info@majamonrue.com |

SVA ŠLA RODIT – resnična porodna zgodba

  Posted on   by   2 komentarja

Maja_Monrue_Blog

Velika zgodba o prihodu Velikega Filipa

Zame je porod najprej predstavljal vrhunec mučenja telesa. To je v času nosečnosti terorizirano s strani hormonov in procesov, ki ga za nekaj časa spremenijo v velikansko komoro in ga mnogokrat potem, ko je že vse mimo, v tej obliki tudi pustijo. Porod je bil zame ultimativni trenutek ženskega trpljenja zaradi nepredstavljivih bolečin, pritiskov in razčlovečenja, ki ga, za piko na i, pripravijo zaposleni v porodnišnicah. S tem v glavi mi seveda nikakor ni bilo jasno kako to, da so se nekatere ženske, vključno z mojo mamo, odločile roditi tudi drugič, tretjič, osmič. Seveda je ta predstava izhajala iz nevednosti. O porodu so me zmeraj učili zgolj holivudski filmi.

Toda potem se je v meni porodila neverjetno močna potreba po tem, da zanosim, da postanem mama. Smešno. Nisem verjela, da ta naravni klic k materinstvu dejansko obstaja. In takrat, ko sem dejansko zagledala črtico na testu, ki je oznanjala začetek nove ere mojega življenja, je bil čas, da se nekoliko pogovorim sama s seboj o svojih strahovih. In sem se, z izkušnjami in ljubeznijo. Vedela sem, da so v takšnih trenutkih knjige moje najboljše zaveznice, medtem ko so forumi sovražnik št. 1. Modrost rojevanja je knjiga, ki je zelo kmalu drastično spremenila moj pogled na porod, pa četudi je njena vsebina na trenutke zelo »hipijevska« za sodobnega človeka. Bistvo, ki mi ga je knjiga podarila, je bilo ZAUPANJE v svojo žensko moč in v naravnost rojevanja. Nenazadnje je moje telo vendar rojeno za to, da rodi otroka. In v nekem trenutku sem porod začela pričakovati z vznesenostjo in radostjo. To je bilo za božič. Črtico na testu sem doživela v vrhuncu lanskega poletja, porod pa se mi je z neko nenavadno ležerno počasnostjo bližal v letošnjem aprilu, torej nekako med čarobnostjo pomladnega prebujenja in muhavostjo deževnih dni. To je bil čas, ko sem na porod čakala že kot pes na kost. Namreč moj mali se je odločil, da se bo še nekaj dni čez postavljen rok, pozibaval, pa četudi povsem natlačen v mojem, na koncu že prav neproporcionalno velikem, trebuhu. Ko so mi na pregledu v 36. tednu z opozorilnim tonom v glasu napovedali, da bo otrok v meni na svet prišel kot, citiram: »…ne ravno najmanjši novorojenček.«, sem bila prepričana, da lahko k temu kaj ukrenem in »malega« izbezam na ta svet z eno izmed tisočih metod za sproženje poroda – ena, samo ena mora delovati in se rešim groženj s carskim rezom in vakuumom in prerezom in pretrganjem in ne vem čem še vse se grozi nosečnicam, v katerih se pozibavajo velikanski dojenčki. In sem iz stanja morske želve na peščeni plaži, ki se me je polastilo v tistih tednih, zagnano preklopila v odločno žensko, ki ima vse vajeti v rokah in ne bo dovolila, da bi se usoda igrala s prihodnostjo njenega telesa. Seveda pa je to bila še ena izmed iluzij mladega človeka.

