O ŽENSKI V DUHU TEGA ČASA

Resnica. O ženski v duhu tega časa. Je očem nevidna. Ali pa oči nočejo videti? Oči nočejo videti, drage gospe in gospodje. Ko stopi pred vas je kljub oblačilom na sebi povsem gola. Če ne bo PREsegla vaših pričakovanj, drage dame in gospodje, jo boste izbrisali z obličja sprejemljivega. Nočemo videti resnice o ženski v duhu tega časa. Toda človeška bit začuti, tudi, če se oči umikajo. In ko enkrat začutiš, kako v resnici že cel čas zlagaš sebe in svojo osebnost v škatlico, ki je pretesna in ukrivlja tvojo pokončnost, se je tega občutka težko znebiti. Jeza v tvoji ženski duši raste. Včasih poleti na krožniku, ki se raztrešči ob zid. Drugič ostro zašili v bobniče vseh prisotnih. Histerija, pravijo. Lahko pa potlačiš globoko vase … jezo, ki se razbohoti, ker hoče biti to, kar je in ne nekaj, kar ni. Ne tako redko se zato jeza zagrize sama vase in zdravniki jo poimenujejo maligna tvorba. Včasih se ti zdi, da si svobodna, ker se ti obrazi, med katerimi se znajdeš, dobrikajo. Potem reflektorji ugasnejo in za kulisami obstaneš v senci, ki te zaboli … a tega ne pokažeš. Raje sama sebe obtožiš nepotrebnega dramatiziranja. Vprašaš se, kolikokrat še, boš ustvarjala z vsem, kar imaš in potem grizljala skorjico kot nekdo, ki je samo stal zraven, ko je nastajala zgodba. Kolikokrat še, se boš morala zadovoljiti z njihovo skupinsko zmago, ki je nastala zaradi tvoje ustvarjalnosti? Naše lepo vzgojene mame bi rekle, bodi ponosna, da si del večje zgodbe. Bodi ponosna na svoje delo, tudi, če ni priznano. Ti SAMA veš, da si dala vse od sebe. Ti SAMA veš, kaj in zakaj si ustvarjala. To mora biti dovolj.

Dokler si bomo ženske govorile, da moramo same sebi dati potrditev in da je dovolj, če same zase vemo, koliko smo zares vredne ali koliko je vredno naše delo, bomo v družbi vredne manj … od moških. Pa kaj, če imamo predsednico države, če mora igrati »po moško«. Ker, če je katera kdaj poskusila po žensko, jo je bilo v trenutku treba pribiti na križ sramote in neprimernosti.

Sprenevedanje o enakopravnosti. Pa sem napisala. Nekoč sem z vso močjo verjela v moškega, ki zna žensko postaviti ob sebe samo zato, da bi jo lahko občudoval v njeni izjemni ženstvenosti. Potem se ji pokloni. Ker jima je rodila otroke. Ker jih je najprej nosila, nato rodila in nato hranila … vse to s svojim ženskim telesom, ki se le stežka utrudi. Potem je v nekem trenutku želela poseči po svojih sanjah in on je to občudoval. Vprašal jo je, kako ji lahko stoji ob strani. Kako ji lahko povrne za to, da je v nekem trenutku odložila vse, za njiju oba, zato, da lahko tudi on izkusi svoje najmočnejše biološko poslanstvo – biti oče. Takšnega moškega še nisem spoznala. Torej je nastal zgolj v moji glavi. Še vedno verjamem, da takšni moški obstajajo. Da živijo med nami … da ljubijo svoje čudovite ženske. Pa vendar je več takšnih, ki jim mame niso znale pokazati ženske vrednosti … še bolj pa so na to pozabili njihovi očetje. Ne moremo imeti družbe, kjer je ženska neprecenljiva prav tako kot moški, če pozabljamo vzgajati svoje otroke. Če jih puščamo med vzorci požrtvovalnih in trpečih mam in uspešnih a brezčutnih očetov.

Čas pa pravi drugače. Čas pravi, da je potrpežljivost vrlina, ki je bogato nagrajena. A le za tiste, ki preživijo. In potrpežljivost naša družba vidi kot ponižnost. Ponižno je čakala na svoj trenutek. In ko se je končno zgodil, so ji ga takoj vzeli. Že v naslednji sapi so želeli, da ustvari nekaj novega. Nekaj še ne videnega. Da se odpre, zablešči in razda, za vsako pričakujočo dušo. Najprej kot mlado brhko dekle, potem kot mama in nato še kot ženska, ki ima veliko za dati. Tudi, če bo to njena zadnja stvaritev in bo potem usahnila v temo. Njih ne skrbi njena bolečina. Vrsta potrpežljivo čakajočih je neskončna. Kot v klavnici. In enako je svet krvoločen. Opazovalci se prenajedajo. Vseeno jim je za bitje srca.

