BILA SEM STARA 16 LET

Bila sem stara šestnajst let. Imela sem prvega resnega fanta. Resnega zato, ker je najin odnos kar trajal, ker sva skupaj hodila na morje, preživljelala ure in ure v nekem najinem posebnem mehurčku, stran od drugega sveta, hkrati pa sva se pogovarjala o tem, kako se bova skupaj postarala. On je bil tri leta starejši. Kasneje sva se razšla, ker me je večkrat udaril in prevaral s svojo sošolko, a preden se je to zgodilo, sem verjela, da je on tisti pravi in edini. Moje srce se je odprlo zanj kolikor močno se neranjeno srce lahko. Preden ga je pohodil in zmečkal pred mojimi očmi, sem mu dovolila, da me je vodil skozi izkušnjo slepe zaljubljenosti. In seksualnosti. Nisem poznala svojih meja, ker je seksualnost zame vedno bila nekaj izjemno zanimivega in njena misterioznost me je privlačila kot prah na knjižno polico. Tudi seksualnosti sem odprla svoje srce. In telo. Z njim. Bila sem stara šestnajst let, ko si me je strastno vzel in izpraznil svoj orgazem vame. Niti kančka strahu ni bilo v meni. Vse se mi je zdelo povsem prav. Čutilo se je izpolnjujoče. Dokler mi ni na morju, na katerega sva odpotovala nekaj tednov kasneje, postalo strašno slabo. V sosednjem bungalovu je bivala francoska družina. Ona je bila medicinska sestra. Prinašala mi je juhice in mi dajala obkladke na čelo. On se je hodil kopat, medtem ko sem jaz celotno morje preležala. “Ko prideva domov, boš morala na splav.” Prikimala sem. Čas je bil, da povem očetu. Takoj je poklical na ginekološki oddelek in me prijavil. Ker je babica celo življenje delala tam kot čistilka, so me vzeli prednostno, že naslednji dan. On ni utegnil, zato je z menoj šel oče. Zjutraj so me sprejeli in me preoblekli v sprano haljo. Nisem smela jest. V sobi je bila še ena ženska, ki je razlagala o tem, da so se nekatere ženske med posegom kljub anesteziji prebudile … ne zares, samo telesno. Vse so čutile a niso mogle povedat. Ko so prišli pome, me je bilo grozno strah. A bili so prijazni. Sestra me je pomirila, da bo vse v redu in da bom popoldan že doma. V operativni sobi so mi na usta položili masko in želeli, da odštevam od deset do nič. Še vedno sem se tresla od strahu. “Vse bo v redu,” je zadonel kirurgov glas, medtem ko so se njegove oči spremenile v zamegljen akvarel nad menoj. Potem sem se zbudila, v postelji, na hodniku. Ničesar nisem čutila. Nič me ni bolelo. Res sem bila popoldan že doma. Njega še vedno ni bilo. Oče mi je skuhal juho. Še vedno me nič ni bolelo. Kakor da se res ne bi nič zgodilo. Bila sem na posegu, to je vse. V tistem trenutku mislim, da vem vse, a v resnici ne vem ničesar. In ne čutim nič, razen rahlega navdušenja, da je vse skupaj bilo tako enostavno … in nedolžno. Nikoli, niti takrat, niti kasneje nisem čutila krivde, ker sem prekinila tok že obstoječega življenja v sebi. Če bi bitje takrat postavili v svet, ne bi preživelo, torej ni šlo za to, da bi ubila človeka…dojenčka… dopustila sem zgolj, da se prekine pot do njegove uresničitve. Naslednji dan sem odšla v šolo in potem še mesece živela brez kakršnekoli slabe vesti. Razšla sva se z njim. Kmalu sem se pričela dobivat s sedemnajst let starejšim. Bila sem njegova muza in boginja strastnih noči, a nikoli več od tega. Potem sem nekega dne sredi pouka angleščine omedlela. Kar tako. “Verjetno ti je samo padel sladkor,” je pojasnjevala zdravnica. Naenkrat me je postalo strah življenja. Anksioznost je prepletla vse moje poti. Seksualnost je (p)ostala edina pokrajina, v kateri sem se počutila varno. Realnost okoli nje je bila strašljiva. Veliko let kasneje sem si končno priznala, da splav ni bil nek nedolžen poseg vame. Iz mene so iztrgali življenje. Iz mene so iztrgali zgodbo, ki se je namenila zgoditi. Iz mene so iztrgali jedro, zaradi katerega sem bila prej neustrašna. Iztrgali so, a v resnici ne bi mogla skrbeti za tega otroka. Verjetno. Naj mi njegova duša odpusti, ker sem dopustila poseg v njeno uresničitev. Naj mi moja duša in telo odpustita, da sem dovolila, da si me drugi jemljejo in posegajo po moji notranjosti s svojimi nameni. V tistih letih, ob tistem fantu sem izgubila veliko sebe. Še danes iščem svoje bistvo. Morda ga pa ni več v meni. Sem bila kadarkoli svobodna?