Stopnišče v bloku sem prehodila po trikrat na dan, na sprehodih s psom sem se šla hitro hojo, za večerjo sem skoraj vsak dan pojedla nekaj ananasa, redno sem vstavljala tampone namočene v olje nageljnovih žbic, hopsala sem na veliki napihnjeni žogi, visela s kavča, delala počepe, meditirala z vizualizacijo poroda, stimulirala prsne bradavice in seveda dragega zapeljevala skoraj vsak večer in tako nanizala ljubljenj za vse poporodne dni, ko se tega pač nekaj časa ne more početi. Na predviden datum poroda sem si celo spekla jajca na oko na ricinusovem olju (znanem naravnem sprožilcu poroda), po navodilih svoje babice oz. hebamme, Christine. NIČ NI POMAGALO. Ker pač, to so stvari, ki se VEDNO, zgodijo takrat, KO SE MORAJO. Seveda si tega mlad človek ne da dopovedati. In tako je minil še cel teden po predvidenem datumu poroda, preden sem se odločila za končni udarec – še zadnji poskus sproženja z ricinusovim oljem zamešanim v sladek breskov sok. Verjemite, četudi se počutiš kot v srednjem veku, ko so pili takšne in drugačne zvarke, pač to narediš, ker se ob grozečih napovedih zdravnikov o velikanskem dojenčku, ki bo z vsakim dnem samo še rasel in rasel,  ne samo bojiš za svoje telo, pač pa se bojiš tudi prikrajšanja za vse tisto lepo in pristno, o čemer pišejo dobre porodne zgodbe.

V teh tednih so zdravniki namreč ves čas merili mojega »malega« z ultrazvokom in zaskrbljujoče priznavali, da bo porod težek. Ne bo sicer nemogoče poskusiti roditi naravno, toda pripraviti se moram na vse možne intervencije, ker pač na koncu koncev je pomembno, da preživim jaz in moj »mali«. Preživim??! Christina je sočutno dodala še, da je pomembno tudi to, kako bo v prihodnosti izgledalo moje spolno življenje. Res je! Vse to je res…toda jaz si želim izkusiti porod takšen, kot je, z vsemi popadki in občutki in bolečinami in dihanjem in pritiski in in in… ne pa, da ležim v operacijski sobi (grozno!) in pustim, da vse (rutinsko) opravi nekdo drug. Misli na carski rez me je bilo sedaj tako groza, kot me je bilo na začetku nosečnosti groza samega poroda. Toda v teh trenutkih sem že vedela, da nimam vpliva na razplet. Globoko v sebi sem celo začutila, da je to spet ena tistih lekcij, ki jih je v času nosečnosti veliko in v katerih se moraš naučiti sprejeti situacije z mirnostjo in potrpežljivostjo – ker to je bistveno vodilo v kasnejšem življenju z otrokom. Pika.

To so bili zelo poučni dnevi. Življenje me je spet učilo o tem, kako »majhni« smo proti vesolju in kako pomembno je, da se že enkrat nehamo delati pametne o tem, kaj je za nas najboljše. Ne glede na to, kaj sem naredila ali kako sem si želela, da bi rodila, je bilo dejstvo, da so te želje in potrebe v resnici izhajale iz strahu in ne iz resnične pripravljenosti in sprejemanja. In zato sem bila na porod »a la carte« imuna. Toda natanko naslednjo nedeljo po nedelji, ko bi morala roditi, sem si zamešala ricinusov koktajl upanja, ga spila na dušek in takoj zaplesala na Love Shine a Light, ki je čudežno, ravno v tistem trenutku štartala na radiu… Tako se je nato zgodilo:

Potem, ko sem po zajtrku spila tri merice koktajla iz ricinusovega olja, mi je Christina (moja babica oz. hebamma) radovedno, ob 13:45 napisala SMS, ali se že kaj dogaja… jaz pa, da zaenkrat samo zategovanje trebuha (ki sem ga sicer čutila že zadnjih nekaj tednov). Natanko 10 minut potem, ko mi je Christina odgovorila: “No, nekaj se pa morda vendarle dogaja” in sem šla v kopalnico, da bi si naredila čop (če se slučajno zgodi, da se bom po holivudsko morala v trenutku odpeljati v porodnišnico, želim imeti lase spete), se je vlilo kot v filmu; toplo in nezaustavljivo, da sem komaj prišla do stranišča. Postala sem vznesena (moja imunost na porod je končno premagana!). Bodoči ati me je, medtem ko je v kuhinji mesil testo za pico, s pogledom ujel, ko sem se bliskovito ustavila sredi hodnika in obema je pričelo  iti strašno na smeh…to je bil nekakšen smeh zmedenosti, velikega pričakovanja in veselja, ker je končno nekaj delovalo…in ker se je začelo. Prav v tistem trenutku sta prišla tudi bodoči dedi in bodoča teta, ki sprva bodočemu atiju  nista verjela, da jaz DEJANSKO ležim v dnevni sobi na kavču, nabasana z brisačami med nogami, ker mi je pred petimi minutami (po holivudsko, ko smo že pri tem) odtekla voda. Ležala sem zato, ker se moj »mali«  do zadnjega trenutka ni popolnoma zasidral v porodni kanal (frajer je lepo meni nič tebi nič lebdel tam noter in očitno ni imel resnega namena priti na ta svet…vsaj ne še takrat, ko smo bili že krepko čez rok) in je v tem primeru nujno, da porodnica leže na hrbet, da ne bi ob odtekanju vode iz porodnega kanala prehitro zlezla popkovina, kar bi zadeve zelo zakompliciralo.

