info@majamonrue.com |

SPREMENITI “MULTITASKING” V “MULTIFEELING” ali koliko lahko človek v resnici nese…

  Posted on   by   8 komentarjev

Maja Monrue Blog
Se vam ne zdi, da smo že vsi popolnoma “potunkani” od preveč projektov naenkrat?? Danes je človek nekako nenormalen, če se ne prebudi s seznamom vgraviranim kar v možganih, na katerem ima vsaj deset dnevnih obveznosti, ki se med seboj prepletajo v tedenske, najverjetneje pa, mesečne projekte! Nisi kul, če nisi poleg glavne obveznosti, bodisi je to študij bodisi je to služba, vpet še v kakšno organizacijo, ki spodbuja tiste aktivnosti, ki so trenutno najbolj aktualne. Na primer, trenutno je to “aktivno zaposlovanje” ali “podjetništvo”. Takoj, ko kakšen od teh trendov privre na površje javnega povpraševanja ali pa se nekomu tako samo zdi, se v trenutku, kakor morske želve, izvali na stotine delavnic na aktualno temo. Lahko greš na delavnice korakov do uspešne kariere ali na delavnico poslovnega oblačenja ali na delavnico pisanja privlačnega življenjepisa. Še bolj moderni so seveda t.i. delovni vikendi, ki se ponujajo ob edinih dnevih, ko bi si človek lahko končno oddahnil od tedenskega drvenja po obveznostih. Ampak ne! Če ostaneš doma, da bi končno v miru, pod mehko odejo v postelji, s kakavom v roki, pogledal tisti film, ki ga imaš že tri tedne naloženega v mapi “Filmi” na namizju svojega Lap-topa, boš “padel ven”!
 
Po drugi strani, pa prav v teh mesecih vse družbeno usmerjene revije pišejo o tem, kako smo preobremenjeni, kako je čas za družino postal manj verjeten kot kadarkoli prej in kako ljudje zbolevajo za raznoraznimi raki in depresijami prav zaradi stresa. Stres. Kdor si je izmislil to besedo, se najbrž ni zavedal, da bo v slovenščini zvenela tako “dobesedno”. Ko si »pod stresom«, se namreč počutiš tako, kakor da bi te ves čas nekdo stresal za ramena in kričal nate, kaj vse je še potrebno postoriti. Seveda bi lahko stresanje pripisali še elektriki in potresu, v obeh primerih pa gre za človekovo nemoč v situacijah, katerim je podvržen in zato od njih na dolgi rok močno oškodovan. Marsikdo, usodno zgrmi v prepad za zmeraj.
 
Toda, moja najpomembnejša ugotovitev zadnjih nekaj tednov ne tiči v dejstvu “Takšni so pač današnji časi”, ki ga mnogi sicer uspešno uporabljajo za izgovor, da se jim ne bi bilo potrebno soočiti s samimi seboj. Moja ugotovitev je ta, da smo si popolnoma sami krivi, ker si nalagamo več, kot pa lahko nesemo. In to samo zato, ker smo zaradi preobremenjenosti z informacijami, izgubili občutek za razsodnost. Ne znamo več presoditi, koliko je preveč! In tako se počutimo normalne le takrat, kadar nas duši od preveč stvari in kadar ob branju časopisa obenem prebiramo še elektronsko pošto in odgovarjamo na SMS-e. Tišine ne poznamo več, ptičjega petja tudi ne, razen če ga ima kdo nastavljenega za zvonenje na svojem pametnem telefonu… Pa vseeno iščemo mir in tišino, hrepenimo po njej in zato plačujemo stoevrske tečaje joge in meditacije, v katerih najdemo potuho za sicer povsem napačno preživljanje svojega časa.
Večopravilnost ni več kvaliteta posameznika. Je pogoj za to, da dobiš službo prav ti in ne kakšen zagnani Azijec ali Američan, ki ga starši že od malega navajajo na multiprojektno tekmo v preskakovanju kariernih ovir. Znanje enega tujega jezika je tako, kakor da želiš ovire preskakovati samo z eno nogo in brez znanja uporabe najnovejših internetnih aplikacij, si se na tekmo prijavil, tako rekoč, bos. Zato so raznorazni tečaji tujih jezikov in računalniških znanj danes odlična tržna niša.
 
