info@majamonrue.com |

DUNAJSKA MAMI – 1.del

  Posted on   by   2 komentarja

Maja_Monrue_Dunajska_Mami

O tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo. 

Da ne bi svojih izkušenj delila s svetom, bi bilo prav nemogoče. Kot pisateljica se namreč čutim zavezano, da pišem in svoje pisanje delim z bralci. Po navadi pišem povsem intuitivno, toda tokrat, sem se odločila, bom vključila zraven nekaj surovih tehničnih informacij, saj je to tisto, kar bodoči slovenski starši na Dunaju potrebujejo. Toda povsem tehnično tudi ne bo, se opravičujem tistim, ki ljubite alineje. Zapiski, ki bodo nastajali v seriji »Dunajska mami« bodo delno že nakazovali vsebino moje nove knjige, ki bo nastala v prihajajočem letu in se bo imenovala Tisto (posebno) leto. Verjeli ali ne, najprej sem tam, kjer zdaj stoji pridevnik »posebno« uporabljala pridevnik »čudovito«, a to je bilo, še preden sem se soočila z resničnim svetom materinstva v sodobnem svetu. Zakaj v sodobnem svetu? Podobno kot pri moji prvi knjigi Pot do Nje, kjer moškim na prijazen način poskušam razložiti, kako delujejo in ljubijo sodobne ženske, sem se tudi tukaj omejila na “te dni”, saj ugotavljam, da so stari časi povsem drugačni. Pa ne, ker bi danes do oploditve prišlo kako drugače, ali pa ker bi dojenčki danes jokali in kakali drugače kot včasih, ampak preprosto zato, ker smo mi, ljudje teh novih časov, na drugačne načine vpleteni v to posebno obdobje. Ženske smo drugače noseče, kot so bile noseče naše mame. Seveda ne fizično, pač pa tako, z dojemanjem in ravnanjem. Informacijske brzostrelke so namreč postreljale tudi to področje in če je včasih ženska bila pač samo noseča, je danes ženska noseča z vsemi dodatki, ki jih je današnje dojemanje nosečnosti prineslo v naša življenja. Noseča je z načrtom, z vitamini, s pripravami, z mažami in masažami, s trenutki vznesenja in groze, ki se seveda pojavijo istočasno, z nosečniško modo, s preučevanjem in izbiranjem najboljše opreme, z gnezdenjem in nosečniško telovadbo. Na koncu je seveda noseča tudi z otrokom – kot je bila njena mama.

Pred vami je torej blog, na katerem se bodo v prihodnjih tednih, vsak četrtek, zvrstili zapiski, polni koristnih informacij, a tudi odsevov iz resničnega življenja slovenske frišne mamice na Dunaju. Zapiske sem ustvarila z ljubeznijo do življenja, ki ga izkušam, ter z iskreno željo, da bodo bralcem v užitek in korist. Dobrodošli torej!

1. DEL : NOSEČA SEM, KAJ PA ZDAJ?

NA KRATKO:

Pojdi h ginekologu oziroma ginekologinji na potrditev nosečnosti, pridobi si t.i. Mutter-Kind Pass in dobro razmisli o tem, kako si želiš izkusiti tisti ultimativni trenutek ženstvenosti, ki mu v vsakdanjem življenju pravimo porod. Posledično izberi način (stacionarni, ambulantni, na domu) in kraj poroda (porodnišnica, babiška hiša, doma) ter osebe, ki jih takrat želiš ob sebi.

NA DOLGO:

Na Dunaju je nosečnost nekoliko drugačna kot v Sloveniji. Bistvena razlika je v točki »priprave«. Medtem, ko so nosečnice v Sloveniji v »miru« noseče tam do tik pred zdajci, ko se počasi pričnejo pripravljati na porod, je na Dunaju potrebno s pripravami pričeti že takoj, ko se pokažeta tisti odločilni in življenjespreminjajoči črtici. To je nekje do 6. tedna nosečnosti. Sama sem ob zmagoslavnem trenutku, ki sem ga doživela seveda kje drugje kot na stranišču, že imela izdelan načrt, kako bom srečno novico sporočila svojemu moškemu…bodočemu atiju črtice na testu. Kako prikladno, ravno na tisti dan, bil je deveti avgust, torek in med drugim tudi moj rojstni dan, so v Ikeji ekskluzivno znižali bejbifone. Črtica na testu je udarila ob zvonec, ki sem ga čakala kot znak, da se poženem v ta težko pričakovani, predvsem pa vseživljenjski projekt (kako vseživljenjski je, se pričenjam zares zavedati šele zdaj, ko pišem ta zapisek z otrokom privezanim nase – drugače v teh dneh ne zaspi). Torej, sedla sem v avto in se zapeljala v Ikejo Nord ter kupila bejbifone za samo devet Evrov. Kar tam sem jih nato zavila v tisti lepi eko-rjavi papir in paket zavezala z eko-pšenično-rumeno vrvico. Nanj sem napisala: »Najin ovenček je na poti«. Po izračunu bi se namreč najin otrok moral roditi v znamenju ovna, če seveda ne bo prišel precej prej, ali pač malce kasneje. Kakorkoli, zapeljala sem se do steklenega nebotičnika v dvaindvajsetem, kjer dela moj inženir in paketek oddala na recepciji z opozorilom, da mora takoj prispeti do prejemnika. Nisem še prav sedla nazaj v avto, ko je že zvonil telefon – receptorka je moje opozorilo vzela resno, bodoči ati pa je seveda takoj poklical, da preveri, ali ni slučajno narobe razumel in sem po spletu spet naročila kaj čudnega, na primer mladega ovna za na balkon. Nisem se javila…želela sem ga še malo pustiti v negotovosti, poleg tega pa sem že zavila na obvoznico proti domu in zdaj, ko sem noseča, moram biti še posebej pazljiva, da ne bi vsega skupaj pokvarila s prometno nesrečo. Doma sem negotovega bodočega atija seveda poklicala nazaj in izraza moške sreče, kot sem ga od njega doživela takrat po telefonu, še nisem nikoli v življenju izkusila. Hitro sem poklicala bodočo babico in bodočega dedija in jima povedala novico o črtici, potem pa ves dan nisem imela kaj početi. Saj, dela je bilo veliko, kot zmeraj doma, toda nisem se morala k ničemer spraviti tako zares. Zato sem preostanek dneva presedela v nekem čudnem brezdelju, ki pa je bilo polno novih občutkov in mi zato v bistvu ni bilo niti malo dolgčas. Šele proti večeru, ko se je bodoči ati že vrnil iz službe, sva ugotovila, da je potrebno pričeti z določenimi postopki, ki pač sledijo, ko v tem našem sodobnem svetu zanosiš.

Torej, v naslednjih tednih je potrebno opraviti prvi ginekološki pregled, zato, da se nosečnost neizpodbitno potrdi. Na Dunaju obstajajo takšni in drugačni ginekologi in če ga še nimaš, je zdaj pravi čas, da ga poiščeš. Z e-cardom v žepu seveda, brez tega bo vse skupaj nepredstavljivo težje. Jaz sem poiskala ginekologinjo v bližini mojega doma, saj si ne bi mogla predstavljati, da bi vsakič znova, z gromozanskim trebuhom (ki me je na koncu tudi zares doletel), potovala na drugo stran Dunaja zaradi ginekološkega pregleda. Moja ginekologinja, Dr. Müller-Klingspor, je okej, čeprav bi lahko našla boljšo. Ima tisti srednjeveški stol (s kovinskimi nastavki), ki se ga nekatere tako bojijo in na pregled vedno čakam dve uri. Toda, prijazna je in strokovna, z menoj govori v angleščini in ima pogodbo z mojo zavarovalnico (WGKK), zato mi teh pregledov ni bilo potrebno plačevati. V nosečnosti se jih nabere kar nekaj, zato je kritje iz zavarovanja, splošnega ali privatnega, zelo dobrodošlo.

Ko ti ginekolog/inja potrdi, da si res noseča, kar dodatno dokaže še z ultrazvočno sliko, na kateri ti pokaže majhno črtico in ti zagotavlja, da je to tvoj otrok, ti preda tudi materinsko knjižico (bi rekli v Sloveniji), tako imenovan Mutter-Kind Pass. Knjižica je rumena, zraven dobiš tudi ovitek, vanj pa ti ginekolog/inja že na prvem pregledu vpiše nekatere podatke o nosečnosti, kot je na primer podatek o predvidenem datumu poroda. V prihodnjih petih letih bo ta knjižica najpomembnejši dokument, ob seveda osebnem dokumentu in zdravstveni kartici tvojega otroka, za obiske pri zdravniku. Že v nosečnosti je zelo pomembna, zato jo je dobro lepo negovati in vedno nositi s seboj.