Skratka, pokličeva Christino in poveva, kaj se je zgodilo in da popadkov še ni. Reče, da pride k nama pogledat in da mi ni potrebno (po šolsko) klicat rešilca. In pride, oborožena z majhno torbo s čudežnimi olji. Pregleda me in končno potrdi, da je moj »mali« sedaj pa končno nameščen trdno v porodnem kanalu in da to pomeni, da dokler ne bodo prišli popadki na tri minute, lahko živim naprej, kakor se nič ni zgodilo. Če ne bi  v času božiča prebrala knjige Modrost rojevanja in se poglobila v teorijo poroda v vseh njenih različicah, bi se mi to seveda zdelo skrajno nenavadno. Toda zdaj mi je bilo povsem logično. Seveda, najbolje kar sprehod, ker hojo po stopnicah sem do takrat že zasovražila. In topla kopel, kot je menila Christina, da bi sprožila popadke… popadki so namreč v tistem trenutku bili edino, kar smo še potrebovali… in SEVEDA jih spet ni bilo… ker so stvari SEVEDA bile logične meni, mojemu telesu pa ne…vsaj ne še nekaj časa. Dogovorimo se, da poskušam nekako sprožiti popadke, potem pa se najkasneje ob 21. uri dobimo v porodnišnici (namreč 12 ur potem, ko odteče voda je priporočljivo, da se otrok rodi, sicer zadeve postanejo nevarne). Pa sem vstala in pričela štrapacirati po stanovanju, z bodočim atijem sva se pripravljala na sprehod, vendar se mi je naenkrat zazdelo, da to ne bo mogoče, ker je voda iz mene še kar naprej odtekala v potokih (hmm, le zakaj tako velik trebuh?? ). Zato sva raje pripravila toplo kopel. Pojedla sem dva kosa pice, ura je bila okoli petih, in še preden sem prišla do bane, so se pojavili tudi prvi popadki. Najbolj od vsega me je ob vsem tem večtedenskem čakanju in občutenju tega in onega in tretjega v trebuhu zanimalo, kako se čutijo popadki…kaj če jih ne bom prepoznala??? Vsaka ženska, ki sem jo o tem povprašala, jih je namreč opisala drugače. No, postajala sem sigurna, ko me je začelo grabiti v križu in spredaj, kot da bi me okoli spodnjega dela trebuha zategnil piton, nato pa bi se te bolečine pretiranega zategovanja obrnile iz mene navzven in me hotele “raznesti”. Toda bolečine in pritiski ob tem so bili nekako sprejemljivi, v bani pa se je celo dalo pogovarjat med doživljanjem popadka. Ko sem prišla iz bane so si popadki že sledili na štiri minute, ura pa je tudi bila že pol osem zvečer (ura mi je minevala tako hitro, da sem bila prav vesela, ker če je povprečen čas poroda 12 ur, bo to kar hitro minilo; do druge ure zjutraj bi praviloma morala roditi – praviloma ). Ker so bili popadki konstantni in seveda vedno močnejši, sem se odločila, da se peljemo v porodnišnico malenkost prej, itak bi se sicer dobili tam ob devetih zvečer in morda si ne bi želela še intenzivnejših popadkov prav na poti v porodnišnico, v avtu. Toda -zdaj bi si lahko že mislili, da bo spet nekaj v tem stilu -, v avtu so se popadki razredčili in ko sem prišla v porodnišnico, kjer so mi dodelili bordo-rdečo porodno sobo, jih skoraj več ni bilo. Priklopimo me na CTG in utrip mojega »malega« je umirjen in normalen, moji popadki pa komaj da so. Prvi pregled materničnega vratu pokaže, da tudi odpiranje ni najbolj obetavno…pičla 2 cm v štirih urah. Priznam, tukaj sem bila razočarana, ker sem si želela, da bi (po šolsko) prišla v porodnišnico “odprta” za vsaj 5 cm. Dobim homeopatske pospeševalce popadkov in ti se k sreči vrnejo z veliko intenzivnostjo, medtem ko se z bodočim atijem sprehajava po tihih hodnikih porodnišnice. Med enim in drugim popadkom srečam še dve porodnici, ki preživljata približno isto kot jaz, medtem ko jih njihovi moški držijo pod roko in “čutijo” z njimi.

