"PRIDI," REČEM IN GA SPUSTIM VASE

Malo je stvari, ki človeka dvignejo proti soncu v tem hitečem, nepozornem in odsotnem svetu. Ko bi le vedeli, da je vsaka minuta, kadar vdihnemo, minuta naše zgodbe, ki je tukaj in zdaj in ne nekje daleč tam, kjer bo vse tako, kot mislimo, da bi moralo biti po naših iluzornih predstavah. »Pridi,« rečem srčnemu in ga spustim vase. Ne zato, ker bi to zadnje čase bilo popularno početi, ampak tako, zares. Zato, ker si sploh ne znam predstavljati, kako bi bilo, če ne bi srčno bilo del mojega vsakdana. Kadar je srčno odsotno, hodim po svoji poti kot zmedena srna in iščem zavetje… hrepenim po zaščiti, po sigurnosti in po trdnih tleh. Tako je, trdna tla mi prinaša srčnost in ne razum. Razum, če sem iskrena, me je do zdaj vedno znova spravil v težave, kar zveni sicer povsem nerazumsko. Toda, kadar me ne vodi srčno, se upiram na razumove predloge in ti so nekako zmeraj neusklajeni s tem, kar v resnici hočem.

To je konec leta. Konec nekega leta. Leta, ki je prevrnilo vse, kar se je prevrniti dalo in se nato kot reka razlilo čez nas. Marsikdo, vem, tudi jaz, se je znašel na prelomnici, ki je iz danes na jutri vodila v nepoznane brzice in plavanje v nekem trenutku preprosto ni bilo več dovolj…vsaj ne takšno, priučeno in poznano. Potrebno je bilo nekaj drugega. Potrebno je bilo spustiti in dovoliti, da se zgodi, kar se mora. Predvsem pa ozavestiti, da smo proti toku življenja istočasno nemočni ter vsemogočni. Nehati se moramo delati pametni o tem, kaj bi bilo za nas smiselno in začeti neustrašno odpirati srca priložnostim, ki se mimo nas pripeljejo enako, kot se na avtobusno postajo pripelje avtobus – vemo, kam pelje in čas je, da brez pomislekov vstopimo.

Nekaj vam povem, dragi prijatelji, ne skrbite. Ljubezen je v nas. In ljubezen v nas je najmočnejše zdravilo za vse, kar nas tare telesno ali duševno. Če mislite, da ste sami, je to zaničevalno do vseh tistih, ki vam vztrajno ponujajo ramo. In če mislite, da ste bolni, je to zaničevalno, do sonca, ki sije na vas in vas ljubi in greje. Nikar ne zagrinjajte zaves življenju, ki hoče v vas živeti. Tudi, če se vam zdi, da je okoli vas zid, ki ga ne morete preskočiti, namesto obupa izberite ljubezen, v vas – prijaznost, zaupanje, sprejemanje – in našli boste moč za odriv. Pravzaprav se boste odrinili, ko boste najmanj pričakovali, samo zato, ker ste za trenutek zaupali, da vam lahko uspe.

Počasi nas, kot vsako leto, vleče v dneve, ko si tu in tam upamo verjeti, da je življenje lahko tudi lepo. Za nas tudi. Nekateri se sicer tem energijsko izjemno nabitim dnevom vztrajno upirajo in kar sami pred sebe postavljajo zid mnogih načel pravičnosti in nepravičnosti, ne zavedajoč se, da si s tem kradejo radost. Pa kaj, če je pohlep pohlepnežev v tem času prav tako velik, kot je velika srčnost preprostega človeka? Ni nam potrebno padati na kič. Lahko pa se odločimo objeti, poljubiti in izreči tople besede drugemu srcu. Lahko smo spet otroško igrivi in lahko hrepenimo po brezskrbnosti. Lahko jo tudi živimo. Brezskrbnost. Zakaj, brezskrbnost je odločitev. Težka sicer in zanjo moramo zato biti vsemogočni. Toda, če si samo za trenutek dovolimo verjeti, da je naša vsemogočnost udejanjanje ljubezni, ki ves čas v nas počiva, potem vemo točno, kaj nam je storiti. »Pridi,« recimo, vdihnimo življenje in ljubimo z vsem srcem. Ljudi okoli nas. Priložnosti za življenje. Obilje, ki nas obdaja. Videti moramo. Videti moramo, da imamo vse, kar potrebujemo, že v svojih rokah.

»Pridi« recimo srčnemu in spustimo staro leto, da počasi, kot meglica v savanskem jutru, izgine s površja, kamor bodo sončni žarki položili novo…leto. Zgodbo. Melodijo. Vse. Bo. Tako. Kot. Mora. Biti. … z ljubeznijo.