SAMO OBSTAJATI

Kako vzdržati, ko te zajame praznina, ki je nisi vajen? Kako prebroditi črnino, ko te zalije? Kako preživeti za dobro nekje v prihodnosti?

Ko si sam, se dvigne vse, kar je v tebi. A v nekem trenutku življenja veš, preprosto veš, da bi vsak umik nazaj ali naprej bil beg od sebe in da je tega bega bilo dovolj. Ta vihar te bo lovil tako dolgo, dokler se ne boš postavil na vrh hriba in zavpil: »Pridiii!« Potem bo butnilo v tvoj obraz, te rešetalo skozi vsa tkiva do kosti, stiskalo te bo v kot, te metalo po tleh, te obesilo na kavelj in te klofutalo do skorajšnje nezavesti. Prekleto težko bo … nekateri so leta in leta govorili, da gre za hudiča, v resnici pa gre za boga. Moj pokojni stari stric, ki je vse življenje preživel kot duhovnik, se izobraževal v Rimu, govoril in pisal knjige v osmih jezikih, od tega v treh starodavnih, bi se zdaj strinjal z menoj. Preziral je Cerkev in vse, za kar je živel, je bilo rušenje njihovih zlaganih in izkrivljenih resnic. »Bog te ne bi nikoli peljal v skušnjavo, to ni njegov karakter,« je zmeraj govoril in se posmehoval povsem napačnemu prevodu očenaša, kjer verniki prosijo, boga, da jih ne zapelje v skušnjavo, »tudi rešiti te ne more bog,« je trdil. »Kaj je potem sploh božanskega na vsem skupaj?« sem ga enkrat vprašala, kot dvanajstletnica. »Občutek, da nisi sam. Da nekaj vendarle je. Bog je. Ampak njegova naloga ni reševati naše zagate, v katere se zapletemo zaradi skušnjav. Njegova naloga je, da potrpežljivo čaka na trenutek, ko človek dojame, da je njegova odrešitev v tem, da zgolj obstaja,« je povedal Pater Bruno in se zazrl skozi okno svoje skromne sobice v novogoriškem samostanu. »Kdo?« mi ni bilo jasno, kaj mi skuša povedati. »Ja, človek. Človek ob prisotnosti boga dojame, da je njegov edini cilj obstajati.« »Ampak to nima nobenega smisla. Saj je v življenju toliko za početi, uresničevati, doživeti, aspiracije nas poganjajo naprej … in pa tisto, da v življenju ne smeš samo obstajati, da moraš življenje živeti,« se nisem vdala. »Tule se zgodi hudičevo delo. Človek začne hlastati po polnilih in naenkrat mu ni dovolj, da samo je. Oddalji se od svojega obstoja, oddalji se od sebe in od svoje poti. Išče vse, kar se sveti, počuti se prazen sam po sebi. Ni si dovolj. Potrebuje partnerja, alkohol, igro, presežke hrane, ekstazo … karkoli, da nadgradi zgolj obstoj, ki da mu ni dovolj.« »Ampak, kako to, da nam potem bog ne pomaga spoznati resnice?« »Kako ne razumeš? Bog ne pomaga. Bog samo je … kot vzor čistega obstoja in nič več od tega. Tam je …« »Kje?« »Kjer ga tvoja duša čuti. Jaz ga zadnje čase čutim v kolenih…« in potem se zakrohota. Meni pa ne da miru: »Jaz ne verjamem v to, da je bog tretja oseba … da je to nek tip, ki pač samo obstaja … tudi zato, ker ga še nihče ni videl. In enako je s hudičem,« skušam biti krepostna. »Saj nihče nikoli ni rekel, da je bog oseba. Niti hudič … ljudje so potrebovali poimenovanje, potrebovali so nekakšno stvarnost okoli tega. In tudi upodabljali so ga zaradi stvarnosti in zato, da bi postal bolj dotakljiv. Bog je enako vera v življenjski obstoj. In hudič je nasprotno od tega,« razloži in potem sede za svojo pisateljsko mizo, se nasloni nazaj in prekriža prste na trebuhu. Po nekaj trenutkih še doda: »Če ne verjameš v obstoj boga, ne verjameš v svoj lastni obstoj.« Nisem mu verjela. Nisem mu prisluhnila. Pri hiši nismo bili pretirano verni in dovoljeno je bilo verjeti ali ne verjeti v boga in dovoljeno je bilo si ga predstavljati povsem po svoje. Po tem pogovoru se s starim stricem nisva nikoli več tako pogovarjala. Dobri dve leti po tem pogovoru je umrl. Vsi njegovi zapisi in njegovih več kot 70 provokativnih knjig je ostalo v nemilosti Cerkve … jaz pa … v istem obdobju, torej, dve leti po tem pogovoru, me je zaneslo v divje vode, tako nemirne in krvoločne, da še danes, več kot dvajset let kasneje, nisem povsem na kopnem.

Pa se prav zdaj, na veliki prelomnici življenja, ko sem se obsodila na samost, z mislimi vračam nazaj tja, v tisto samostansko sobico…v tisti pogovor o bogu … in zgolj obstoju. Kako enostavneje bi bilo biti zadovoljen samo s tem, da si. Zazdi se mi prepozno. Kako vendar? Pri štirinajstih sem se potopila v svet skušnjav in bolečine ter izgube hitro začela krpati z užitki. Navidezna varnost je postala standardna kulisa, zaradi katere sem lahko brezmejno segala po še in več. Ko me je prvič zadel vihar, sem se pobrala z zdravilci in motivacijskimi knjigami. V kombinaciji z antidepresivi. In ko pogledam na to zdaj, s temi očmi in vedenji, vidim, kako zelo se s tem nisem zares rešila. Samo naprej sem šla. Nisem pa se vrnila k sebi. Nisem se dokopala do zgolj obstoja. Nisem prišla do boga.  Tudi zato ker sem ga in ga še zmeraj iščem na napačnih mestih. Vsenaokrog. V laseh, v katere bi goreče prepletla svoje prste. V ustnicah, v katere bi se zagrizla. V neutrudnem plesu do jutra. V besedah drugih, ki so redke a močnejše od najmočnejših substanc. V poeziji, ki je zgolj mašilo, da ne bi začela trepetati od strahu.

Kako vzdržati, ko te zajame praznina, ki je nisi vajen? Kako prebroditi črnino, ko te zalije? Kako preživeti za dobro nekje v prihodnosti?

Vrniti se tja, kjer samo obstajaš. Zdaj razumem. To ne pomeni prenehati uresničevati svoje poslanstvo. To samo pomeni, vrniti se tja, kjer se je vse skupaj začelo. Kjer si se začel ti. Do tja pa vodi odpuščanje. In spuščanje. Spustiti vse … pustiti … da gre svojo pot. Da se znajde po svoje. Da dobi svoj lasten pomen. Kakor ga moraš dobiti ti. Svoj. Lasten. Pomen.