Popadki postanejo res močni in med njimi skoraj da ni več počitka, zato se vrneva v porodno sobo in si obetava napredek pri odpiranju materničnega vratu. Christina spet pogleda in izraz na njenem obrazu mi že takoj pove, da se ne moremo veseliti. 3 cm je bil rezultat ob pol enajstih ponoči, medtem pa so popadki, priznam na ves glas, postali že skoraj nevzdržni. CTG je pokazal, da doživljam popadke v intenziteti 85/100, prihajali pa so na manj kot minuto. Pa vendar, maternični vrat je bil trmast, čeprav je moj »mali« sedaj bil že pripravljen, da se premakne naprej. Spet naredimo načrt; do polnoči počakamo, do takrat bo namreč že zelo blizu kritične 12-urne meje, ko bi se otrok naj rodil, potem pa ukrepamo nekoliko konkretneje. Torej, še uro in pol skoraj nevzdržnih popadkov in avtogenega treninga (vizualizacije) za odpiranje materničnega vratu. To je bila točka, ko sem se spet srečala sama s seboj. Kakor, da bi se dvignila iz svojega telesa in se pogledala z zraka – ležala sem na porodni postelji, bila sem povsem izčrpana od krčev in zategov, ki jih je sprožala moja notranjost, v umu pa zmedena, ker to »mučenje« ni prineslo nobenega napredka. Poroda sem se nekje na polovici nosečnosti pričela veseliti, ker sem prebirala in poslušala zgodbe o tem, kako globoko je to doživetje lahko za žensko. Kako osvobajajoče. Kako terapevtsko. Pa je bilo zame v tistih trenutkih samo strašno mučno, boleče in priznam, tudi žalostno, saj sem se počutila razočarana sama nad seboj, ker nikakor nisem morala začutiti duhovne povezave s svojo notranjostjo in v vsem skupaj videti lepega. Danes si tega seveda ne zamerim več, toda takrat se žalosti nisem mogla upreti.

