info@majamonrue.com |

VSTALA OD “MRTVIH”

  Posted on   by   1 comment

Blog_Maja_Monrue
Kaj nas v resnici osrečuje nikoli zares ne vemo. In tudi jasne meje čiste odraslosti ni možno določiti. Naša življenja so kot cvetni prah, razpršena in majhna in ne glede na ambicije, ki jih nosimo v srcu nekako ponižna proti času, ki nas kot edina dimenzija omejuje. Želimo živeti, želimo čutiti in želimo se smejati. V bližini, v dotiku, ki je poln obljub in potrditve smo najbolj polni, ko drug drugemu dajemo ljubezen, to je tisto, kar nas dela svobodne. In kaj je v bistvu svoboda?? Svoboda je odrešiti svoj svet časa in tako omejitev, ki nam privezujejo krila tesno na hrbet, zato, da ne bi previsoko leteli. In kdor uspe se času na videz upreti, še ni nujno svoboden. Kajti zvezal se je morda s strahom, četudi na brezčasnem nebu.
 
Resnična teža je v naših obveznostih, brez katerih menimo, da je nemogoče živeti. Tudi zato, ker smo že kdaj izkusili brezdelje in vemo, da delo krepi človeka. Res ga krepi, toda kaj se dogaja z umom, ki je glavno gonilo telesa, medtem, ko čepimo v svojih pisarnah in gledamo smeh igrivega spomladanskega sonca skozi okno? Tako zelo smo v resnici sposobni cveteti, bolj kot Japonska češnja, razbohotena na majhni zelenici megalomanskega bleščečega poslovnega centra, v katero zremo že od jutra. Sprašujemo se ali ptice, ki smejo užiti nje vonj, vedo za lepoto okoli sebe? Ali one uživajo življenje, ker se brezskrbno lovijo nad krošnjami dreves in nabirajo material za svojo novo hišo? Ali metulje krepi to, da nabirajo cvetni prah in dajejo naravi nazaj, da bo spet cvetela? Pravijo, da imajo metulji premalo glavo, da bi lahko tako kompleksno razmišljali… Toda, smo zaradi tega ljudje na boljšem? Je naša kompleksnost privilegij v brezčasnosti narave?
 
Sprašujem se, če je vstajanje s soncem , v katero se moram po novem prisiliti, da bom potem lahko zvečer priča sončnemu zahodu izven svoje pisarne, res najboljše možno zame. In, da mi posledično zmanjka nočnega navdiha, ker moje telo zaspi, še preden bi um uspel skleniti roke z mojo nadzavestjo. Namesto tega padem v podzavest in nezavednost sanj, v katerih se nato izgublja moja ustvarjalnost. Zjutraj spet vstanem, oblečem polikana oblačila in se »zgužvam« v vagon podzemnega vlaka, napolnjen z jutranjimi obrazi. Saj je nekaj na tem tudi razburljivega. Moralo bi biti, vsaj za mladega človeka. Sistem. In ti si na začetku…začenjaš »zares«, vstopaš v profesionalizem in velike steklene konferenčne sobe, z oranžnimi stoli in vedno sveže pripravljenimi ustekleničenimi gostimi sokovi, enakomerno zloženimi na sredini mize. Zasedeš svoje dodeljeno mesto in nato poslušaš. Kaj več se od tebe ne pričakuje. Samo poslušaš in skušaš slediti temu čudnemu pohajkljivemu jeziku, ki potuje od enih pametnih ustnic do drugih. Vsake toliko slišiš kakšen domači »ja« potem pa dalje izgubiš sled za smislom. Kljub temu, da ne razumeš ničesar začutiš, da si zelo sposoben, morda bolj od svoje dodeljene mentorice, a v trenutku zadušiš to domišljavo misel. V mislih oblečeš svojo samozavest v otroška oblačila in jo položiš v zibelko, da bi zaspala. Tukaj se najbolj od vsega učiš ponižnosti na delovnem mestu.
 
