PLAVANJE Z DELFINI IN DRUGE VSAKDANJE STVARI

***[Video utrinki:  #TOJETO Part 1]***

V vetru migetajoči delčki listnate strehe, izpod katerih se razprostira neskončni indijski ocean, ki mi pripoveduje o današnjem dnevu. Pogled, ki je nameščen na leseni terasi, dvigajoči se nekaj metrov nad prihajajočo plimo, se mi ustavlja na majhnih čolničih, ki plujejo tik ob podmorskem rtu. Ta se po kakšnih petsto metrih peščene plitvine, morda več morda manj, nisem povsem prepričana, strmo spušča v skrivnostno temno modrino. Tam plavajo delfini in meduze. No, pa še kakšnih milijon drugih bitij, ampak za delfine in meduze sem prepričana, ker sem včeraj plavala z njimi. Vedela sem, da hočem to storiti takoj, ko sem nekje prebrala, da je na Zanzibarju to mogoče. No, mislim, plavati z delfini, meduze so bolj nenačrtovani bonus. Pa vendar, od trenutka odločitve, da to naredim, do trenutka, ko sem se s plavutkami in masko na očeh pognala z drvečega čolna med čisto resnične delfinje plavuti, me je grizel strah, da si v resnici ne bom upala skočiti. Vendarle gre za gromozanske divje živali, ki jim morebiti smešna krakasta bitja, ki priletijo med njih v vodo »z neba« prav v trenutku, ko pridejo one na gladino po zrak, ne prinesejo posebnega navdušenja. In misel na televizijsko oddajo »When Animals Attack«, ki se je pred slabimi dvajsetimi leti predvajala na televiziji naše dnevne sobe, ta strah le še okrepi, pa čeprav nisem še nikoli slišala, da bi delfini napadli človeka … vendarle pa je to pravi ocean in ne akvarij, delfini v njem pa so divje živali v svojem vsakodnevnem življenju … ali je sploh prav, da s čolni lovimo njihovo pojavo na gladini in potem skačemo med njih?!

Nato pa trenutek, ki je zelo podoben trenutku, ko narediš prve korake. Vidiš ukrivljene hrbtne plavuti, ki jih je v Jadranskem morju tako prekleto težko videti že na daleč, kaj šele ob čolnu, in v tvojem telesu se zgodi avtomatični zagon, ki ga sproži neustavljiva želja po izjemnem doživetju. »Jump! Jump!« slišiš z zadnjega dela čolna, mladi Zanzibarec, podoben Jamieju Foxu, kriči in maha z eno roko, medtem ko z drugo spretno upravlja s krmilom in čoln zapelje tik ob velikanska delfinja telesa. Skočiš. Glava je prazna. Nobenega strahu. Ne pred globino. Ne pred divjimi velikani. Ne pred neznanim. Priletiš v vodo in v trenutku se zagledaš s čisto pravim delfinom. Saj veste, tisti prijazni nasmešek, ki ga imajo, ne samo na gobcih, ampak tudi v očeh. Resničen je. Nič ni jezen, da sem tam. Ne pusti se motiti. Niti malo. Elegantno oddrsi mimo mene in meni skoraj zmanjka zraka, ker je trenutek tako domač, da pozabim, da sem človek, ki mora po zrak. S plavutkami mu skušam slediti, a ga le težko dohajam. Štirje so. Še enkrat zajamejo zrak in že suvereno zaplavajo v temno globino, kakor da bodo izginili za vedno. Toda Zanzibarci na čolnih, kakšnih pet čolnov nas je, počnejo to vsak dan in moj Jamie spet kriči: »Come, come! Climb!« iztegne roko, da mu izročim plavutke in to storim, še vedno šokirana od lepote trenutka, ki se je pravkar zgodil. Preverim, da je bikini na svojem mestu in se vzpnem po zarjaveli lestvi nazaj v čoln. Ovijem se v brisačo in ne morem ničesar izustiti. Čolni se počasi premikajo proti odprtemu oceanu, baje da jim sledimo. In res, čez pet minut spet plavuti. Hitro obujem rumene plavutke, nadenem masko, Jamie pospeši skupaj z drugimi vozniki in za trenutek se zdi, da uboge delfine preganjamo. Tokrat gre z mano v vodo tudi Andrej. Filip bo ostal na čolnu. Ima rokavčke in pravi, da se strinja. Pravzaprav se mu zdi povsem zabavno, kako mami in Andrej skačeta med delfine, živali, ki jih je do zdaj videl samo v otroških knjigah. Trdno se drži za klop in se smeji z ustki polnimi mlečnih zob. Spet se približamo plavutim in skočiva. Tokrat priletim pred vse štiri delfine in izraz na njihovem obrazu je spet prijazen, miren in takšno je tudi njihovo plavanje. V tistem trenutku mi postane jasno, da jih ne preganjamo niti jih ne motimo. Navajeni so in po mojem si mislijo, da smo prav smešni, ko tako skačemo v vodo samo zato, da bi si jih ogledovali na njihovi  vsakodnevni rutinski poti na odprto. Zaplavam skupaj s četrtim delfinom in vidim ga, da rahlo nagne pogled nazaj proti meni. Nehote ga v mislih vprašam, če se strinja, da mu malo sledim, on pa upočasni in plava pred menoj kar nekaj časa, smeje pogleduje nazaj in ostaja, preden že tretjič zajame sapo na gladini in se naposled spet potopi v globino. Hvaležna sem mu. Neskončno! To je bilo to. Divja žival, ki mi je za nekaj sekund dovolila, da sem del njenega vsakdana in ni samo brezbrižno oddrsela mimo mene, kakor da me ni. Nekako mi je dala vedeti, da vendarle nisem zanjo le smešno bitje, ki počne nerazumljive stvari, ampak me je upoštevala, če ne celo koketirala z menoj. Ko je skupaj s svojo družino izginila v globino, jaz pa sem ostala na površini, sem ugotovila, da so vse naokrog mene beli klobučki. To je za trenutek zadušilo navdušenje in pogledala sem nad gladino, kje sta Jamie in Filip, pa kje je Andrej. Čoln se je že približeval, Andrej pa je tudi plaval k meni. On je imel na sebi surfersko obleko, zato ga prisotnost meduz ni preveč skrbela, jaz pa sem potem previdno, z masko pod vodo, slalomirala med meduzami do čolna. Ko sem zlezla nanj sem čutila rahlo skelenje ob ustnici in na levem gležnju, ampak ni bilo prehudo. Vrnilo se je navdušenje in vrnila se je hvaležnost. Čoln je spet pospešil. Kljub meduzam sem med delfine skočila še petkrat in vedno znova je bilo čudovito, nevsiljivo in nepozabno. Nepozabni so predvsem njihovi prijazni izrazi, njihovi pogledi in nenazadnje njihova veličastna pojava. Kako veliki so v resnici in kako skrbijo, da te ne ranijo, ko zaplavajo mimo tebe. Lahko bi se ga dotaknila, pa nisem mogla iztegnit rok, ker sem bila vedno znova preveč otopela od veličine trenutka.