Ob polnoči je še vedno kazalo neobetavno. 5cm (torej komaj polovica), jaz pa sem se resnično približevala svojim mejam vzdržljivosti. Za mano je sedem ur popadkov. Medtem v sosednji sobi ena ženska v kričanju rodi otroka. Christina ob pregledu oceni, da bo, če bo šlo tako naprej, druga faza, torej faza potiskanja, nastopila komaj čez pet do sedem ur in, da toliko časa nimamo. Predlaga epiduralno, ker vidi moj izčrpan in obupan obraz in po izkušnjah ve, da se ne bom mogla več dolgo boriti z neuspehom polnim neznatnih bolečin… Epiduralna, kljub temu, da sem nekje na sredini nosečnosti sama sebe prepričala, da je ne potrebujem, ker bo moje telo naredilo vse, jaz pa mu moram samo zaupati in dihati, postane takrat naša edina rešitev, saj je nujno potrebno, da se moje telo, ki očitno ni bilo tako navdušeno nad porodom kot jaz takrat, ko sem spila ricinusov koktajl, sprosti, in da mi s pomočjo posebne masaže (ki sicer »na živo« ekstremno boli) Christina pomaga, da se moj maternični vrat zmehča in spusti mojega »malega« skozi. V tistem trenutku se strinjam, povsem odločena, da si tega ne bom nikoli zamerila ali očitala, saj je tokrat tudi moja intuicija sporočala, da bi čakanje v bolečinah brez rezultata bilo povsem idiotsko. Ob enih prejmem epiduralno, ob dveh pa me priključijo še na infuzijo, da bi mojemu »malemu« dovedli antibiotike, ker je že tako dolgo »zataknjen« na pol poti. Preden je epiduralna pričela učinkovati, sem še dvakrat skoraj umrla od popadkov, potem pa sem končno začutila olajšanje. Noge k sreči nisem imela povsem ohromele, vendar pa je slaba stran epiduralne ta, da do konca ne smeš več iz postelje in ne smeš več jest… In tako se je začela noč počasi prevešati v zgodnje jutro. Bodoči ati je pojedel že drugi sendvič, jaz sem dobila vodo. Christina je z masažo postopoma zmehčala in odprla moj maternični vrat, popadki so bili redni in sem jih še zmeraj čutila, toda tokrat kot valove pritiska, ki se je razširil v spodnjem delu mojega medeničnega dna. Ob petih zjutraj končno dobra novica, glavica mojega »malega« je prešla skozi odprtino materničnega vratu in aktivna faza iztiskanja se bo kmalu pričela. Če se sprašujete, kaj sem počela vso noč na epiduralni, nič. Ležala sem z odprtimi očmi, čeprav se mi je spalo (komu se ne bi v topli postelji, sredi noči, v sobi, ki je dišala po rožmarinu?) in opazovala številke na CTG napravi, ki so prikazovale srčni utrip mojega »malega« in moč mojih popadkov. Bodoči ati je naredil polurni “power napping” na blazini na tleh, Christina si je privoščila kavo in malico. Medtem je v izdihljajih rodila še ena ženska, v sobi desno od mene. Dojenčkov jok me je rahlo potrl…mislila sem si, da ga jaz nikoli ne bom doživela.
Do trenutka, ko smo se pričeli pripravljati na veliki finale, pa sem, ker je spet trajalo tako dolgo, dobila še eno novico. Tekom noči smo porabili maksimalno dozo epiduralne in sedaj bo potrebno roditi “na živo”. No, saj to sem si želela, ne? V tistem trenutku, me je postalo malo strah, ker sem se spomnila bolečin izpred nekaj ur, toda, saj mi ni preostalo nič drugega. Bomo pač šli skozi srednjeveško rojevanje . No, okoli šestih mi ni bilo več smešno. Popadki so se vrnili v moje živčne končiče v vsej svoji veličini, tokrat z intenziteto 95/100. Christina je v nekem trenutku rekla, da je glavica že zelo blizu in če jo hočem otipati. No pa dajmo, sem si mislila, prepredena z izčrpanostjo in bolečinami, to bi baje naj ženski dalo novo energijo. Pa mi v resnici ni, ker je vse skupaj bilo že zdavnaj preko moje vzdržljivosti. Misel, da bom zdaj morala dati vse od sebe je bila naravnost smešna, ker sem imela občutek, da nimam ničesar več. In ves čas sem imela v glavi, da zaupam svojemu telesu in da ne bom nič potiskala, ker bo vse opravilo moje telo samo…s popadki in mojim brundanjem, tako kot je pisalo v knjigi. Pa to seveda ni obrodilo sadov. Christina je rekla: “Maja, morala boš potisniti, sicer se tvoj »mali« ne bo nikoli premaknil. Tvoje telo nima več moči, da bi ga iztisnilo samo.” In tako potem počakaš na popadek in pritisneš. “Močneje, Maja, veliko močneje!” je rekla Christina, jaz pa sem bila presenečena, saj sem mislila, da je moj potisk bil izjemno močan. Še močneje?!! Kako za vraga??! Še par poskusov in Christina je v naglici zapustila sobo. Aja, morda samo intermezzo; Bodoči ati je ves čas bil ob meni, tudi sam izčrpan, vendar ne obupan. Spodbujal me je in tolažil, da bo kmalu mimo. Seveda mu nisem verjela.

