info@majamonrue.com |

MAMI HVALA, da je bila, da je in da bo

  Posted on   by   No comments

Blog_Maja_Monrue
Ženska. In v njej en majhen plamen, en vzgib, en klic. Zapleteno je, vendar hkrati preprostejše od vsakršne sodobne tehnologije. Ženska začuti, globoko v sebi začuti, da si želi. Želi si nekaj majhnega, od nje odvisnega, nebogljenega in polnega nedolžne ljubezni. Kako ne bi bilo polno ljubezni, saj vendar iz ljubezni nastane. In namenjeno je tako, da devet mesecev v ženski raste in “nastaja”, ta plod ljubezni. Nastajajo drobne očke, drobni nosek, drobna usteca, nastajajo ročice in nožice, nastaja trebušček in nastajajo ušeska. Potem se zgodi trenutek, ko to malo telesce vdihne prvi zrak na Zemlji in pove svoje prvo mnenje. Nežno se privije k njej, ženski, ki je pravkar, v trenutku največje sreče, postala mama.
Vsi imamo mame, kajti brez mame nas ne bi bilo na svetu. Vem, nimajo vsi svoje mame ob sebi, a one so tam nekje, bdijo nad svojimi otroci zmeraj. In če katera ne, je to samo zato, ker se je izgubila v temi svojega življenja in ne najde poti nazaj. Ljubezen, ki nastaja v maminem srcu je namreč popolnoma čista in naravna, že od nekdaj je tam, v ženskem srcu. Vendar pa je življenje včasih kruto, jaz celo raje rečem poučno. In izgubijo se tako mame, kakor tudi njihovi otroci. Takrat, ko črne stvari naših življenj prekrijejo vse, kar se sicer blešči v otroških očeh. Toda to ni pomanjkanje materinske ljubezni. To je samo zmeda, samo izguba moči in upanja.
Čudna so pota otrokova včasih, pa vendar jih mama skuša razumeti. Moja pota so bila ekstremno izven pričakovanih, še zmeraj so, vendar se je moja mama trudila razumeti in zmeraj je iskala poti do mene, čeprav sem sama bežala daleč v svoj svet. Sedaj tudi jaz skušam razumeti, kako zelo težko je bilo zanjo takrat razumeti moje ekstreme. Moje projekte, moje odločitve, ob tem, ko se od mame pričakuje, da svojega otroka podpre v vsem in ga opogumlja ter spodbuja. Tudi ona se je učila, tudi ona je poskušala, na materinstvo te namreč nič in nihče ne more pripraviti, kajti vsak otrok je svojevrstna zgodba. Danes sem ji hvaležna za vso ljubezen, ki mi jo je zmogla dati v otroštvu in za vse “prisile” k doživljajskemu programu, pogosto povezanemu z ekstremnimi športnimi napori (celodnevno smučanje, pohodništvo…) ali dolgočasnimi vsebinami (tečaj nemščine v vrtcu, baletna šola…), toda tudi za izjemno zabavna doživetja, kot so bila vsa “večkrat-na-leto”potovanja v Nemčijo in na morje, za vse ostale tečaje, ki sem si jih zamislila, ure pravljic na katere me je vozila, za vse, pri šivilji naročene maske za pusta, za prepoved McDonaldsa, Eurokrema in Čokolinota (hvala bogu za Omo in njen “tabernakel”), za družinsko delo na vrtu, za vsakoletni tradicionalni božični večer s kurjenjem iskric in “Sveto nočjo”, za čisto novi saksofon in še mnogo bogatih trenutkov moje mladosti, ki mi jih je podarila prav ona. Šele danes, ko spoznavam svoje vrstnike, katerih otroštvo ni bilo niti približno tako razburljivo, znam ceniti to. In kljub velikemu cunamiju, ki naju je obe premetaval v mojih najstniških letih, je mama sedaj moja najboljša prijateljica. Še vedno je njena kuha najboljša kuha tega sveta in njena tolažba je najbolj učinkovita. Zakaj, naše mame nas poznajo bolj, kot se poznamo sami. One zmeraj vedo kje je trn v peti in kam pes taco moli tudi, čeprav se niti same tega ne zavedajo. Še manj pa se zavedamo mi.
To, da je življenje narejeno tako, da imamo mamo, ki nas ljubi, je tako neprecenljivo, da smo v svetu, kjer ima vse svojo ceno, pozabili na vrednost brezpogojne ljubezni, ki nam jo ves čas daje mama. Tudi tista, ki tega ne pove. Tudi tista, ki ne pove.

 

PhotoSource: http://wrzmusic.biz/starbucks-every-mother-counts-vol-2-2012-2/

Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.