In čisto enako je bilo, ko smo po petih urah vožnje med neskončnimi čredami gnujev in zeber, v notranjosti Tanzanije, nekaj dni nazaj, ustavili naš preveliki džip ob velikanskem igluju podobnem grmu, kjer naj bi menda počivala levinja. Pred nami je tam stal že en drug džip, pa jih je zgleda minilo potrpljenje in so se odpeljali naprej. Če sem se česa naučila iz BBC-jevih dokumentarcev o živalih, je to zagotovo dejstvo, da moraš pri opazovanju živali biti neskončno potrpežljiv. Neskončno. Prav ti dokumentarci, ki sem jih gledala že kot otrok, so v meni gradili močno željo, da hočem videti afriške živali v njihovem naravnem okolju … brez ograde in brez nastavljene hrane. In najbolj od vsega sem želela videti leve.

Ko se je letošnje leto začelo, sem začutila močno intuitivno sporočilo, da je to leto, ko se bodo moje sanje o Afriki uresničile. Na googlu sem prebrala, da je najboljši čas za obisk Afrike v septembru ali pa decembra in januarja. Sredi februarja, ko se približuje marec in z njim deževna sezona, je torej povsem nesmiselno resno razmišljati o poti v Afriko. Toda intuicija je pritiskala na moje srce in šepetala o pravem trenutku, ki naj bi bil kar zdaj. Takoj. Razen dežja, kaj bi nas držalo nazaj, da ne bi šli zdaj? Zakaj čakati na september? Ukrepanje zoper širjenja Velikega virusa, ki je ustavil svet, je z vsakim dnem bolj nepredvidljivo. Zdaj takoj moramo odleteti med leve, žirafe in na zanzibarske plaže in se ne ozirati nazaj. Pa upati na to, da se bo letošnja deževna sezona za dva tedna zamaknila … kakor se čisto vedno zamakne aprilsko muhasto vreme v maj in decembrski sneg v februar … zakaj se torej ne bi zamaknil še afriški dež na konec marca? Zdaj, ko je za menoj že deset dni potovanja in je samo dvakrat deževalo, pa še to ponoči, lahko povem, da se je tako tudi zgodilo. Že pred leti mi je življenje na več načinov dokazalo, da ko se odločiš za pravo stvar, za srčno stvar, da se vse na poti uredi tako, da ti uspe uresničiti zastavljene načrte. In obratno je takrat, ko izbereš pot, za katero tvoje srce kriči, da vendar ni prava, ti pa siliš naprej, ker bi po neki plastični razumski zgodbi to naj bilo najbolje zate. V roku dveh tednov smo nakupili letalske karte, uredili vizo, PCR teste ter si priskrbeli antimalarike. Krenili smo prvega marca zjutraj, bil je ponedeljek. Carinik na avstrijski meji nam je smeje pomahnil »naprej«, ko smo povedali, da gremo v Tanzanijo, na Dunaju nas je sprejel Rene, izjemno uspešen Slovenec, ki poseduje letališko parkirišče za pol cene, Panda Parken, po večernem check-inu na praznem dunajskem letališču pa smo kmalu poleteli proti Etiopiji.