Situacija, v katero sem se podala, me je soočila z bistvom ponižnosti. Tudi, če v meni vre od idej, ki bi jih lahko predlagala ali pa v meni cvetijo laskave besede mojim novim sodelavcem, sem s tako malo znanja tujega jezika, tako rekoč invalid. Moja usta so neuporabna oziroma onemogočena širiti mojo karizmo, kot to sicer znajo najbolje od vsega. Kakor rastlina se nasmiham in kimam, toda ne zmorem povedati, ne zmorem izraziti svoje resnice, svojega bistva. In to strašno boli….boli, ker ne morem biti jaz. Toda morda je to zame dobro. Morda je čas, da se naučim biti ponižna. Namreč, moder mož je nekoč dejal, da naša ponižnost vidi dobro v drugih. In tako tudi vidi dobro okoli sebe, v okolju. V delu. V življenju. Morda se bom končno naučila biti zadovoljna s tem kar imam, ker bom za nekaj tednov onemogočena vedno povedati vse kar si mislim. Ker bom bolj poslušala, brala in opazovala. Nekaj, česar skoraj nikoli ne počnem. Zmeraj namreč pametujem in razmišljam kot, da sem edina, ki lahko reši problem. Morda bom tako prišla do hvaležnosti. Hvaležnost pa je tisti, najvišji slavospev ljubezni do vsega in vsakogar. Z odtenki ponižnosti, skromnosti in hvaležnosti bom vstala od »mrtvih« med katerimi sem zmeraj mislila, da živim. Morda je prav to svoboda. Morda se tako počutijo ptice in metulji. In Japonska češnja s svojimi cvetovi in opojnim vonjem. Oni samo so, živijo v sistemu narave in počnejo majhne stvari velikega pomena. Namreč majhnost življenja je takšna zaradi naše lastne kompleksnosti. Mi sami naredimo življenje malo ali veliko. Mi ga živimo ali pa se ga bojimo, ga srkamo po ozki slamici ali okušamo zgolj s konico jezika.
 

 

Čas, kot edina dimenzija, me opominja na minljivost mojih trenutkov, ki jih včasih, zaradi strahu pred življenjskimi preizkušnjami, preveč zapravim za brezciljno tuhtanje. Toda vem, to je v resnici zaradi moje mladosti. Moje neizkušenosti. Nekega dne bo prišel trenutek, ko bom točno vedela kdo sem. In nesmiselno, ne naravno in ne hvaležno je želeti ta trenutek tukaj zdaj. In kar ne gre zlepa, gre pač malo bolj na »raf«. Z zalepljenimi usti in prepolno glavo, z jutranjim treningom pokončne glave in veliko opazovanja. Zdaj sem ugotovila; to je praksa mojega samozavedanja! O njem se učim, o njem prebiram in o njem razmišljam, toda ne prakticiram ga. Vztrajnost, ponižnost, brezmejni pogum in nenazadnje hvaležnost bodo moje pridobitve ob koncu prakse, v avstrijskem milijardnem podjetju. Počasi se bodo odlepila tudi usta in počasi, s prakticiranjem poslušanja, opazovanja in sprejemanja dogajanja bom lahko zacvetela kot Japonska češnja, s svojo opojno karizmo. Toda zdaj še preprosto ni čas za cvetenje. Veliko se je potrebno še naučiti. Veliko je potrebno še začutiti. Kajti kar nas v resnici osrečuje, ostaja očem skrito…toda vsakemu izmed nas namenjeno….ob pravem času in v obliki občutka. 
 
   Vienna International Centre
Categories: Nekategorizirano

1 comment

  1. says:

    Maja, ko si zaželim res nekaj dobrega in osvežilnega prebrat, grem na tvoj blog. Strašna si, lajkam veri mač 🙂 Nekega dne so me vprašali, kaj še delam, razen da samo pišem knjige. Pa sem jih napisala in je bil tak užitek, da bo potrebno kmalu ponoviti.
    No, tebe bi lahko vprašala enako, hehe.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.