ČISTO OBIČAJNI LJUDJE

Za 33. rojstni dan sem se zbudila v mlaki krvi. Na morju sicer in v posteljo mi je bil istočasno postrežen zajtrk, a vendar je asociacija na svetopisemsko križanje bila neizbežna. In palačinke je niso omilile. Nič hudega ni bilo. Še me kdaj preseneti, priznam, ta edinstveni del ženskosti. V svojem neobrzdanem navalu in brezopozorilnem vdrtju v moje vsakodnevno, absolutno preobremenjeno, življenje. Sobarica, ki je najbrž že kdaj v svoji karieri doživela isti prizor, je seveda brez besed rutinsko preoblekla posteljnino in na sredo postelje postavila šampanjec kot voščilo. Njeni šefi so bili dovolj pozorni na datum, zapisan v mojem potnem listu, in se jim je to zdelo smiselno. Lepa gesta, priznam. Je pa tudi res, da šampanjca ne pijem in je to bilo še eno izmed tistih rojstnodnevnih daril, ob katerih se človek počuti nekoliko spregledano. A kdo bi zameril pozornežem, ki podarijo. So se vsaj spomnili, ne?

Zadnje mesece sem se preobremenila z delom, ki ga ljubim. Ne zato, ker bi si ga naložila preveč, ampak bolj zato, ker zanj v resnici nimam časa. Moram skrbeti za otroka in zase in za to, da bom lahko še naprej skrbela za otroka in zase. Ur v dnevu pa je vedno malo premalo. Kakšen kliše! Utrujenost, na drugi strani, narašča, ker je nekam seveda potrebno umestiti še nočni počitek, a je prav ta po navadi tisto, kar moja podzavest odriva vse do trenutka, ko se potem komaj še zvlečem do postelje, da bi odspala vsaj štiri ali pet ur do jutranje budnice.

Tako zelo sem si želela pristne radosti, da se mi je letos večkrat uresničila. Vedno sicer med grenkim trnjevim dogajanjem, a bili so trenutki, ko sem ljubila življenje. In za to sem neskončno hvaležna. Še je ljubezen med nami. Pristna in čista ljubezen, ki jo ustvarimo, kadar lahko odmislimo grenkobo vsakdanjih nesmislov. Ko sva se z zanzibarskim delfinom spogledala iz oči v oči, ko je v moje vidno polje za veličastno afriško levinjo iz grma pricapljal še njen mali naslednik, ko sem se ljubila v čistosti gorečega poželenja, ko sem kupila svoj novi avto, ko sem poljubila sina za njegov četrti rojstni dan, ko sem spila svojo prvo ljubljansko kavo na trgu, ko sem uredila svoje malo rožnodolinsko gnezdo, medtem ko sem v festivalskem zaodrju izrekala dobrodošlico enim največjih muzičarjev tega območja, ko sem zagledala njegov prisrčen nasmeh, ko sem vase spustila onelove vibracije, ko sem se poljubljala v tunelih na avtovlaku, ko sem jedla drago vrhunsko kulinariko, ko sem iz tiskarne prinesla še zadnjo knjigo iz svoje pravljične zbirke in ko sem se nedolgo nazaj s sinom obmetavala s pernato blazino, ki se kljub najinemu izjemnemu trudu, da bi se to vendarle zgodilo, ni razpočila, a pristnost zabave, ki jo spremlja otroško veselje, je bila neprecenljiva.

Sedaj si želim miru. Pa ga je ob trenutnih nemirnih vibracijah človeštva, uokvirjenega v sistem, težko sploh še kje najti. Najdem ga v glasbi. Včasih. Najdem ga v poljubu. Najdem ga v pravljici za lahko noč. Najdem ga zdaj, v tem pisanju. Najdem ga med vrsticami zelo nemirne knjige.

In medtem ko iščem mir, me preveva žalost. Ta najde mene. Vedno. Med vsemi ljudmi na svetu, si mislim, najde žalost mene. Pa vem, da to ni čisto res. In ko ji prisluhnem, pravi, naj se vidim v vseh svojih odtenkih. Tudi in predvsem v teh žalostnih in grenkih. Naj se vidim v nemoči, ki jo cel čas po malem čutim, a ji ne dovolim, da bi me popolnoma prevzela. »Sama si,« pravi žalost, »čisto, čisto sama.« »Nehvaležnica!« zakriči privzgojena ponižnost. »Kaj pa vsi ti ljudje, ki živijo v tvojem življenju in ti pomagajo, kadar jih prosiš za pomoč?« »Ja, ampak nihče te ne razume. Nihče te zares ne vidi!« vztraja žalost. »Hočeš morje in pisateljsko sobo. Hočeš zdrave zajtrke in valjanje med trdimi belimi rjuhami. Hočeš varnost. Hočeš jebeno varnost v vseh možnih pogledih. Pa ne znaš biti to, kar bi morala biti, da bi lahko vse to imela!« Bit obstane in zalije jo slap solza. Žalost sede zraven mene, kot zvesti pes, in počaka. Ko zmanjka vode, me objame in reče: »Zdaj pa se poglej.« Takrat vskoči ego in mi predstavi jezo. Na celi svet. In na koncu še nase. Utrujeno umrem in potem živim naprej, kakor da se nič ni zgodilo. Zdaj postaja jezna tudi žalost. Ker je ne opazim. Ker je ne upoštevam. Ker je nočem priznati. Skoraj lahko začutim njeno bolečino. Poznana mi je bolj kakor vonj po kavi.

Svet postaja neprijazen. Iskanje sreče je padlo med manj pomembna opravila. In če ste se s tem zapisom hoteli razvedriti, se vam globoko in iz srca opravičujem, ker najbrž ni imel takšnega učinka. Dolgo že nisem ničesar napisala, ker se mi je zdelo, da je moj navdih čisto preveč depresiven, da bi z njim lahko komurkoli kaj dala. Zato sem zdaj, ko sem se vendarle vrgla med besede, to napisala zase. In pošiljam v svet. Ker to pač pisatelji počnemo. Svojo notranjost razgrnemo svetu in potem živimo naprej kot povsem običajni ljudje. Ljudje, ki nemo stojijo v vrsti na blagajni, ljudje, ki se mehko nasmihajo pri izmenjavi kljuke na javnih straniščih, ljudje, ki si vsake toliko privoščijo malo več in spet drugič šparajo tudi pri napitnini, ljudje, ki pred spanjem poljubijo svoje otroke, ljudje, ki čisto premalo spijo in čisto preveč delajo. Običajni ljudje pač.