Sedaj pa ena najpomembnejših stvari: Takoj (okej, lahko si vzameš kakšna dva tedna za razmislek o tem, kako in kje si želiš roditi), ko prejmeš Mutter-Kind Pass (MuKi Pass v nadaljevanju), se je potrebno pozanimati o dunajskih porodnišnicah in si izbrati svojo ter se tam tudi prijaviti s svojim porodnim terminom – potrebna je namreč pravočasna rezervacija mesta…zadeva sploh ni smešna, večina porodnišnic je polna po sedem mesecev v naprej. Sama sem raziskavo o porodnišnicah naredila še preden sta se na testu pokazali dve črtici (bila sem pač neučakana v organizaciji svoje nosečnosti, toda to se je kasneje izkazalo za zelo koristno). Povprašala sem o izkušnjah in priporočilih in prebrala vse obstoječe forume in na koncu sta moji favoritinji bili Göttlicher Heiland (17. okraj) in St. Josef (13. okraj). Seveda bi med favorite prištela tudi Rudolfinerhaus, privatno kliniko v devetnajstem, ki jo imam skoraj čez cesto, a kaj ko tam porod stane med devet in petnajst tisoč evri. Za tiste, ki so privatno zavarovani je to pač prav posebno doživetje, kar vprašajte naokoli. Med vsemi privatnimi porodnišnicami je prav Rudolfiner najbolj priljubljena. No, če se vrnem na svoje izbire, pa je bilo tako, da je St. Josef omogočala online prijavo z možnostjo kasnejše odjave in sem se zato tam takoj prijavila, v Göttlicher Heiland pa sem šla na informativni večer. Slednji je bil zelo zanimiv, saj so nam pokazali tudi porodne sobe in odgovorili na vsa vprašanja, tudi na tista, ki so jih postavljali ljudje, za katere si se takrat sam pri sebi vprašal, zakaj nekje so se odločili za naraščaj, ko pa postavljajo takšna vprašanja… toda sto ludi sto čudi, ne?

Čez kakšen mesec sem ujela še informativni večer v St. Josef in priznam, bil je nekoliko manj informativen, kot v Göttlicher Heiland. Porodnih sob nam niso pokazali, vsebinsko pa so povedali skoraj enako kot v Göttlicher. Toda, nekaj je bilo na zdravnici, ki je predstavljala St. Josef, da sem čutila, da bo to moja porodnišnica. Bolj všeč mi je bil tudi okraj, do katerega je z mojih koncev, četudi na drugi strani Dunaja, vodila pot skozi Wienerwald in ko sem si sebe skušala zamisliti s popadki v avtu, si lepše poti ne bi mogla zamisliti. Do Göttlicher bi se morala peljati po Gürtlu – vsi vemo, kako si tega nikoli, ampak res nikoli, ne želiš. Istočasno so na informativnem večeru v St. Josef, ki je bil 4. oktobra, povedali, da je april naslednje leto (mesec mojega porodnega termina) že povsem poln – uff, sem si oddahnila, saj sem bila takrat prijavljena že kakšnih štirinajst dni.

Ob prijavi v porodnišnico v nekaj dneh na dom prejmeš pošiljko dobrodošlice, ki jo sestavlja mapica z informacijami, obrazci in priporočili. Vse na enem mestu torej, v domači nabiralnik. Preletela sem vsebino mapice in naenkrat me je vse skupaj utrudilo, zato sem se odločila, da se bom s tem ubadala čez nekaj mesecev, morda čez pol leta, ko bom že tik pred zdajci. Zaenkrat se moram preprosto zlekniti na kavč in uživati v svoji nosečnosti.

Takšna, kot sem, sem si že nekaj mesecev pred zanositvijo prebirala knjige o nosečnosti in dojenčkih, kar verjetno spet zveni nekoliko obsedeno, toda na koncu se je tudi to izkazalo, kot zelo pametno ravnanje. Zakaj, boste izvedeli ob koncu zapiskov, ko bo šlo zares. Edino, česar mi ni bilo potrebno narediti tako zgodaj, je bil nakup prvega bodija, tistega, ki ga bom vzela s seboj v porodnišnico. Izbrala sem nevtralnega seveda, ker v sedmem tednu nosečnosti še nisem morala vedeti ali je črtica na testu (in na ultrazvočnem posnetku) deklica ali deček. In si tako potešila neučakano srce.

