MAMIN ČAS JE DRUGAČEN

Uh, je že skoraj zima, kdaj pa je bila jesen? Kdaj so drevesa pisano pobarvala svoje frizure? In kdaj je moker zrak podrgnil ob sivino dunajskih ulic? Ne spomnim se. Tudi se ne spomnim točnega trenutka, ko sem v našem parku zagledala več vran kot običajno, čeprav sem prav ta trenutek vsako leto posebej zapisala v svoj spomin. Vrane, znanilke zime, se brezbrižno pogovarjajo na daljavo, mislim, iz veje enega drevesa na vejo drugega drevesa, jaz pa stopam po razmočeni travi z novimi čevlji, za svojim psom, ki išče primerne koordinate za svoj jutranji ritual. Na meni visi moj sin. V nosilki, da se razumemo, toda njegovih skoraj devet kilogramov, čvrsto pritrjenih na moj trup, mi daje občutek, da delam nekaj na svoji fit postavi. Ta fit je seveda zelo relativen, ker namreč telo, že od poroda naprej, nekako ne deluje ravno po mojih željah. Kar po svoje se odziva na življenje, v katerem živiva, združena v eno, a vseeno povsem različnih mnenj. Jaz bi, da bi definicija fit-a bila složna s tisto iz naslovnic revij, moje telo pa fit razume povsem drugače. Za moje telo, pomeni fit to, da še vedno živim, kljub sedmim mesecem neprespanih noči, vsakodnevnega dvigovanja vedno težje in težje »uteži« ter izčrpavanja v meni nastajajoče življenjske tekočine, napolnjene z vitamini in minerali, beljakovinami, maščobami, ogljikovimi hidrati ter antioksidanti.

Razhajanja v mnenjih pa ne delim zgolj s svojim telesom. Tudi z razumom. Srcem. In s časom. Razum želi stvari v vsakem trenutku postaviti na svoje mesto, novo življenje pa tega ne dopušča. Preveč je vihravo, da bi se ustalilo v rutini. In zato tudi srce zmedeno poskakuje, ker se na nič ne more preveč navezati. Poleg tega je ves čas odeto v nekakšen plašč spreminjajočih se čustev, ki se ga še ni navadilo.

Kar se pa časa tiče, pa me je novo življenje postavilo povsem na glavo. Moj čas je namreč postal premo nesorazmeren s časom sveta, v katerem živim. Seveda je moj čas nekoliko počasnejši. Vije se kot srebrn dim iz parnika na daljnem morju. Čas sveta, za primerjavo, pa je bliskovit, kot strela iz sivih oblakov. In ko smo že pri sivih oblakih, spet je tukaj priložnost za belo snežinko. V vseh njenih pomenih. Bela odeja, spletena iz milijonih belih krpic, bo morda umirila moj razum in objela moje srce, da bosta nehala paničariti v tej naši novi, resnični pravljici.

Če sem mislila, da je materinstvo način plavanja, ki ga znaš takoj, ko se vržeš v vodo, sem se seveda zmotila. Narava je ženski dala maternico in mlečne žleze. Dala ji je tudi nežnost, skrbnost in požrtvovalnost. Vse to ženska ima, toda to še ne pomeni, da zna vse to tudi prepustiti naravnemu delovanju. Ne v tem svetu, v katerem trenutno živi. V tem svetu ženska misli, da mora potem, ko je skočila, padla ali pa se vrgla v vodo, takoj plavati tako, kot se je naučila iz knjig ali »dobronamernih« nasvetov, od jutra do večera in potem še vso noč – brezhibno. Zato sprva maha z rokami in z nogami na vse strani, ker ne ve točno, katero prebrano ali povedano navodilo bi bilo primerno, in vse skupaj je podobno bolj utapljanju kot pa suverenemu plavanju. Ne zaupa si. Ne sliši se. Ne sprejema se. Po tihem se prične spraševati, ali je mar ona edina, ki pač ni rojena za biti mama. Pa vendar, glavo drži nad vodo, da ji ne bi zmanjkalo zraka…dokler seveda ne zmore več. Takrat se zgodi nekaj podobnega kot takrat, ko se človek v resnici utaplja in potem čudežno preživi. Ženska doživi iniciacijo v materinstvo takšno, kot je. Brez teorije. V vsej svoji praktični veličini torej. Zato, ker ji drugega ne preostane. Novo življenje jo s svojo vztrajnostjo prisili, da ga sprejme in zaplava z njegovim časom, čeprav ves ostali svet plava hitreje.

In tako sedaj bolj kot plavam, lebdim na gladini svoje nove zgodbe, ki sem si je močno želela, a nanjo niti slučajno nisem bila pripravljena. Naj je bila želja še tako močna, v tej zgodbi je njena moč kot rahla sapica poletnega vetra, ki za trenutek ohladi prepoteno čelo. Po drugi strani pa, rojeva se nekaj novega. Čutim. V meni raste kot drevo večne povezave z rodovitno zemljo. Če sem prej večino svojega življenja lebdela med oblaki, sem zdaj na trdnih tleh…pa saj niso hladna in surova. Topla so in nekako mehka. Vabijo me, da jim zaupam. Iz njih, slutim, raste brezpogojnost. Tista ljubeča. Tista materinska.

Pa kaj, če je jesen že mimo in je zima tik pred vrati, jaz pa vsak dan zrem v en in isti obrazek. Pa kaj, če se na svetu dogajajo velike stvari, jaz pa vsak dan vidim samo tiste majhne, tiste, ki se tičejo zgolj naju, in mogoče včasih še koga, ki nama je dovolj blizu, da je del te majhne zgodbe. Pa kaj, če je moje pisateljstvo in ostalo delo sedaj malce na stranpoteh, ko pa se prav pred mojimi očmi odvijajo trenutki človeške prvinskosti. To je izjemen čas! Povsem neusklajen z ostalimi stvarmi v življenju človeka, a tako poseben, da je vsak, ki bi ga utegnil zamuditi zaradi drugih reči, nevede oropan največjega bogastva v svoji spominski zakladnici.

Ta zapisek sem seveda pisala tri dni. Pa kaj!