Po drugi strani pa, takšno življenjsko dirkanje izčrpava tako telo kot duha. In ker je prvo odvisno od drugega, se osredotočimo na duha; Tekom let se človek nauči, da je v glavnem odvisen sam od sebe, tudi kadar je potrebno zbrati pogum in dobro voljo za življenjske podvige. Ko smo otroci, nas običajno motivirajo starši in učitelji, ko odrastemo, smo odvisni od lastnega prepričanja vase. In, kadar se po tihem pogovarjamo sami s seboj bodisi dobesedno bodisi skozi občutke, v bistvu govorimo s svojim duhom, s svojo notranjostjo, s svojim Jazom ali pa s svojo dušo, če želite. Takšni pogovori so vedno težje izvedljivi, ker se ob svojih urnikih, iz dneva v dan manj čutimo. In ker postane poslušanje samega sebe tako težko, raje odnehamo in se vključimo v čredo, kjer nam ni potrebno misliti o resnici. Zaslepljenost nas prepričuje, da bomo že nekam prišli tudi tako, če bomo oprezni za sodobnimi trendi in priložnostmi. In sodobni trend se internacionalno (kakor kratica »WC«), imenuje “Multitasking”. Nekoč je večopravilnost bila rezervirana samo za stroje in robote, kajti ljudje so imeli tudi čustva in potrebe in se niso mogli hladno osredotočati zgolj na delo. Toda prav multitasking nas danes spreminja v brezčutne stroje in način življenja mnogo katerega sodobnega človeka bi danes lahko enačili s t.i. Taylorizomom iz konca 19. stoletja, le da ga sodobni ljudje danes izvajamo sami nad seboj. Stvari so tako postale površinske, površne in zgolj provizorične. Ne samo v kariernem smislu, površinskost smo nevede prenesli tudi v zasebno življenje. Zato zakoni ne uspevajo. Poleg treh ali petih projektov v poklicnem življenju, je naš odnos s partnerjem dodaten projekt in vzgoja otrok še ekstra dodaten projekt. Ker se drugega nekako ne moreš znebiti in je tako rekoč neizbežno doživljenjski, prvih pet pa nam prinaša denar (da si lahko potem plačamo tečaj joge in tečaj tujega jezika), se večina ljudi kaj kmalu znebi projekta »Odnos« in je raje sama. In to samo zato, ker ocenijo, da je v tako večopravilnem življenju, prenaporno opravljati še opravilo partnerstva. Biti partner je naporno, vzdrževanje odnosa je garanje. Takšen pogled je nekako precej logičen, če pogledamo na zadevo tako, robotsko. Biti partner nekomu postaja opravilo. Toda v resnici to ni! Še malo in bomo rekli, da je biti človek opravilo. Vse zaradi preobremenjenosti naših ČLOVEŠKIH sposobnosti.
Potem ko so mnogi zaradi “težkih” življenjskih izkušenj uničili “otroka v sebi”, bomo sedaj uničili še človeka v sebi. In ravno človek je tisto bitje, ki je sposoben povsem naravno proizvajati ljubezen, radost in veselje. Ki je sposoben ustvarjati iz neverjetnih globin svoje ustvarjalne duše. Ki je sposoben uzreti lepoto zvezd, ptičjega petja in sleherne kaplje dežja, ki polzi po krhkem steblu zelene trave. Ste že kdaj videli severnega medveda, kako povsem očaran strmi v prečudovito ledeno skulpturo? Ne. Vsega tega smo sposobni samo ljudje, če si vzamemo čas samo za to in se s polno koncentracijo in namenom zastrmimo v sliko pred nami. Toda mi počnemo več stvari hkrati, da bi imeli vse in še več. Na koncu nimamo ničesar!
Postalo mi je jasno. S tem, ko se razmetavam na pet strani hkrati, se ničemur ne morem v celoti zares posvetiti…in tako ne vidim lepote zvezd, ne slišim pristnega ptičjega petja in ob polnoči namesto z ljubeznijo v srcu, v posteljo ležem s tono misli; lahko si mislite kako zelo dolgo nato hlastam za zrakom. Javno priznam, preveč mi je. Ne zmorem toliko nositi! In ni mi všeč, da na koncu nimam občutka zadovoljstva, čeprav uspem zvleči stvari čez ciljno črto. Saj opravim naloge in rešim probleme, toda občutka zadovoljstva zaradi dosežkov ne zmorem občutiti… Vse gre kot po Fordovem tekočem traku. Stvari pridejo in gredo…nobena ne ostane dovolj dolgo, da bi jo lahko preučila, morda občudovala ali jo celo začutila. Toda jaz si želim stvari občudovati, jih začutiti in jih preučevati! Samo tako, se bom lahko počutila živo. Ves čas sem namreč mislila, da se mi mora v življenju fizično “dogajati”, da se bom počutila živo, a se zdaj počutim bolj mrtvo kot kadarkoli prej. Vsem ljudem v moji bližini se dogaja enako. In tistim iz revij in časopisov tudi.
V resnici človek živi takrat, ko se mu dogajajo občutki. In sicer so to občutki vznemirjenja, radovednosti in zadovoljstva. Navdušenja! Nad lastnim življenjem. Ne pa nad naslovnico avtobusnega časopisa. Nad samim seboj!
Torej, iskati je potrebno trenutke v življenju, ki ustvarjajo živa občutenja in za ta občutenja je potrebno najprej narediti prostor, tako v glavi kot v urniku. Verjeti je potrebno v dejstvo, da smo ljudje ustvarjeni zato, da ljubimo, zato da se smejimo, zato da čutimo….mi pa vsi po vrsti “bezljamo” za oprijemom v navidezno živem svetu. Oprijemamo se “štange”, ker jo lahko fizično primemo, a po drugi strani ne vidimo, da je ta “štanga” razpeta nad prepadom. Namesto ljudem smo tako podobni kuram, ovcam ali pa robotom. Če bi pričeli iskati veselje in ljubezen, če bi tem občutkom dali prednost pred oprijemljivimi “štangami”, bi dali prednost “krilom” in let nad prepadom bi postal samoumeven. Ptič s krili povsem drugače gleda nad prepad, kot nekdo, ki visi na »štangi«.
 