Da si na Dunaju lahko izbereš porodnišnico je vsekakor eksotična novica za vsako iz Slovenije preseljeno nosečnico. Toda zadeva ni tako enostavna, kot zveni. V izbiro je namreč vključenih tako veliko dejavnikov, o katerih nosečnice v Sloveniji le redko razmišljajo, da postane iskanje mesta za porod pravi podprojekt projekta »Imela bova otroka«. Kot sem že zapisala, sem sama naredila pravo malo raziskavo s pridobivanjem priporočil in ugotavljanjem plusov in minusov potencialnih porodnišnic. Zame je bilo pomembno, da je pot do porodnišnice enostavna, ne predolga in seveda ne preveč stresna, da ima porodnišnica veliko priporočil in da mi bo všeč vonj hodnikov na porodnem oddelku (V Göttlicher diši po sivki, v St. Josef pa po kamilici). Tudi kasneje, ko sem svojo porodnišnico že izbrala, sem velikokrat slišala, da je St. Josef ena najboljših, če ne celo najboljša porodnišnica na Dunaju. Svoje ime si je pridelala predvsem s strokovnostjo in absolutno prijaznostjo osebja, pa tudi zaradi najnižje stopnje carskih rezov ter izredno navdihujoče statistike naravnih porodov ter uspešnih vaginalnih porodov, pri katerih so novorojenčki na svet rinili naprej z ritko ali nogami. Iz prve roke vam lahko sedaj tudi sama navdušeno priporočam St. Josef, vsaj, kar se poroda tiče.

V Avstriji je mogoče roditi na tri načine (kako smešno se to sliši 😀 ) in sicer v porodnišnici na način, da tam po porodu ostaneš še nekaj dni, to se imenuje stacionarni porod. Drugi način je ambulantni porod, za katerega velja, da se prav tako izvede v porodnišnici (ali pa v babiški hiši), vendar se porodnišnico zapusti najkasneje v 24-ih urah po porodu (v kolikor sta dojenček in mamica zdrava). V tem primeru si je potrebno urediti tudi babico za poporodno oskrbo na domu. Tretji način je porod na domu, ki ga nekatere ženske po svetu opevajo kot čudovito doživetje, spet druge se ga na smrt bojijo. Za porod na domu je potrebno skleniti dogovor z eno izmed za to usposobljenih babic ter nabaviti nekaj polivinila, brisač ter morda bazenček – porod v vodi namreč še zmeraj velja za najmanj bolečega. Dobro si je pogledati tudi kakšen iskren video »brez cenzure«, ki jih na YouTube-u, česar sprva nisem mogla verjeti, kar mrgoli. Na splošno lahko iz svoje izkušnje povem, da mi je gledanje t.i. pozitivnih porodnih vlogov v nosečnosti vlilo veliko poguma in zaupanja v rojevanje, ki me je v tistih časih z gotovostjo čakalo v prihodnosti. Pomembno je pač, da si ogledaš lepe in pozitivne zgodbe. Ena takšnih je ta.

Kljub prepričljivemu pričanju doma rojevajočih mamic s celega sveta, pa sem se sama odločila za ambulantni porod. To pomeni, da sem si vseeno zagotovila okolje, v katerem sem se počutila povsem varno, tudi če bi prišlo do zapletov (nenazadnje bo to moj prvi otrok, sem si mislila), obenem pa sem vedela, da bom kmalu spet med domačimi stenami, v domači postelji, le nekaj korakov oddaljeni od domačega stranišča in kopalnice z vonjem po brisačah, opranih z mojim najljubšim mehčalcem. Seveda sem se ob prijavi v porodnišnico prepričala, da je v primeru, da bi si tako zaželela, tudi pri prijavljenem ambulantnem porodu, možno bivanje v porodnišnici podaljšati v okvir stacionarnega poroda.

Samo prijava v porodnišnico in izbira načina poroda pa te seveda zanesljivo pripelje v poglobljeno razmišljanje o tem, kaj zate porod sploh pomeni. Zame, ki sem bila vzgajana v sodobni družbi zadnjih trideset let in sem se o porodu v glavnem učila iz holivudskih filmov, je porod sprva predstavljal »vrhunec nosečniškega teroriziranja telesa in uma, z nujno prisotnimi mučeniškimi bolečinami raztezanja, trganja in krčenja«, kot sem zadevo prvič opisala svojemu moškemu. Razumljivo, da me je nato skušal umiriti s stavkom, da so vse ženske do sedaj to zmogle in da bom tudi jaz…pa, da seveda ni tako hudo, kot si jaz to predstavljam. Neuspešen poskus njegovega pomirjanja me je še dodatno znerviral, saj sem naenkrat dobila občutek, da me nihče, niti on (ki mu mimogrede ne bo potrebno nič od tega dati skozi) ne razume. Iz tega je sledil prepir, v katerem sem kot prestrašena čivava bevskala, da zagotovo obstaja način, da bi jaz porod dala skozi drugače, kot ženske v filmih…da bi morda lahko na nek način zmanjšala vse dejavnike stresa in bolečine, ki grozijo v tem vrhuncu mučenja, ki ga ženska pač mora prestati, če želi imeti otroka…PA NAJ STANE, KOLIKOR HOČE! In potem njegov obupan obraz, da vendar nimava deset tisočakov za luksuzni porod v privatni kliniki in spet poskus, da mi zagotovi, da sigurno ne bo tako grozno, kot si jaz to zamišljam. Tukaj me je skoraj razneslo od nagnetenosti občutkov strahu, neuslišanosti in zmede v glavi.