In če se zdaj vrnem v Tanzanijo, k tistem iglujastem grmu, lahko povem, da od trenutka, ko sem se odločila, da se bo Afrika zgodila zdaj, se je vse odvilo, kot da je to najboljši možni scenarij za življenje naše družinice. Ultimativna potrditev tega se je zgodila le slabe pol ure kasneje, ko smo sklenili, da bomo počakali na lenobno levinjo, da bi se vendarle morda prikazala iz svojega skrivališča. Najprej je vstala in takrat smo se zdrznili. Skozi gosto listje se je videlo samo nekaj njene glave, morda kakšna taca in uho. Nato pa je prišla. Zaspano, kot se za leve spodobi, in počasi je pretegnila svoj hrbet v mačjem spustu in zazehala na vse čekane. Hitela sem klikati na fotoaparatu in zraven v mislih preklinjala dejstvo, da bi se vendarle lahko v dveh tednih priprav potrudila in si nekje izposodila boljši objektiv, levinja pa se je nato počila nazaj v ležeči položaj in brezbrižno pokazala svoj hrbet. No prav, sem si mislila, tudi fotografije leva v hrbet so več kot fotografije grma, v katerem bi baje naj bil lev. Toda kmalu za tem so se iz grma prikobacali levji mladiči. En, dva, tri, in skoraj sem doživela vzhičeni infarkt. V naslednje pol ure smo bili jaz, Andrej, Filip in naš voznik in vodič Anton priča najnežnejšim prizorom levjega materinstva. Imam štiriinšestdeset fotografij njihovega crkljanja, ki se je odvijalo dva metra od našega avta, in prav nobene nimam namena izbrisati. Ne morem. Nedolgo nazaj sem šla po svoj prvi tattoo. Levinja z mladičkom, v trikotniku obrnjenem navzdol, ki simbolizira uresničenje ženstvenosti skozi materinstvo, nad njo pa obris levjega samca, ki predstavlja zaščito, zaradi katere lahko ona uresničuje sebe v vsej svobodi in veličini ženske … Okej vem, razlaga tattoo-ja je mnogo bolj simbolična kot to, da si priča resnični levinji z mladički, pa vendar, v meni je zacvetela hvaležnost do neba. In čeprav smo potem videli še več levov tudi v drugih safarijih in videli smo tudi vse druge živali, mimogrede, ker smo se odločili za prihod v marcu, smo lahko opazovali vse vrste mladičev, od majhnih zeber, katerih proge so rjave, do stokilskih nerodnih slončkov, ki so jih rilci skrbno usmerjali med svoje korake, je bil ta prizor najčudovitejši in najbolj to, kar si je želelo moje srce.

Na tem potovanju smo doživeli tisoče trenutkov živalskega sveta, nenačrtovano smo obiskali Masaje in z njimi skakali v zrak, cel dan smo preživeli na afriškem letališču, velikem in zanimivem kot trboveljska železniška postaja, sprejeti smo bili s pesmijo Hakuna-Matata, kjerkoli smo se pojavili, jedli smo srčno pripravljeno vegetarijansko hrano sicer povsem mesojedega kuharja, ki je kuhal samo za nas, ožgalo nas je zanzibarsko sonce, pikale so nas tze-tze muhe, brez posledic, v džipu smo se pogajali za cesto z mogočno slonico, nabrali smo najlepše školjke, jedli smo italijansko hrano v najbolj znani Zanzibarski restavraciji TheRock, ki je zgrajena na skali sredi morja, neštetokrat smo spali med poskočno vožnjo po levem pasu (bolje spati, kot pa gledati to zraven – je čisto predivje za naše pojme), spoznali smo enako misleče Slovence, si umivali lase s slano vodo in šamponom, gradili peščene gradove ter se ponoči vračali »domov« po zaprašenih luknjastih cestah, ki jih je objemala črna tema prežeta z zvezdami.

