VSE OSTALO JE MRTVO

Skoraj poldruga zjutraj. Povsem prebujena sem. Kakor, da bi bil dan in bi ljudje odhajali v službe, ptiči bi iskali svoje intonacije in sonce bi počasi pogrevalo beton urbanega sveta. Toda vse to spi. Še beton spokojno čaka, da ga zjutraj pohodijo podplati. Jaz pa žarim in pišem. O bog, kako sem hvaležna, da sem spet pognana v pisateljski navdih in da se moje telo ziblje, kot pianistovo za klavirjem, v silni potrebi po izrazu zgodbe, ki jo hočem povedati svetu. Spremlja me čelo, no, natančneje, Hauser … večinoma mi je ljubši Šulić, toda danes potrebujem Hauserja in njegovo strast. Ravno sem se vrnila iz Klubara, saj ga vsi poznate. Majhen pub z veličastnimi špili, ki sem ga jaz sicer spoznala šele pred kratkim. Prostor, kjer muzičarji zvenijo in zgledajo bolje, kot kjerkoli drugje. No, svoj čar ima tudi Castle festival s Pirmanovo akustiko in lučmi, sploh, če jih upravlja kakšen mojster, kot sta Črt ali Nikola … pa nista edina. V glasbenem svetu, tam, v ozadju, za koprenami bliskajočih utripov ekstaze, ki se razvijejo med muzičarji in publiko v času špila, za vsem tem, je en tak poseben moment bivanja, ki je ovit v strast in strahove in gorečo ljubezen in nadčloveško védenje. Nekateri ga imenujejo rock’n’roll, jaz mu pravim manifest življenja. Ko ga enkrat doživiš, se nikoli več ne moreš vrnit nazaj, v običajnost.

Pred dvanajstimi leti sem zapustila svoj rodni Maribor. Štajerska vzgoja te naredi odpornega na velike in male življenjske izzive in sofisticiran Dunaj, kamor me je pot zanesla, kot poprej že Cankarja in druge ustvarjalne popotnike, je bil v resnici odpočitek od ultimativnega slovenskega poligona. Pred petimi leti sem se z Dunaja vrnila v Maribor in tam zdržala točno pol leta. Saj ne, da bi se kaj drastično spremenilo, a nemara me je prav to skorajda zadušilo. In sem končno spakirala kufre in se odpravila v Ljubljano. Človek bi pomislil, da manj sofisticirano, kot je bleščeč Dunaj, ampak na veliko presenečenje vseh neljubljanskih gorrasležev, je Ljubljana naravnost čudovita in se blešči prav tako kot dunajsko jedro. Seveda ima minuse, ker, še vedno je umeščena v slovenceljski, nekoliko zakrknjen politično-socialni konstrukt, v katerem se ne išče rešitev, ampak krivce, a njeni plusi, kot je edinstvena slovenščina, ki jo, verjemite, svetovljanski Slovenec pogreši že v nekaj mesecih življenja na tujem, pa petitna majhnost tako v interjerju kot v eksterierju in predvsem, in za to si resnično želim, da ne bi sledilo trendu bolestnega dvigovanja cen bivalnih prostorov, v Ljubljani še vedno lahko izkušaš kulturo in ob tem ne bankrotiraš. Včasih je celo zastonj. Kot darilo mesta tebi, ki hodiš po njegovih ulicah.

Pred dnevi sem obiskala MENT. Kot nekdo, ki je zadnja štiri leta izkušal rock’n’roll na vse možne načine. No, dobro, ne na vse … ampak na tiste ta dobre. Brez zablod in fikcij. In na MENTU sem končno objela Astrid in ji povedala, kako jo občudujem, ganjeno sem prisluhnila glasbenim izpovedim mlade Kiki, ponosno sedla v prvo vrsto okrogle mize, kjer je moja sestra (freekind.) predstavljala svojo zgodbo o uspehu in govorila sem s Primožem iz SIGICa o tem, kako bi lahko skupaj poiskala nove poti do strastnih muzičarjev in vseh, ki muzičarjem pomagajo, da je njihova ekstaza s publiko brezhibna, recimo Črt, Nikola, Dejan in Blaž, ter jim postavila nove prostore za povezovanje v eno celovito skupnost. Saj vem … Slovenci se celo v tujini, kjer naše srečaš samo na vsake toliko, ne želijo preveč povezovati … mislim, nismo dovolj balkanski, da bi si kar sami prirejali druženja, pa vendar tudi nismo dovolj severnjaški, da bi furali sivi individualizem. Mi hočemo biti nekje vmes … zatorej je Slovencu potrebno vse pripraviti in ga prijazno povabiti, po možnosti kot VIP-ovca ali celo nekoga, ki lahko prida svoj pečat k zgodbi. Ko pa se zatresejo tla od tega, ker Slovenec patriotsko skače, da bi pripadal svojemu narodu, takrat se zbudi slovenski ogenj, ki gori močneje in vztrajneje, kot katerikoli na svetu. In takrat se da kaj narediti tudi na domačih tleh. Takrat se zgodijo veliki koraki malega naroda. In naenkrat ugotovimo, da imamo doma boljšo hrano, boljši zrak in boljšo muziko, kot drugje po svetu. Ja, vem, imamo tudi najboljše športnike, ampak če se vrnem tja, kjer stvarni rezultati niso tako očitni; v zadnjih štirih letih sem neštetokrat entuziastično letela na vibracijah s slovenskih odrov. In v štirih letih sem osebno spoznala skoraj vse večje slovenske ustvarjalce odrskih šovov. Saj ne rečem, še vedno so to samo ljudje in veliko jih je utrujenih od tega, da jih imajo drugi za bogove. A odkar jih poznam, vem, zakaj je biti del velikega šova tako zelo podobno nimfomanstvu. Strast, s katero se na strunah, bobnih in klaviaturah poženeš preko vseh svojih čutov… seveda gre iz tebe pevski krik duše, ki se ne zna ustaviti in hoče samo še in še.

