info@majamonrue.com |

IDI V TUJINO IN POSKUSI TAM OSTATI / 2. DEL

  Posted on   by   No comments

Blog_Maja_Monrue
In tako nadaljujem svojo življenjsko preizkušnjo tukaj, v nemško govorečem okolju, s steklenimi stenami na vrhu enega od stavbnih megalomanov, s prijetnim razgledom na čile  delavce z juga, ki pa niso vzporedno z menoj samo fizično (ker obdelujejo dvanajsto nadstropje nove stavbe, ki raste ob mojem oknu) ampak tudi simbolično, kot tujci, ki so se odločili za življenje in delo v tujini. Razlika med mano in njimi je v tem, da je za njih tujina samo delovno mesto, zame pa Dunaj predstavlja dom. Vsaj želim si, da bi lahko sčasoma tako začutila.
Vendar kaj je tisto, kar nam predstavlja dom? Vsi vemo, da ne gre samo za vizualno podobo. Kaj je tisto, kar moram v bistvu doseči tukaj, da se bom počutila domače? Nekako se namreč ne želim sprijazniti s pogosto opazko: “V tujini boš zmeraj tujec”. Cilj moje misije je tukaj ostati, si tukaj ustvariti življenje in kariero, od vsega najbolj, pa dom, s prikritim obzirom na dejstvo, da se danes resnično ne da zaključevati toliko v naprej, pa kljub temu, to je načrt. Da bi lahko ta načrt tudi izpeljala, bo iskrenost do mene same in poglobljenost v občutke, bistvenega pomena v prihodnjih mesecih, letih. Ko stopam po tujih tleh, se namreč še zmeraj za odtenek počutim “ne domače”, vendar to trenutno pripisujem dejstvu, da v domači deželi še zmeraj nisem odkljukala vsega. In prav zdaj v meni brni nenavaden občutek, da nikoli ne bom povsem pretrgala vezi z domačim mestom. Vedno bo ostalo nekaj, kar je težko ubesedeti, a nekaj bo, kar bo ohranjalo glagol “vračati se” v mojem življenju, ne glede na to, kako zelo si prizadevam posvojiti Dunaj.
 
Zakaj je kraj našega odraščanja zmeraj bolj domač, kot pa kateri koli kraj, v katerem se skušamo udomačiti kasneje v življenju? Kot velikokrat, tudi tokrat menim, da je pot do domačnosti v bistvu spomin na otroštvo. Kot otroška, so namreč naša dojemanja bila čista, brez predsodkov in zadržkov. Okolje smo vpijali v celoti in v vsem njegovem blišču. Doživljali smo dobro in slabo, a je prav tisto dobro oblikovalo domačnost kraja. Kot otroci smo tudi veliko bolj opazili detajle v svojem okolju. Medtem, ko danes hitimo mimo dreves in pisanih fasad, smo včasih vse to opazili, morda smo drevesa celo poimenovali in vedeli smo za vsak skrivni kotiček. Za nas je bilo domače okolje naše igrišče. Nič resnega. Samo svet, vsakodnevnih priložnosti za biti navihan in radoveden. Sedaj pa, ko so naše misli raztrgane med obveznostmi in strahovi, sedaj le še vdihujemo zrak, ki nam ga dajejo sonce, nebo in drevesa. Zmankuje nam časa, da bi raziskovali okolje in ga okušali tako in drugače, v njegovih detajlih.

 

Vendar pa, Dunaj je vendarle nekaj posebnega. Ne vem zakaj, ampak nekako me s svojimi zvoki, vonjavami in barvami prepričuje, da naj ga vidim kot igrišče. Najbolj se trudijo ptice, če sem natančna, kos še posebej. Vsako pomlad gnezdi v krošnji ob mojem oknu in potem prepeva pesmi o starih časih in o ptičjem petju iz Maribora. Lahko zaprem oči na postelji in samo poslušam, lahko pa se odpravim ven in vonjam sveže pokošeno travo in sonce prav v takšni harmoniji, kot so jo imeli dnevi mojega otroštva, pred domačo hišo. Res, tramvaji in podzemni vlaki so nekaj povsem drugačnega, a predvsem prvi, tisti predpotopni tramvaji, s svojimi lesenimi stoli spominjajo na stari avtobus (tri skozi ena), s katerim sva z omo, vsako nedeljo obiskali lutkovno gledališče. Tudi slovenskih prijateljev ne manjka. Najbližja Slovenka je doma kar za vogalom, zato je druženje ob palačinkah ali keksih, nekaj običajnega. Na Dunaju poleg mene prebiva več kot tri tisoč Slovencev in vsaj milijon in pol ostalih tujcev. Kako potem temu ne bi rekla igrišče?! Igrišče barv in tisočerih jezikov in priložnosti za navihanost in radovednost.

