USTVARJALNOST JE NEUMRLJIVA

”Zdi se nemogoče, slišati, kar duša hoče. Priznati, da smo vsi, košček teme, ki žari.” Te veličastne stavke je zapisal ustvarjalec, ki ga občudujem, ker je sposoben v dnevni sobi zaigrati klavir in zraven zapeti tako zelo iz srca, da premakne vsak atom človekove prisotnosti, kaj šele moje atome, ki so v teh dneh neskončno ranljivi.

Prizadeli so me najljubši ljudje. Prizadele so me nenadne izgube materialnih stvari, za katere sem skozi čas pozabila, da so material. Prizadel me je svet, ki noče na prvo mesto postaviti ljubezni in radosti, predvsem pa me je prizadelo dejstvo, da je, od vseh padcev vrednosti materialnemu in nematerialnemu, največji padec doživela vrednost človeške ustvarjalnosti. Ne morem se znebiti razočaranja nad absurdnostjo družbe, ki je še pred dvema letoma dnevno požirala stvaritve ustvarjalcev, danes pa so vsi mirno zadovoljni z Netflixom. Kakor da res ne razumejo, da na drugi strani, med štirimi stenami, počasi in z muko umirajo navdihi mnogih nepredstavljivo talentiranih umetnikov, starih in mladih, moških in žensk, bogatih in revnih, ker nimajo več občinstva, ki bi hrepenelo po živem stiku z njihovimi predstavami. Televizija spet dobiva moč, kdor ima srečo, se proda v ljudske scenarije za ploske ekrane, a je takšnih mest le za pikico, večina ostalih pa se bori z vedno bolj bolečo resnico, da naenkrat ne spadajo nikamor več. Sprenevedanje o začasnosti se namreč spreminja v novo realnost, v kateri vrhunska vibracija, ki jo je sposoben srčen ustvarjalec sproducirati s pomočjo hrepeneče publike, ne pomeni ničesar več. Večeri, ko glasba napolni dušo in srce poskoči od čarobnosti trenutka, ko se odzove celo koža in se na obrazu zgodi nasmeh, počasi polzijo v pozabo in mnogi, ki so takšne večere kdaj v življenju ustvarjali, polzijo v pozabo skupaj s tem spominom. Brezbrižnost ne uvidi, da so to ljudje. Pravi ljudje. Iz mesa in krvi. In iz izjemno čutečih duš, zaradi katerih so bile njihove ustvarjalnosti sposobne ljudem prinesti globoke radosti naravnost v srce.

Preživijo najbolj prilagodljivi. To je evolucijsko dejstvo. Toda, ali si lahko prilagodljivost posameznikov v našem kapitalističnem svetu kot družba štejemo v pridobitev? Jaz mislim, da smo s tem, ko smo z mnogimi industrijskimi izumi množični proizvodnji odprli vrata, uničili prvi del svoje srčnosti in pristnosti in čudovitosti. Ustvarili smo iluzijo o razviti družbi. Z internetom smo se sicer povezali, a je tudi to iluzija. Kakšna povezanost, saj smo vendar bolj odtujeni kot kadarkoli prej! In zdaj govorimo o svojem zdravju, a se hkrati bolj in bolj bubimo pred ekrane in prav po ovčje sprejemamo novo realnost, v kateri nič več ni otipljivo. Ker veste, tista vibracija, v prostoru z umetnikom, ko deli z nami svojo ustvarjalnost, je zelo otipljiva. Tudi knjiga, ki jo beremo med platnicami, je otipljiva in vsi občutki, ko se izgubimo v zgodbi, prav tako. Očaranost nad umetnino ali umetnostjo je neskončno posebno, prebujajoče in zelo človeško občutenje in ob vsej tej brezglavi in brezsrčni skrbi za zdravje, ga bomo pustili nekje v preteklosti, pa sploh ne bomo opazili … dokler ne bo prepozno. In potem bo krog kapitalističnih prizadevanj dokončno sklenjen. Res, preživeli bodo tisti, ki se bodo v vsem tem kaosu uspeli prilagoditi na »krasni« novi tiktokasti svet. Toda, ali je smiselno preživeti v prazno življenje? Ali je smiselno ostati v množici nesrečnih in tavajočih duš? Je smiselno samo preživeti?

Če ste prebrali do sem, si zaslužite, da z vami delim nekaj povsem drugačnega, kot je to precej žalostno pisanje zgoraj.

Želim, da razumete.

Jaz ljubim. Ljubim življenje. Ne tako zelo v njegovi površinskosti, kjer se pogosto kregava, ampak tam globoko, v samem bistvu obstoja vsega živega. Jaz verjamem v čarobnost ljubezni. Ne tako v njeni površinskosti, kjer se pogosto kregava, ampak tam globoko, v samem bistvu te čudovite človeške izkušnje. Jaz obožujem besedne stvaritve in drhteče častim glasbo, ob kateri nastajajo. Glasbo, fotografije, komedijo, dramo, barve in zgodbe, vse to ljubim in častim kot blazna vernica. Za to živim. In vem, da je takšnih vernikov še veliko. Vem, kaj je mislil Lennon, ko je zapisal »…and I’m not the only one.« Ne bomo umrli. Morda prav zdaj umiramo, a ne bomo umrli. Nas plastika, blejanje in represija ne ubijejo. Prav nasprotno. Še bolj nas porinejo čez rob ustvarjalnosti. Morda se ne moremo izraziti zdaj takoj, a v nas nastajajo veličastne stvari, za katere le še ne vemo, kako jih bomo poslali v svet. V nas je ogenj, ki bo požgal plehke ideale takoj, ko bomo začutili, da je prišel čas. Stari in mladi. Moški in ženske. Bogati in revni. Ustvarjalnost ni sila, ki bi jo lahko iztrgali iz človeka. Ustvarjalnost je sestavina krvi, ki teče po žilah srčnih ljudi. Že tisoče let … in še tisoče let.

In ti, ki trpiš v svojem mehurčku brezsmiselne trenutnosti! Vse, kar se ti plete v mislih, ki se zdijo brezciljne, ima svoj pomen. Tvoje misli, moje misli, njegove in njene. Vse ima smisel. Vse je zgodba ustvarjalnosti, ki bo pozdravila svet, potem ko ga bo pohlep izčrpal do zadnjega diha. Ne odnehaj. Ostani z nami. Zaupaj v trenutek, ki pride. In ljubi svojo ustvarjalnost. Neumorno.