info@majamonrue.com |

NAUČILA SE BOM USTAVITI SE

  Posted on   by   No comments

Maja Monrue Blog

A je pomembno, kje si?

V nočeh, kot je ta, sem zmeraj sama. Lovim svoj navdih, ki se je v odtenkih svetlikal v preteklih dneh in se mi izmikal takrat, ko sem ga želela ujeti in zabeležiti v obstoj. Ali pa je bil čas tisti, ki se mi je izmikal? Ker zdaj, razmišljam, je navdih nekaj, kar vedno čaka v kotičkih mojega srca ali duše ali razuma, da bi si jaz vzela čas in se mu posvetila. Da bi si vzela čas in mu prisluhnila, si ga ogledala…  kakor bi si zmogla istočasno ogledati tudi svoje življenje, če bi se le lahko ustavila. Lahko je tukaj izredno pomemben del stavka. Namreč, vsi vemo, da bi si morali vzeti čas za razmislek. Vsi vemo, da kljub vedno močnejšemu zavedanju, da je življenje polno neponovljivih trenutkov, vseeno apatično drvimo skozi nesmisel. In vsi vemo, da bi se morali od časa do časa ustaviti. Toda, kdo to v resnici zna? Ali zmore? Kaj sploh pomeni, ustaviti se? V času?

Odločila sem se, da leto 2019 zaključim z nečim, kar mi je šlo vedno nadvse na živce. S hojo v hrib. On to obožuje, meni pa se je priskutilo že v otroštvu, ko mi je nesojeni očim, prijazen tip alkoholika, v hribih sicer vedno trezen in povsem zainteresiran za družinsko srečo, pohode v slovensko gorovje predstavil na čisto preveč intenziven način in v moji, čisto preveč najstniški, starosti. Takrat je bilo edino, kar me je ohranjalo zaprtih ust ob neštetih prisiljenih hojah navkreber, glas Tajči iz vokmena. Na Krn in nazaj so se Dvije Zvijezdice odvrtele vsaj šestkrat. Vse leto sem vikende neprostovoljno žrtvovala za priprave na veliki slovenskeganarodasin pohod, na Triglav seveda. Toda dva dni, preden bi se ta podvig naj zgodil, sem se odločno uprla. »Jaz ne grem in pika,« sem zoperstavila svoj ego proti preostali trojici naše idilične pohodniške družine. In potem sem bila v naslednji sekundi šokirana, ko so moji brez obotavljanja pristali in me čez dva dni čisto zares pustili samo doma. Čisto samo, v celotni hiši. To je bilo zame v tistem trenutku vrhunsko, saj je pomenilo, da sem bila cvetoča najstnica, sama doma in s celim seznamom prijateljev, ki bi me v tistem času lahko obiskali na kakšni partiji flaše resnice in podobnih razburljivih iger. Oh, kako sem se izgubljala v tistih časih. Dan za dnem me je veter odnašal bolj in bolj stran od mojega bistva. Pa sem vendar mislila, da živim življenje. Da vem, kaj hočem. Da vem, kdo sem. Da vem, kam grem. Seksualnost v meni je rasla čez moj razum kakor bršljan in me zapeljevala z iluzornim občutkom moči in nadzora, ki se mu nisem mogla upreti. Kakor se tudi nisem mogla upreti skušnjavi moškega poželenja, ko se zalepi na tvoje telo in ti poleg krila dvigne tudi večkrat ranjeni ponos… pa četudi samo za nekaj trenutkov. Ljudje so seveda videli samo vrh ledene gore in ga zato označevali z mnogimi imeni… nihče pa ni videl obsežnosti moje borbe pod gladino. Morje me je brezčasno nosilo in resnica se je razvijala v temi in tišini. Leta so minevala.

Flaša resnice se takrat ni zgodila, ker je moje, še pred temo, domov prignalo triglavsko neurje. Triglava torej niso videli, čeprav so si, za razliko od mene, to zares želeli. Tudi moja želja se ni uresničila. No, razen izgube nedolžnosti, tisti dopoldan, ki je ostal v meni kot prijeten krč v spodnjem delu trebuha. In začela se je nova era tisti dan … kar pomeni, da priprave s Tajči v ušesih vendarle niso bile zaman.

Pravi, da me želi odpeljati na Triglav. Da mi želi pokazati nekaj izjemnega…in edinstvenega. In to mi pravi z žarom v očeh, ki ga do zdaj še nisem poznala. V njegovem pogledu se vidim povsem na novo. Ali pa sem to tista jaz, ki se je od dne, ko je načrte s Triglavom izbrisala iz svojega življenja, za toliko let izgubila…

Vsi bi radi govorili o tem, kaj je pomembno. In česa se je potrebno držati, da bi bili srečni v življenju. A resnica je samo ena. In to je, da nihče ne more vedeti tega, kar vemo o svoji sreči mi sami. Če hočeš srečno novo leto, je prva stvar, ki jo moraš narediti, da se zares ustaviš. Zares. Ustaviš. Ne za sekundo. Ne za eno uro. A en dan bo dovolj. En celi dan. Od jutra do večera. Od odpiranja oči do tega, da jih spet zapreš. Z glasbo. In z besedami, ki ne rabijo biti spregovorjene, a lahko so zapisane. In ne sprašujte se, kdo ste. Vprašajte se, ali je pomembno, kje ste. Ali je pomembno, kje ste za to, da boste srečni?

Zadnji dan preteklega leta sem prilezla ne samo na hrib, ampak celo na njegov stolp. Vsak trenutek tega pohoda sem, ker pač jaz moram vse narediti simbolično, puščala preteklost za seboj. In za seboj sem puščala ponos in tisti najstniški ego. Vzpenjala pa sem se proti ljubezni in svobodi in proti sebi. Proti tisti sebi, ki me je na vrhu čakala tam, kjer so se na zemljo vsipavale zvezde. Kar brez odštevanja je v mene naenkrat švignilo novo leto in v mojem bitu zasadilo nov začetek.

Naučila se bom ustaviti se. Naučila se bom prisluhniti navdihu. Kajti navdih, kadar se svetlika skozi trenutke v dnevu, je odsev moje notranjosti, ki se želi izliti v svet. Naučila se bom ustaviti se, zato, da bom skozi življenje lahko dihala sebe, kadarkoli in kjerkoli. In potem ne bo nikoli več pomembno, kje sem. Ampak, da sem.          

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.