Kot eni redkih turistov smo imeli srečo doživeti Afriko v njeni pristnosti, ne da bi se morali boriti za najboljši razgled.  V safarijih, ki smo jih obiskali, to so Ngorongoro Crater, Tarangire in Lake Manyara National Park, smo se vozili v enem od desetih džipov (sicer naj bi jih v normalnih okoliščinah bilo več kot sto na dan), kar v parkih velikih kot pol Slovenije, pomeni, da smo bili praktično sami. Gostitelji v nastanitvah so skrbeli samo za nas, na Zanzibarju še za kašne tri družine zraven. Zdi se mi, da veter, ki igrivo mrši moje lase prav zdaj, ko to pišem, na terasi ene najbolj prisrčnih nastanitev, s pomenljivim imenom Promised Land Lodge v Kizimkaziju, kraju na jugu Zanzibarja, pihlja samo zame in za čas mojega življenja, ki sem si ga dovolila začarati s posledicami dejanj, ki jih narediš, čeprav te je na smrt strah letenja in okuženih komarjev in kač in zabadanja testirne palčke v sinuse in nenazadnje obsojanja družbe, ker si naredil nekaj, kar v teh časih naj ne bi. Toda, kdo odloča o tem, kaj je prav in kaj ne? Res, kdo lahko to kadarkoli z vso odgovornostjo in resnico določi? Kdo lahko brezbrižno do človeškega srca zaduši čarobnost bivanja na tem svetu? Kdo lahko priča proti čudovitosti svobodnih odločitev po tem, ko je njihova utemeljenost dokazana z resničnim življenjem, neobremenjenim z Velikim virusom in pretiranimi ukrepi? Moraš razmišljati s svojo glavo. Moraš se postaviti za svoje življenje in za čarobnost v njem! Moraš slediti srcu in narediti to, kar kriči v tebi. V nasprotnem primeru, saj že vemo, zboliš. Ne samo za korono, pač pa predvsem za občutkom brezsmiselnosti svojega obstoja. In to je najhujša bolezen človeštva.

Nočem niti besede več izgubiti o koroni in omejitvah, ki so zasule naša vsakodnevna življenja. Želim pa še enkrat zapisati, da je življenje, ki nam je podarjeno, bogato. Ne toliko materialno in ne finančno, pač pa je polno priložnosti, da ga izkusimo v njegovi čarobnosti. Ljubezen je prva, vsem dostopna in najčudovitejša sestavina življenja. Vsepovsod jo lahko najdemo. Skriva se v lepih trenutkih. In mislim, da je recept do sreče zapisan v iskanju teh trenutkov. In v uresničevanju želja, ki se rojevajo v nas še ko smo otroci. Pobrskati po tem disku, bi bilo najbolj smiselno dejanje, ki ga lahko naredite v prihajajočih minutah tega dneva. In nič naj vas ne skrbi občutek krivde, ker že zdaj veste, da boste želeli še in več, potem, ko sem vam bo kakšna želja izpolnila. Jaz v tem ne vidim nič napačnega. Ker ko nehamo želeti, nehamo živeti. Ko nehamo želeti, samo še smo … kakor zapuščen avto ob cesti, brez goriva. Čakamo, da nas bo nekdo porinil ali odvlekel. Namesto, da bi speljali s polnim gasom, pri tem pustili odtise gum na mestu začetka za spomin in dovolili, da nam veter, na tej čudoviti poti v neznano, skuštra lase.

P.S.: V Tanzanijo smo letili z Ethiopian Air. Med letom in na letališčih smo pretežno nosili masko – no, midva, Filipu ni bilo potrebno. Potrebovali smo turistično vizo, ki smo jo uredili online, 5 dni pred potovanjem, prav tako smo opravili posvet na enoti NIJZ, kjer so nam predpisali recept za antimalarike Malarone, tablete, ki smo jih jedli po eno na dan, ves čas potovanja. Safarije smo doživeli s Professional Safari Africa, ki jih ne moremo prehvaliti. Oni so nam uredili tudi nastanitev v mestu Karatu, Farm of Dreams Lodge, kjer smo bivali v času obiskovanja safarijev. Osebje v omenjeni nastanitvi se je trudilo v vsakem trenutku, predvsem pa smo se v vsakem trenutku počutili izjemno varno in dobrodošlo, pa čeprav smo majhna družina in je Filip star štiri leta. Naš taksist na ZAnzibarju je bil izjemno zabaven in srčen Omar, tukaj je njegov WhatsApp kontakt, če boste kdaj zašli v te kraje in boste potrebovali prevoz, +255777854227. 48ur pred potovanjem smo opravili PCR test na kliniki Juventina (samo midva, Filipu ni bilopotrebno), ob vrnitvi pa za izogib karantene ob vstopu v Slovenijo hitri test na PandaParken pri Reneju. Ves čas potovanja smo bili zdravi in zdravi smo se vrnili tudi domov.