Prav za prav, selitev v tujino ni tako zelo napihnjen slon, kot se govori. Še posebej, če se človek preseli v mesto kot je Dunaj. Kar je resnično novo in “za navadit se” je pozitivna energija in upanje, ki se veselo igrata v zraku prav tako, kot so se včasih metulji na travniku pred hišo. Občutek, da mesto “dela” za svoje prebivalce je prav tako nenavaden, vendar prijetnih stvari se človek hitro navadi. Nekoliko počasneje poteka proces učenja novega jezika, še posebej, če je človek takšen “umetnik” kot jaz in pozabi kako se v življenju sestavljajo PREPROSTI stavki. Na primer odgovor na vprašanje “Kako si?”, ” V redu.” in ne “Sem kar v redu, čeprav bi bila še bolje, če bi sijalo sonce in bi se prebudila v sončne žarke in ne v sivino dežja…” Preprostost in potrpežljivost gresta z roko v roki z novimi začetki. In selitev v tujino je zagotovo eden najpomembnejših novih začetkov v življenju tistega, ki se je za ta “podvig” odločil.
 
Nov začetek v tujini je tako kokatjl mešanih občutkov, saj mu grenkobo daje nenehno opominjanje na “nepomembnost” vsega, za kar si si prizadeval preden si se odločil, da vse pustiš in odideš v tujino. Po drugi strani, pa je sladka misel na prihodnost med veselimi in brezkrbnimi ljudmi katerih del postajaš tudi ti, na primer z redno plačo, spoštljivim odnosom sodelavcev in šefov in z odličnimi programi za mlade, ki si želijo ustvariti življenje “na svojem”. Na začetku je sicer vse potrebno postaviti na novo in po navadi to traja nekaj let, toda na koncu, se ti zmeraj izplača. In niti ne toliko v denarju (čeprav tudi 😀 ), ampak predvsem v osebnem zadovoljstvu in občutku življenjskega uspeha. Prav za prav se kmalu pričnes čuditi zakaj si še vedno eden izmed redkih, ki se je tako odločil. Vsakič znova ko se vrneš, ugotoviš, da si vedno bolj drugačen od tistih, ki so ostali. In ne samo, da se spreminja tvoje dojemanje življenja, razlike opaziš celo v zunjanjem izgledu (npr. v načinu oblačenja) in v načinu življenja, ki ga vedno bolj lahko povežeš s klišejem o vedno nasmejanih in brezskrbnih nemških penzionistih, iz otroštva.
 
Vendar pa, preden zaključim s tem, da je tujina obljubljena dežela in da se tukaj vsi samo smejimo….Dejstvo je, da tujina ni mačji kašelj. Veliko je odvisno od individualnih pričakovanj, ambicioznosti, pa tudi zrelosti posameznika. Namreč če kaj, potem je tujina (Dunaj zagotovo) igrišče strateških priložnosti. Strateških zato, ker je konkurenca podobno mislečih in enako sposobnih velika, strateško razmišljanje in načrtovanje pa je ključnega pomena tako na osebnem kot na kariernem področju. Ne glede na sposobnosti, ki si jih človek pridobi v domačem okolju, je tukaj hitro in pogosto hendikepiran zaradi tujega jezika, v katerem je le redko kdo sposoben zablesteti enako kot v domačem jeziku. Prav tako so tuji načini drugačni od domačih in pričakovanja tudi. Zato si je potrebno že v začetku priznati, da bo napredovanje trajalo kar nekaj časa in da bo zahtevalo veliko truda in lastne motivacije, za končni uspeh. Toda, ali niso prav vsi veliki uspehi nastali takrat, ko se je nekdo resnično potrudil s srcem in telesom, nekaj narediti in spremeniti? In nagrada, ki se ji reče Neizmerno osebno zadovoljstvo je nekaj, po čemer vedoč ali nevedoč hrepenimo vsi.
 
Sama administracija pri selitvi v tujino tako ni nič proti osebnostnim preizkusom, ki jih mora premagati vsak, ki se poda ustvarjati svoje življenje v tujino. Toda prav opažanja razlik, ob vračanju v “domačo” deželo so tiste potrditve, ki nas polnijo z motivacijo. Zame je Dunaj krošnja priložnosti, Slovenija pa pusušeno deblo. Žalostno zveni in “bolijo” me prsti, ko to tako napišem, toda dejstvo je, da me moj nekdanji dom, moje otroško igrišče, že dolgo več ne navdaja z otroškim upanjem kot nekoč, ko sem želela postati raziskovalka-igralka-odvetnica-veterinarka-radijka-podjetnica-inšekaj… Po več letih prodiranja skozi neprebojni in brezupni zid slovenskega “igrišča za odrasle” sem ugotovila, da je to zame predolgočasno in preveč žalostno, da bi tako, kot ptica s prirezanimi krili, živela v neskončnem čakanju na boljše čase. Zaupala sem vesoljnemu vodstvu, ki me je pripeljalo na Dunaj, le tri ure stran od mojega otroškega igrišča in sedaj mi nežno razkriva “boljše čase” na katere mi ni potrebno čakati. So že tukaj in so del mojega življenja, enega in edinega v takšni obliki, s temi priložnostmi. Tukaj ni zidov, je le prostranost napoljnjena s predlogi za življenje, kot ga želiš. Igrišče, kot sem ga živela v otroštvu, le da ga tukaj lahko raziskujem še naprej. In ko bom to dokončo sprejela, bom tukaj tudi doma. 

 

 

Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.