PREBUJENJE SLADKEGA ČASA (recital)

Ali slišiš snežinko kako pada? In pri tem, ko pada jo nosi čarobna sila sladkega časa, ki počasi polaga mir in radost tudi v naša srca. Mehko se uklanjajo drevesa pod belo odejo, spleteno od tisočih belih delčkov narave, ki tako ustvarjalno, s prefinjenim okusom, okrasi vsako površino, kotiček in vrh. O ja, VRH; maksimalno potenciran v načinih, ki jih kot življenje polagamo predse na pot po kateri hodimo. Vsi želimo nekam gor, visoko, proti nebu, proti oblakom, proti neskončnemu, kakor ptice bi zleteli. Toda narava nam je dala noge s ploskimi stopali, ki zlijejo z vsakimi se tlemi. Zato ker po tleh, nam je namenjeno hoditi.
 
In je šla zadnjič, odločno in prepričana v svoj prav, proti velikim vratom vsakdanjega razvrata. Rekla je, da bo drugačna. Da bo že na ulici izstopala in da bo ljudem dala nekaj, na kar so pozabili. In  pozabili so, ker so izpustili drobno ročico otroškega veselja v sebi… Vse je privrelo na površino, ker so stvari danes samo še površinske. Globina človeka zmede. Kakor, da bi se bal utopiti…pa se v resnici utapljamo v površinskosti, v plitvinah prehitrega vsakdana…. Smo ljubezni in strasti nadeli rdeči korzet, da smo jo v otipljivo spremenili, ker začutiti je ne zmoremo zares. Smo narisali nasmehe v rumenih krogcih, da bi svoja čustva lahko zapisali, ker v besede več ne znamo jih v resnici zložiti. Smo drevesa in cvetje si tapecirali v prostore, ker za gozd in travnik ni več časa. Smo vrhove na vsako izmed tisočih poti postavili kot cilje, ker hoditi samo po ravnem, se nam zdi preveč preprosto.
 
Veste, čas je brezmejen in zato starejši od vsakega človeštva. In dan, ki v času je enota, dan je zmeraj malo krajši in potem je zmeraj malo daljši. In narava ves ta čas okrašuje….enkrat v belo, drugič v zeleno, potem v pisano in na koncu še v rumeno. Narava je ustvarjalna, ker ve, da ima to brezkončnost, le mi, mi ljudje ne vemo, da je okoli nas brezkončnost, katere noč in dan sta le dva ločena nastopa, sonca in lune.
 
Ne izgubljajmo trenutkov s štetjem časa. Izgubljajmo jih raje v dobrem smislu, zaradi ljubezni in veselja. Zaradi radosti, ki naše življenje opeva in mu daje blišč. In daje blišč našim obrazom, ki z iskrivimi nasmehi, so tisti, nepozabni in najbolj od vsega simpatični.
Lahko še naprej hodite po isti strmi poti, toda kam boste prišli?… Mar nismo vsi za objeme ustvarjeni? Pisarniški stoli, računalniški zasloni, zvonjenje telefona in kričeče slike s plazme…mar je res to naše življenje??

 

 
Dotik, toplina, ki jo je moč skozi srce občutiti…mehkoba, v katero se naša krhkost sladko ovije…ker dovolimo. Ker odpustimo…odpustimo naši zmoti o tem, da smo nekaj,     kar  v resnici nismo. Ker pustimo, da smo samo ljudje, stvaritev narave v milijonih različicah….prav tako kot snežinke, ptice, drevesa in zvezde.