenši s profesorji samimi) vseeno, kakšna je kvaliteta slovenskega študija, sploh lahko krivimo delodajalce, ki za vsakega novega zaposlenega zahtevajo nekaj let izkušenj!?? Če še vedno menite, da to ni prav, ste očitno tudi sami pregloboko zakalupirani, kajti nalogo, spopasti se z dejansko situacijo na trgu, ki danes valovi kot razburkan ocean in se ji z nekim poglobljenim teoretičnim znanjem zapisanim pred desetimi leti sploh ne smemo približati, zgolj z diplomo slovenske fakultete pač ne moremo rešiti. Nismo kompetentni in pika! Če nadaljujem še malo dlje…ali lahko na koncu za propade velikih, nekoč uspešnih podjetij, krivimo managerje (izvzemimo Hildo Tovšak in podobne kerlce)?? Kako da bi, ko pa so jih v času njihovega študija zasipavali s teoretskimi prikazi na grafoskopu in jih niso soočali z realnimi izzivi, ki pa potem vseeno in čisto zares pridejo. In enako zasipavajo zdaj nas… To je začaran krog, ki je že zdavnaj izgubil svojo začetno točko. Prav za prav je nikoli ni zares imel.
Photo source: http://rightcolumnmedia.com/wp-content/uploads/2013/01/Indian-Education-System.jpg