Pred nekaj meseci je umrl Overjam. Moj srčni reggae festival, ki me je tako zelo zaznamoval v srcu, da še vedno jočem za njim, kot za najboljšim prijateljem. Saj ne rečem, zadnje leto je bilo z njim toksično, nihče si ni mislil, da bo oddelal brez plačila in prav zato, ker v tolminskih idejah ni zmogel več nahraniti svojega bita, je hiral še preden sva se spoznala. A znotraj okostnjaka je še zmeraj bilo veliko srce. Ljudje, ki so delali ta festival … ne tisti, ki so delali NA njem in pobrali skoraj ves monetarni priliv, pač pa tisti v core ekipi, od očetov do najmlajših entuziastov, in muzičarji, s celega sveta, ki so stali na odrih in prepevali o pomenu človeškosti, ljubezni in o tem, da smo vsi eno (!), pa tisti, ki so zvesto prihajali pod odre in se naseljevali v svojih šotorčkih v gozdovih tega čudovitega festivala, ti ljudje s(m)o bili srce. Utripajoče in odprto za ljubezen do samega obstoja tako pristnega življenja. In glasbe, ki ni samo na strunah, bobnih in vokalih, pač pa je tudi v vetru, ki gre skozi zelene krošnje in v vodi, ki se zliva čez zguljeno kamenje in otroškem smehu vsenaokrog, pa v laježu in odtisih poletnih sandal ob prodnato potko, ki vodi na plažo. Vse to je glasba in vse to je ljubezen, ki se, kadar srce prisluhne, preprosto kar zgodi in jo začutiš, ko švigne skozi tvoje telo kot žgečkljivi duh veselja. V tem duhu je tri tisoč ljudi družno zapelo Redemption song, ne da bi kdorkoli od nas v tistem trenutku vedel, da smo jo skupaj odpeli zadnjič. Pa saj tudi Marley, na tistem koncertu v Pittsburghu 1980 ni vedel, da je ljudem zadnjič pel osvobodilne pesmi… ali pač? V resnici se glasba nikoli ne konča … tudi v tišini igra naprej.

Danes sem se vrnila s koncerta, ki je name deloval kot moč sntntna na pivovski pločevinki. Dolgo že sem želela sesti k pisanju, pa me je vedno kaj odvrnilo. Prepozno je … preutrujena si … nimaš časa … ne, čisto zares nimaš časa zdaj … o čem boš pa pisala … nahrani otroka … nahrani psa … nahrani mačko … tako zelo si žalostna, tega nihče ne bo hotel prebrati do konca … depresija … depresija … depresija … prezgodaj … jutri moraš zgodaj vstat … lepo bi bilo, če bi … ahhhh … in potem prideta Slon in Sadež in me vržeta nazaj v čas pred pregoretno odraslostjo. Letos sem imela čast delati z obema, skorajda simultano, a na dveh različnih velikih projektih. Sadež je napisal scenarij za Bob leta, Slon pa za Slovensko Musko. In, imaš umetnike, ki so vredni svojega denarja in imaš takšne, ki so neprecenljivi oziroma je neprecenljivo to, da jih lahko opazuješ, ko ustvarjajo. Poleg vseh tekstov in zgodb, ki jih Slon in Sadež servirata naročnikom v svojem vsakodnevnem življenju, so teksti njunega glasbenega dvojca, torej najbolj izvornega originala, nekaj izjemnega. Tako premišljeni in hkrati dosegljivi vsakemu umu, ki pozorno prisluhne. Da o tem, da stojiš v publiki in ju ob poslušanju lahko še gledaš, sploh ne izgubljam besed. Tako prefinjeno! Dva tipa, ki zgledata kot računovodja in vzgojitelj predšolskih otrok, te s kitarami v roki in bendom, v ekstazi popolnega petit rock’n’rolla vržeta na rit, od koder se nočeš več pobrat. Kar obležiš in potem z njima šteješ zvezde. Hvala Igor in Jure.