Nehajmo se obkladati s preveč oprijemljivimi stvarmi na račun svojih človeških sposobnosti. Nihče še ni uspešno obvisel na “štangi” brez posledic in nihče nikdar ne bo. Stroj ja, človek ne.

 

Razmišljam kako zabavno bo v naslednjih letih preživljanje tistega prostega časa, v katerem bom lahko občudovala lepoto življenja. V katerem bom lahko ljubila, se smejala in živela. Delati “mainstream” projekt za lastno in materialno zadovoljstvo in ga resnično čutiti, se mu posvetiti in s polnim zadovoljstvom sprejeti posledični uspeh, a ob tem početi še kaj, česar ne morem poimenovati “opravilo”.
Verjamem, da je to mogoče. Verjamem, da je možno “Multitasking” spremeniti v “Multifeeling”. Verjamem, da je možno “Opraviti” spremeniti v “Občutiti”. Samo priznati si moram, da ne morem početi vsega, kar zmorem. Čeprav zmorem vse to opraviti, še ne pomeni, da zmorem to tudi občutiti. In če ne morem občutiti, kar počnem v življenju, potem ne občutim življenja….torej ga ne živim. Jaz pa želim življenje živeti, ne pa ga opravljati.  In tudi vam svetujem tako! Opustite vsa “opravila”, ki vas spreminjajo v robote in poiščite trenutke za smeh in ljubezen…vse okoli nas so, ves čas…organski in pristni. Vidite jih! Pomembni so za preživetje v življenju, ki se ves čas dogaja nad prepadom. Ali boste viseli na “štangi” ali pa leteli s krili in pri tem uživali, je vaša izbira. Res povsem vaša, naša. In tako tudi odgovornost.