Christina se je vrnila z zdravnico in povedali so mi, da bomo še nekaj časa poskušali, potem pa bomo morda morali razmisliti o … nisem jih več slišala. Bila sem obupana. Spet se zadeve nikamor ne premaknejo. Otroka imam na pol poti iz sebe in potiskala sem kolikor sem mogla, oni pa zdaj, da bomo morda morali vse skupaj zaključiti…no, saj veste s čim…

“Še pol ure, Maja” je rekla Christina in mislila sem si, da tega ne bom več zmogla. V tistem trenutku sem v sebi otipljivo začutila obup in zmagoslavno nemoč, ki je kazala mišice… takrat sem si zaželela, da bi pa vendarle nekdo predlagal carski rez in odrešenje muk. Toda Christina je bila odločna, da bo izpolnila mojo željo, ki sem jo ponavljala ves čas v nosečnosti na najinih srečanjih, da hočem roditi po naravni poti. Pa sta prišli še ena zdravnica in še ena medicinska sestra, plus bodoči ati – vsi so se razporedili okoli porodne mize, na kateri sem ležala kot onemogla žival in se pričeli dogovarjati, kdo bo kaj. Medtem se je meni že malo bledlo od bolečih popadkov, vendar pa itak nisem mogla ubežati situaciji. Zato sem vdihovala rožmarin (saj ne da bi se ga v resnici zavedala) in z globokim glasom izdihovala bolečine. Potem so naredili strategijo; Bodoči ati je dobil nalogo, da prime mojo levo nogo in jo upre nazaj proti meni, in nato se je pričelo. Zdravnica mi je dala navodila, da primem njo in Christino v križni prijem in se ob popadku “zaštemam” z vso močjo v trebušnjak proti njima, z brado naslonjeno na prsi in seveda s pritiskom na vso moč. Medtem je druga zdravnica počela nekaj “tam spodaj”, sestra pa je dobila nalogo, da z vso močjo pritisne na moj trebuh. In je prišel naslednji popadek, z intenziteto 110/100, kot tsunami, jaz v akcijo, bodoči ati v akcijo, vsi v akcijo. Skoraj sem izdihnila. Ne morem več, je kričalo v meni, kričala pa je tudi že tretja ženska v sosednji sobi. Jaz nisem kričala…nisem več imela moči za kričanje, samo sopla sem. Ekipa se je pri naslednjem popadku krožno zamenjala. Bodoči ati je prišel na vrsto na moj trebuh. Zagledala sem njegovo stisko na obrazu, ki je govorila: “Kaj, jaz moram zdaj to narediti?! Ne bi raje vi zdravnica?” Pa spet, Christina me je nekje od spodaj spodbujala, da ja tako, še malo bolj, še malo bolj – takrat sem jo sovražila, kako vendar bolj, če že zdaj pritiskam tako, kot nisem še nikoli v življenju. In nato sem v enem trenutku, mislim, da je tiste obljubljene pol ure že bilo pred dvema urama mimo, začutila neizbežen pritisk, tam, čisto na koncu. To me je rahlo razveselilo, ker sem vedela, da zdaj pa ali umrem, ali pa bom končno tudi jaz slišala dojenčkov jok. Spet popadek, potisk, Christinino “ja-ja-nje” in nenavadna mešanica pekočega, bolečega in pritiskajočega – mešali so se ostrina, slabost in topost, vse naenkrat. Občutek sem imela, da gre iz mene glavica (tako sem si mislila, najprej moram začutiti glavico, potem pa z dvema potiskoma še ostalo telo – tako piše v knjigah). Vendar pa se je prav takrat, v mešanici vseh tistih občutkov, zgodil trenutek veličastne odrešitve. Moj »mali« je dobesedno privrel iz mene v celoti in jaz sploh nisem mogla verjeti, da je mimo. Vsi okoli mene so se veselili, jaz pa še naprej sopla, kakor da ne morem zapustiti stanja mučeništva. Kakor, da bolečine sploh niso izginile. Pa so. Zamenjal jih je neprecenljiv občutek toplote in mehkobe na mojem trebuhu – to je bil Filipov telešček. Dvignili so mi ga k prsim in jaz kar nisem mogla verjeti, da sem dejansko prišla do trenutka, ko držim težko pričakovanega dojenčka v naročju. Nisem mogla verjeti, da sem tam – na cilju.