Na svetu je neskončno deklet, ki so sprejele materinstvo, čeprav nanj niso bile pripravljene. Na svetu je neskončno mater, ki so sprejele svojega otroka z vsemi njegovimi pomankljivostmi, ponekod celo usodnimi motnjami, ki so v popolnosti obrnile njihova življenja stran od vsega sanjskega, čeprav bi se še v času nosečnosti lahko odločile drugače. Ali so to storile zavestno, zaradi občutka dolžnosti in družbenega prepričanja, da se mama pač ne sme odpovedati svojemu otroku, ali pa jih je v to dejansko vodilo srce? Je mar mogoče trditi, da je v vsaki ženski srce, ki čaka na bitje, za katerega bo utripalo z novim smislom? In zakaj se nosečnost včasih zgodi tako zlahka, čeprav se nam zdi, da ob popolnoma napačnem času, po drugi strani pa se včasih, ko se nam zdi, da smo zdaj pa res pripravljeni, sploh ne zgodi? Na svetu je tudi vedno več žensk, ki zelo zavestno zavrnejo pot materinstva. Pa tudi takšnih, ki svoje otroke zapustijo. Razlogov, ki jih nekatere od teh žensk, ki upajo spregovoriti, navajajo za takšno življenjsko odločitev, je veliko, a nazadnje gre zmeraj za to, da ženska v sebi ((še)) ne čuti želje, kaj šele potrebe po tem, da bi zaživela svoje materinsko poslanstvo. Z vidika biologije je to seveda popolna anomalija, vendar smo se ljudje tako zelo odmaknili od naravne prvinskosti, da je nemogoče tako odločno reči, da gre za motnjo. Kakor da bi rekli, da je anomalija, če želi moški otroke tudi vzgajati, jih negovati in za njih kuhati. Ali je želja po materinstvu pri ženskah, ki ga zavračajo dejansko zatrta globoko v evolucionarni srži ali pa gre za stvar novih pogledov, ki so povezani s čustveno inteligenco, v kateri želi ženska materinstvo uresničiti samo v primeru, da za to obstajajo ustrezni pogoji. Če jih ni, ženska zavestno zapusti ta del sebe in energijo preusmeri v produktivnost na drugih področjih svojega obstoja. Ker danes ima produktivnost veliko vlogo pri tem, kako upravičeni do obstoja v tem svetu, se počutimo.  To je razmišljanje sodobne ženske, ki je včasih bilo redko, dandanes, pa se ženska počuti opolnomočeno, celo dolžno odločati se odgovorno do sebe in ne več samo do drugih. Če bi na pogoje za materinskost v današnjem svetu pogledali s povsem razumskega vidika, bi lahko priznali, da so ti res zelo neustrezni in je zavračanje materinstva celo bolj humano, kot rojevanje otrok v kruti svet, ki za njih nima ne časa ne prostora. Svet od žensk pričakuje, da vzgajajo otroke, kakor, da jim ob tem ni potrebno tudi delati in hkrati, da delajo predano in zavzeto, produktivno, kakor, da jim ob tem ni potrebno skrbeti še za otroke. V realnosti, kljub temu, da veliko žensk navzven zmore uresničevati to kombinacijo, je to velik človeški paradoks. Nekaj je zmeraj prikrajšano. Na žalost, zaradi pomena, ki ga ima v naši družbi denar, so to največkrat otroci. Torej mali ljudje, ki zrastejo v velike ljudi in s svojimi čustvenimi