SEKSUALNOST JE KOT BIK

Stopa po žerjavici strasti in skuša začutiti moč ognja, ki sili skozi njo proti njemu, ki diši po moškem. A tukaj so drugi, ki pravijo, ne kaži svojega ognja. Ne prenesemo tega. Ne razdaj vsega gorenja, ki je v tebi, ker nas ne bo več zanimalo. Potrebujemo lažno sliko, preveč iskrenosti nas plaši. Zatri vse poskuse notranje slasti, da bi te speljala v hotečo zver, ker levinje, kljub vsej svoji moči, ne jemljejo in ne želijo … na koncu vseeno zgolj in samo dajo, ko on hoče. On, po drugi strani, pa tega hotenja ne upa pokazati več na glas. Tudi on hodi po žerjavici, a se je že zdavnaj naučil zatreti slast v sebi, da bi mu bilo dovoljeno dobiti od časa do časa, to, kar se daje. Ponižno. Zadržano. Sprenevedajoče. In daleč stran od sebe.

Pred petnajstimi leti sem zapisala na ta blog zapisek z naslovom »Pritisni žensko ob steno in si jo vzemi« in dva dni po tem me je zaljubljeni prijatelj v garažni hiši pritisnil ob steno in me hotel poljubiti in je bilo grozno. Že res, da sem takrat pisala manj intuitivno, bolj ukazovalno in mladostno, a on, in še marsikdo kasneje, ni razumel, kaj sem želela s tem zapiskom povedati. Tudi zato, ker se ni poglobil v moje sporočilo moškim. Ni se poglobil v globino ravnanja iz občutka in ne iz navodila. Tako malo zanimanja za globino imamo v naši družbi, da kar boli. Od tega trenutka pred petnajstimi leti do danes je šla seksualnost še dlje stran od človeštva. Kaj se dogaja po temnih kotičkih v klubih? Kaj se dogaja po šotorih na festivalih? Nič. Smo postali sofisticirani? Ali samo zavrti? Avto tu in tam na kakšnem zapuščenem parkirišču, s prepotenimi dlanmi na vetrobranskem steklu … potreba po še? A smo jo izpustili v vesolje in jo je skurilo sonce?

Moški ne sme več poželjivo pogledat, kar je težko, če želja obstaja. A so se naučili molčati, gledati v kozarec raje kot v žensko … ali pa v viralne zbirke, na skrivaj. Ker želja vendarle še obstaja, mar ne? Ali pa so moški po novem prenasiteni, ker je ponudba večja od povpraševanja? Ker se ženske ne pustijo več ujeti, saj so same plenilke. Kar je, mimogrede, ekstremno nezaželeno. Cel YouTube je poln “izobraževalnih” videov o tem, kako naj ženska obrzda svoje lovske nagone, ker s tem ubije moškost tistega, ki si ga želi izkusiti. Ženska ne sme biti odkrita in direktna o tem, da je lačna, da si želi še in več. V tem čudovitem novem svetu vsi skrivamo divjost vase, kakor da nam bo prinesla gorje. Namesto tega, spletke in psihološke igre … občutek zavrnjenosti in neprimernosti, samo zato, ker si želiš tako močno, da bi te lahko razneslo in to nekomu vržeš v obraz. Nikomur ne pokaži, najmanj pa tistemu, ki ga hočeš. Ker se bo zbal za svoje krasno življenje. Zbal se bo, da te/se ne bo obvladal v brezmejnosti strasti. On ima zato raje kratka, varna, skorajda nedolžna srečanja. Ker seksualnost je nevarna stvar. Sploh tista ta globoka, prvinska, iskrena. Tudi zato, ker je brutalno podobna zaljubljenosti. A v čistem jedru svoje divjosti si v resnici nihče ne želi površinskosti, črtice, akta, samo zato, da se izkusi odtenek telesa. Želiš si izkušnjo, ki te odnese v brezčasnost, ki te v tistem trenutku naredi nerazdružljivo s tistimi ustnicami, ki te dvigne kot dober kitarski riff, in pritisne ob rjuhe kot pečat na vroči vosek.

Jaz bi šla v množico in tam počakala na njegov pogled čez prostor. Ker s pogledom lahko vse. A se ne gledamo več. Pogleeed je že preveč … tisti dolg, zgovoren, direkten. Tisti, v katerem si poveva vse. Danes so pogledi kratki in kratki so tudi užitki. Prekratki in površni. Površni so tudi začetki; pride in me v hrušču in trušču nočnega življenja zasuje z vprašanji, kako mi je ime, kaj delam za preživetje, ali sem sama …bla, bla, bla… vidi, da držim v roki veliko pivo, ker je to edino, kar v tem klubu strežejo, poleg travarice in viskija, in ker je dobro za ledvice in mehur, in da sem ga spila komaj za dva prsta,  a on me vpraša, če mi lahko kupi še eno … ker ne ve, kaj bi rekel drugega. Kaj šele, da bi vedel, kako naj občuti. Jaz pa bi, da bi po tistem dolgem, zgovornem pogledu, v katerem sva se že predstavila in si povedala, zakaj sva tukaj in kaj si želiva, samo prišel in me pritisnil ob steno. In če mu to povem? Uničim njegovo možnost, da je on tisti, ki si vzame. Uničim njegovo moško priložnost. In to ga ujezi, do te mere, da postane depresiven in apatičen. Ker si ni upal sam tako razmišljati. Kaj pa bodo rekle tete, ki bdijo nad pohujšljivostjo moških!

Seksualnost je kot bik, ki nikoli ne najde miru. In v nas besneči ogenj. Ni je zemlje, ki bi to lahko zadušila. Jaz moram goreti. Tudi ti moraš goreti. Ohlajanje je farsa. Čakanje posmeh življenju. Zdaj tli. Zdaj je vroče. Noč je lahko dolga in jutro jo lahko še malo podaljša. Brez besed. Ker za pogovore bo čas ob kavi in toplem soncu. Nekoč. Ko bo divjost svobodno zgalopirala čez polje neizrečenih želja.