8 komentarjev

  1. says:

    Ja, res nam ni potrebno tako hiteti in pozabljati na bistvo življenja. Z razcionalizacijo družbe in proizvodnje bi lahko zmanjšali količino potrebnega časa in naravnih virov, potrebnih za srečno življenje na svetu za 90%. O tem sem pisal tudi v svojem blogu > http://valentinrozmansl.blogspot.com/2014/01/dan-161-sistem-treh-informacijskih-tock.html

    • says:

      Ja res je tako, da 24 ur na dan gre zelo hitro isto teden in mesec! Velikokrat gledam”nazaj kaj sem storil vceraj, teden itd. No eno in drugo
      delo/storitev se mora prilagodit casu, vremenu torej okolici toda vedno pride nasprot kdaj bom uredil v prihodnost prenoseno .
      Moja resitev je bila in se vedno, da se odmaknem v prirodo/naravo dovolj dalec( recimo ribolov nabiranje borovnic itd). Za tedn dni je kot ponovno bi zacel civilizirano zivljenje v meri kar zmorem! Torej teden dni na severu v naravi je veliko boljse za mene kot v turisticnih. predelih polnih ljudi!
      To za kratek pogovor in moja resitev!

      • says:

        Tudi sama slutim, da je pobeg v naravo, ena najboljših metod, da se človek “ponastavi”…seveda pa je potrebno o zadevi premisliti tudi na dolgi rok….nekaterim pobegi v naravo dovolj pomagajo, drugi pa se morajo soočiti z veliko bolj drastičnimi spremembami svojega vsakdana…toda kot vsepovsod, se tudi tukaj zadeve začnejo z zavedanjem, priznanjem in pogumom 🙂

  2. says:

    Maja,
    žal mi je, da je to čudovito besedilo, polno modrosti, živih besed, ki te zadenejo in estetsko dovršeno, ostalo prezrto. Ali morda ni, le da ga jaz (ker se učim blažiti svoj multitasking) nisem do danes zasledila?
    Ga lahko širim med ljudi?
    Hvala, hvala, Maja,
    Majda

    • says:

      Draga gospa Majda,

      hvala za lep komentar. Seveda lahko delite zapisek, s čimveč ljudmi seveda, kajti kadar pišem, pišem za ljudi iz srca. Vse dobro!

  3. says:

    Draga Maja,

    tvoja občutenja me vedno znova postavijo na tla realitete, ki jo doživljamtako kot vsi mi tuid jaz sama, poskušam iz nje pobegniti, pa mi vedno ne uspe….
    Način tvojega izražanja in občutenja je enkraten in me vedno znova navduši!

    Še naprej nas prosim obogatuj ???? (moja slovenščina, madonca res ne vem kako naj to besedo prav obrnem) s tvojimi razmišljanji, jih bom zelo vesela.

    Veliko uspeha pri tem ti želi

    MILENA

    • says:

      Hvala Milena za iskreno in lepo spodbudo…zaradi takšnih bralcev in ljudi v svojem življenju, vedno znova verjamem v svoje poslanstvo. Hvala.

  4. says:

    Draga Maja,

    Hvala za super clanek. Meni si potrdila kar razmisljam ze nekaj casa in kar si zelim spremeniti ✔️

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.