In tako se je končalo. In začelo. Filip je zajokal povsem nežno in zadovoljno, da tako rečem, potem pa je kmalu srknil prve kapljice eliksirja. Sama sem zgolj strmela v strop in v nekakšni prijetni odmaknjenosti tipala toplo in mehko telo »malega« debelinkota. Stanje mučeništva je kot kakšna meglica zdrselo iz mene in napolnilo me je nekaj, česar ne znam opisati. Ni bila neskončna sreča, ali brezpogojna ljubezen ali radost… bilo je nekaj lepega in prijetnega, toda neopredeljivega. Nič, o čemer bi pisalo v knjigah. Bodoči ati je bil vznesen, vendar tudi srečen, da je mimo. Ponos je spretno prekril utrujenost na njegovem obrazu.

In potem je prišlo tisto, najbolj zanimivo s tehničnega vidika.  Christina me je vprašala, če sem pripravljena in jaz sem se samo nasmehnila. “4,430 kg, 55 cm dolžine, 37 cm obsega glavice in 40 cm (!) obsega ramen” je Christina navajala podatke v naslednjih sekundah. Bodočemu atiju se je smejalo, jaz pa sem, po resnici povedano, ostala brez posebnih občutkov ob teh podatkih. Danes seveda, je že vse prišlo za mano in sem izjemno ponosna na svoje telo, toda takrat nisem mogla dojeti pomena in veličine vseh teh številk. Ob teh podatkih pa je vendarle potrebno omeniti še enega in namreč 1,5 cm reza, ki je bil nujno potreben, da smo debelinkota spravili na svet, še preden bi mu povsem zmanjkalo kisika (baje je bilo proti koncu že kritično…in kasneje sem izvedela tudi, da je na vratih ves čas stal anestezist za priprave na carski rez, na pultu ob porodni postelji pa je bil pripravljen vakuumski pripomoček). Nato sta prišla dva šivčka, ki sta po manj kot dveh tednih izginila, kakor, da ju nikoli ni bilo.

Porod, za katerega sem mislila, da bo zaključek nečesa intenzivnega, pa je bil komaj začetek. Moj »mali« je zdaj bil ob meni in ne več v meni. Kakor ga je prej negovalo moje telo, je to postala zdaj moja naloga in sicer brez prestanka in odpočitka. Toda, porod je iz mene iztisnil še zadnjo potrebo po nadzorovanju in določanju kako in kaj. Sedaj se je bilo potrebno popolnoma prepustiti novi življenjski zgodbi in seveda, tudi to ni bilo lahko v prvih dneh. Pa vendar, počasi, dan za dnem, se človek z neko neizpodbitno zanesljivostjo spreminja v starša. V nekoga, ki ljubi brezpogojno in nesebično. V nekoga, ki se ponižno prepusti toku življenja z zaupanjem, da je otrok tisto najlepše, kar se mu je in se mu bo zgodilo, v življenju.

Za mano je epski porod. Bilo je hudo, naporno, nevzdržno…pa vendar sem vzdržala. Zame so skrbeli ljudje s tisočletno modrostjo o rojevanju in s spoštovanjem do moje predaje v ta naravni proces ženstvenosti. Moje telo je, čeprav sprva z zadržki, nato vendarle opravilo svojo nalogo tako, kot je bilo najboljše – počasi in varno. Zame in za mojega »malega«. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da je vse bilo zelo naravno in da je tisti duhovni proces, ki sem si ga tako zelo želela doživeti, vendarle bil del mojega poroda, pa čeprav ga takrat nisem mogla ozavestiti. Če ne bi bil, kako bi sicer zmogla kaj takšnega?!

Maja_Monrue_Blog

 

2 komentarja

  1. says:

    Vse čestitke za rojstvo vašega ljubega sinka. Trpljenje bo pozabljeno. Ostali
    bodo samo še srečni in lepi trenutki.
    Bodite zdravi, vam in možu pa srečne in lepe dni ob pogledu na sinka.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.