Istočasno sem bila srečna, ker je v meni raslo bitje, najino bitje, toda obenem sem bila do kosti prestrašena, zaradi predstav o tem, kako bo to bitje (iz mene) prišlo na svet. In ker je bitje bilo še zmeraj tam, v meni, sem se lotila strahu, ki je v meni rasel z vsakim dnem bolj. Zagotovo obstaja način, kako preprečiti, da bi porod bil resnično tako grozen, kot ga predstavljajo filmi. Resnica vendar mora biti drugačna, saj sicer ženske ne bi več rojevale, kaj šele imele drugega ali tretjega ali osmega otroka. Ženske pa ves čas, prav vsak trenutek, rojevajo. Česa me je pravzaprav strah?? Bolečine? Imam vendar zelo visok prag bolečine, poleg tega obstaja epiduralna anestezija. Razčlovečenja, o katerem so govorile nekatere ženske v svojih porodnih zgodbah v slovenskih porodnišnicah? Mogoče. Neznanega…? Zagotovo. Nikakor ne morem vedeti, kako zelo bo bolelo, kako zelo bo intenzivno, kako zelo bo pritisnilo name…fizično, psihično, čustveno…

In ko sem nekoliko razmislila, sem ugotovila, da moj razum globoko v sebi v bistvu ve, da je porod nekaj naravnega in lepega ( kasneje so me o tem prepričali še, že prej omenjeni, vlogi ter porodne zgodbe iz knjige Modrost rojevanja ). Toda še zmeraj me je bilo strah, da se bom s svojim porodom morala soočiti v okoliščinah, o katerih sem slišala zgodbe iz Slovenije. Torej v hektiki, naglici in brez razumevanja tistih, ki otroke spravljajo na svet, običajno kot po tekočem traku. Pri tem ti seveda prerežejo presredek kot za šalo in po potrebi napolnijo še z umetnimi spodbujevalci dogajanja, da se zadeva zaključi. Kmalu sem ugotovila, da obstaja v Avstriji nekaj, v primerjavi s Slovenijo, edinstvenega. In sicer možnost najema privatne babice. In takrat sem vedela. To bo moja pot iz nasičenosti s strahom pred neznanim. Oseba, ki bo tam samo zame, ves čas, s prijaznimi besedami in strokovnimi rokami. Oseba, ki me bo vodila že v nosečnosti, ki bo prisluhnila mojim strahovom, občutkom in pomislekom. Oseba, ki me bo vodila skozi ta poseben proces, o katerem ne vem ničesar. Izbrala sem si svojo privatno babico in naenkrat se je negotovost v meni pomirila, kakor se po burji pomiri morje. Varnost. Zagotovila sem si jo. No, zagotovila sva mi jo. To sva si lahko privoščila.

NASLEDNJIČ: O izbiri privatne babice, o nosečniški slabosti, o nuhalni svetlini in morfologiji ter vseh radostih, ki pridejo zraven.

2 komentarja

  1. says:

    Ne vem kaj bi brez tebe … Trenutno noseča študentka v Salzburgu, v izvenzakonskem razmerju s Portugalcem, oba z največ povprečno nemščino, avstrijska birokracija se zdi kot misija nemogoče! Povrhu prihajajo še potovanja zaradi pridobivanja obeh državljanstev.. Ojojoj! Hvala ti za zapise, v pomoč so bolj kot vse uradne spletne strani (če so te sploh kaj v pomoč).

    • says:

      Draga Marusa! Ni ga vecjega zadovoljstva kot vedenje, da je namen pisanja izpolnjen. Vec delov tega bloga najdes na modrizajec.wordpress.com pod rubriko BLOG. Vse dobro na tej razburljivi poti!!! M. Monrue

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.