Doma jo je čakal otrok. Pa ne samo doma. Tudi v objemu mnogih ljudi, ki niso bili ona. Ljubeči objemi so ga pestovali, a ona je grizla za to, da bi otroku pokazala, kako zelo pomembno je biti to, kar si. Kako pomembno se je boriti za svoje sanje. Vsak normalni človek, bi že zdavnaj odnehal. Vsaka lepo vzgojena mama, bi se že zdavnaj odpovedala svojim divjim sanjam in poskrbela za hrepenečega otroka. Ona pa tega ne zmore. In zato njeno srce ječi od zbadajoče krivde, ki ji jo zadaja neusmiljen čas. Njeno srce je razcefrano že od dne, ko sta z otrokom postala dvoje. Lahko te objamem ljubi otrok, lahko ti na čelo pritisnem najbolj iskren poljub, a ne morem se pretvarjati, da sem v redu s tem, kar nosim v sebi. Z neizpolnjenim hrepenenjem in krili, ki so jih nekoč prirezali, da bi bila podobna bolj kuri kot pa svobodni ptici. Moje srce te nepredstavljivo ljubi. A hkrati te ne more ovijati v vato neskončne ljubeznivosti. To bi ti vzelo stik s svetom, v katerega odraščaš in v katerem boš nekega dne moral poiskati svojo srečo.

In potem so tukaj še oni. Vsi moški, ki se je dotaknejo. Tako ali drugače. Kradejo ji svobodo, pa čeprav večinoma nehote in v navalu neke divje ljubezni, ki jih prevzema ob njej, kot jih je včasih prevzemala otroška radovednost brskajoča po svetu naokrog. Njegov pogled je lahko prav tako magičen kot pogled vabljive ženske, ki ga že stoletja opisujejo moški. Lahko te zvleče iz tvojega nežnega in urejenega sveta. Iz tvoje moči. Lahko te prepriča v to, da si ranljiva in da te zato hoče še bolj. In ob vsem prikritem nesprejemanju, ki ga doživljaš na vsakem koraku svojega življenja, seveda padeš. Seveda zaplavaš v to globino z njim. Ker ti za trenutek dá občutek varnosti v neskončnosti oceana. In ker si utrujena iskati svoje mesto … svojo vrednost. Ta njegov pogled, ti jo dá v trenutku in seveda vzameš. Da bi si malce odpočila. Da bi si malce razdelila…z njim. Da bi se divje razcvetela v vseh svojih norih sanjah. Ker ti jih imaš tudi … tako kot on. Strast te ponese vanj in njega vate, zlijeta se, dvigne vaju nad vse. Nočeta spustiti tega trenutka, kakor, da ne bi razumela, da je trenutek le trenutek in nikoli ne more trajati. Zapreti se iz zunanjega sveta in se ljubiti v brezčasnosti. To je najvišja oblika užitka. Vročega. Iskrenega. In vidva jo imata. Za trenutek. Potem se izpustita. Pogledata ponovno. Nista več ista. Popraviš mu ovratnik. Ni mu všeč. Strah ga je ukazovalne ženske. Zato, ker moške je tudi strah, da bodo nesprejeti takšni, kot so. Ker so tudi moški v duhu sodobnega časa nesvobodni v svojih občutkih in sanjah. Ker se morajo tudi oni tlačiti v preozke škatle, ki jih ukrivljajo. Kakšen moški kdaj udari. Če pes ugrizne, se ga hočemo nemudoma znebiti. Enako delamo z moškimi. Bojimo se drug drugega. A podobno kot vsi neutemeljeni strahovi tega sveta, je tudi ta brez oprijemljive osnove. Temelji na stoletnem prepričanju, da je smisel človekovega obstoja to, da se nikoli ne ustavi. Da se ves čas premika naprej. Da raziskuje. Da se bori za svoje. Da drvi proti nečemu nedefiniranemu … hkrati pa je na koncu vedno zelo definiran zaključek. Reče se mu smrt. In to kar počnemo mi v naši visoko civilizirani družbi je »boj za preživetje«. Medtem pa volkovi najdejo čas tudi za valjanje po snegu in za nežno naklonjenost. Pa tudi njih čaka smrt na koncu.