manki nato gradijo vibracijo družbe, neobčutljive za sočloveka, iskajoče smisel v materialu in izgubljene v uničujočih odvisnostih. Dečki, ki zrastejo v apatične, izgubljene može, brez smisla, in deklice, ki zrastejo v izgubljene, žalostne ženske, ki se pogosto borijo za svojo veljavo tam, kjer jim to sploh ne bi bilo treba. Že res, da se ženskam od zmeraj in ŠE VEDNO krati svobodo odločanja o lastnem telesu, načinu življenja in kariernih aspiracijah, pa vendar, ženske s svojo bojevitostjo izgubljajo srčno energijo, toplino in nežnost, ki je najpristnejši del njih in za katerega, jaz osebno, verjamem, da se rodi ravno skozi materinstvo, če ima le-to na voljo okoliščine, da se uresničuje neobremenjeno in v svoji čistosti. Je torej ženska svoboda res doma v bojevitosti in zavračanju ali pa v resnici živi v preusmeritvi osredotočenja z zunanjega sveta na notranjega, in v modrosti sprejemanja? Ženska, ki ne zmore prekiniti nosečnosti, kljub vedenju, da bo otrok drugačen, zaupa svoji notranjosti, da bo vse v redu, da je to njeno poslanstvo, da je to njena pot. Sprejme. Morda je na koncu koncev prav ta ženska najbolj svobodna od vseh. Bi se namreč v nasprotnem primeru lahko ujela v grozljive občutke krivde, za poseg v zgodbo, ki se je že začela snovati v njenem telesu? Bi lahko živela s tem dejstvom in z novim, zdravim otrokom čez nekaj let? Kje je meja med strahom, občutki dolžnosti in krivde ter intuicijo, ki je tako močna, da preglasi razum? Kaj od tega je v resnici svoboda in kaj ujetost ženske v situaciji brez izhoda? Je nosečnost ujetost ali nova svoboda? Seveda bi nosečnost morala biti nekaj najlepšega in hkrati ekskluzivnega, v primerjavi z izkušnjami, ki jih lahko v svojem življenju doživi moški. Ampak v resnici je svet, ki smo ga ustvarili, do nosečnosti brezbrižen. Kot je brezbrižen do materinstva. Od ženske pričakuje, da se odloči racionalno, ker bo breme bolj kot ne, na njej. Moški lahko stoji ob ženski, a v resnici JE BREME NJENO. Ni več žensk, ki so v starodavnih časih ustvarjale zavetje za mlade matere in njihove otroke. Ni več skupnosti, ki bi razumela pomen materinstva za vse ljudi na svetu … za to, da sploh smo. Ni sveta, ki bi dojel, da brez materinstva ni več zgodb. Materinstvo je zdaj samo še stvar žensk samih. ZDAJ SO ŽENSKE SAME. Moški, ki jih ljubijo, so tam in se trudijo, da bi razumeli, da bi objeli, da bi bili na voljo, a tudi njim ni dopuščeno, da bi v popolnosti bili samo očetje in možje. Tudi oni morajo stran. Tudi oni morajo delovati navzven. Za kolesje, ki poganja človeško iluzijo navidezne sreče. Zato so ženske same. Kakorkoli že se odločijo v zvezi z materinstvom, se morajo pripraviti na samotno pot skozi trnje in puhaste oblake. In zato je tudi pravica odločanja lahko samo in izključno NJIHOVA. Ker je to pravica do tega, da ženska sledi sebi v najbolj čistem možnem smislu. Svobodna ali nesvobodna.