Na drugi strani pa hvala Lado Bizovičar! Stožice so prikrito velik zalogaj in Slovenija ima premalo presežkov v tem smislu. Če ste bili tam, ko je nad Ladom visela ogromna pajkovska konstrukcija, pod katero so se ob njem zvrstili vrhunski slovenski glasbeniki in plesalci, medtem ko sem sama nabirala kilometre v kompleksnih Stožiških hodnikih zaodrja Slovenske Muske, potem veste, da je spektakel prešfoh beseda za Ladov podvig, v katerega nas je zvlekel še kar nekaj norcev, ki smo zasvojeni s šovi ¡a la grande!. In zdaj zatišje, kot po velikem peščenem viharju. Zdaj se zrno peska zlaga k zrnu peska …

Včasih intimno, drugič spektakularno, slovenski odri držijo nad tlemi izjemne zgodbe in trenutke. Eden takšnih je bil tudi moj. Že drugo leto sem vodila prireditev, ki jo je na zemljevid spektaklov pred dvanajstimi leti postavil eden mojih najljubših, Tadej Toš. Kako preseči Toša? To je nemogoče! Potem pa opustiš to misel … in nesmiselne primerjave. Kaj lahko narediš, da bo samo tvoje? In sem šla na oder s konjem, ki mu je bilo ime G-man. Veliko sva vadila … decembra in januarja sem komaj hodila, kaj hodila, ničesar nisem mogla početi s svojimi nogami in nekje vmes sem se, ne da bi se v tistem trenutku zavedala, kdo je, skregala tudi z direktorjem SNG na njegovem hodniku, kamor sem odložila svoje jahalne škornje … pač, strast, kadar delaš velike stvari je goreča in takrat je nemogoče razumeti strahove umov, ki niso na isti frekvenci s teboj. Zato umetnike in performerje včasih imenujejo muhaste riti. A v resnici gre za to, da ko ustvarjaš, ne moreš sprejeti nikakršnih omejitev ali omejenosti tistih, ki samo gledajo, ali pa so celo samo slučajno šli mimo in ne razumejo. Toda v svetu ljudi je to bilo zmeraj skoraj nemogoče. Dokler nisi tako velik, da ljudje s hvaležnostjo sprejmejo to, da si muhasta rit, samo, da so lahko del tvoje zgodbe, te odrivajo v podzemlje, v majhne sobice, kjer črno temo razsvetljuje samo ena majhna lučka, zaradi katere lahko vendarle obstajaš kot umetnik … in kreiraš to, kar rine iz tebe s takšno silo, da že komaj dihaš in veš, preprosto veš, da boš umrl, če boš to poskušal potlačit v sebi kot nepomembno in nepraktično. Pa je v trenutku nastajanja v resnici velikokrat nepraktično za svet, v katerem živiš. Toda, z zaupanjem in bojevitostjo, pravemu umetniku uspe ustvariti celoto in jo pokazati ljudstvu. Z veliko strahu večne nepotrjenosti in osamljenosti, nastavi lice občinstvu in živi za trenutek ekstaze nesmrtnosti, ki se bo morebiti zdaj zdaj zgodil.

Zadnje dni sem sama. Tako sem si izbrala. V angleščini je beseda lepa; solitude. Zveni mehko in skorajda meditativno. V slovenščini te zareže; samost. Pa vendar je v tej ostrini tudi lepota čistosti. Čistosti tebe samega, ko si končno prisluhneš. In samost se v odraslem svetu skoraj vedno začne z žalovanjem. Kajti samost se zgodi po izgubi. Najprej si imel … živel si v neki zgodbi … verjel si … ostajal. Potem to izgubiš in naenkrat se ti zdi, da nimaš več tal pod nogami … da ne moreš hoditi naprej, da sploh ne moreš stopiti … ker lebdiš in čakaš, da bi te nekaj, karkoli, usidralo. Pa so kot zanalašč samo skušnjave, kakor sirene kličejo, ko smo ravno pri sidrih. Ne, tokrat ne bom skočila in plavala z njimi. Tokrat bom izjokala vse, kar sem izgubila in se ob tem veselila drobnih trenutkov svobode. Pri tem se bom oprijela rock’n’rolla in poezije, ki se skriva v njem. In Ljubljane. V njenih meglicah bom skrila solze. Nekega dne pa bom jokala samo še od ganjenosti in sreče. Kot bi rekel moj Kiki, ko ljubezen več ne bo bolela, dovoljeno je, kar boš želela… ker ko tako zelo močno čutiš v srcu, da je življenje vendarle najlepša stvar na svetu, je pot nazaj k temu občutku edina možnost, ki jo imaš. Vse ostalo je mrtvo.