info@majamonrue.com |

LOČITEV IZ LJUBEZNI

  Posted on   by   1 comment

Maja Monrue Blog

Ljudje ne razumejo, kako je mogoče, da se poročiš z vsem svojim srcem, nato pa se čez eno leto z vsem svojim srcem ločiš. Ljudje ne razumejo, da pomeni »slediti svojemu srcu« včasih tudi narediti kaj, kar je z razumom in družbenimi pričakovanji povsem neusklajeno. Pravzaprav izpade nepremišljeno, sebično, nekateri bi rekli celo koristoljubno… Ljudje si ustvarjajo svoja mnenja, čeprav znotraj zgodbe, ki jo poznajo oni, vedno obstaja še ena zgodba, za katero vesta le on in ona. In prav ta notranja zgodba, je edina resnica, ki bi morala kaj pomeniti, če je o stvari potrebno razglabljati na nedeljski kavi.

Ko sem lani ob očetu stopala proti oltarju, med ljubimi sončnicami in iskrivimi nasmehi prijateljev, proti njemu, ki je stal tam in samozavestno čakal, da se mu pridružim na novem začetku, je srce v meni razbijalo. Leto, ki se je odvijalo do tega trenutka, je bilo za naju vse prej kot ljubeče in mirno, a še pred tem, se je odvilo še šest lepih, razburljivih in vendarle ljubečih let, ki so naju združile na skupno pot. To, da sva to skupno-st v resnici dojemala vsak na svoj način, do nedavnega ni motilo najine harmonije, saj naju je povezovalo nekaj »koreninskega« in sva vedno našla pot drug k drugemu. Toda, tako je bilo, kot vem danes, le navidezno. V resnici, v notranji zgodbi, vendarle ljubezni ni bilo postlano z udobjem. Bila sva različna in čeprav sva se včasih zelo pristno srečala v enosti, sva vseeno rasla vsak v svojem ritmu. A mislite, da je mogoče, da si nekaj tako močno želiš, da pogled vedno znova umikaš od resnice in si prigovarjaš, kot bi prigovarjal malemu otroku, da se bo nekega dne ljubezen prebudila v vsej svoji veličini in vaju končno nerazdružljivo povezala v eno, čudovito, mirno in brezkompromisno življenje? A mislite, da je to mogoče? In, ali bi bilo za vas sprejemljivo, če bi rekla, da je to človeško? Kajti motiti se je človeško … tudi, ko gre za življenje.

In, ko sem končno stopila predenj, tam med sončnicami, na najin dan, sem zagledala njegove mirne, prijazne oči, ki so oddajale ljubezen, kot je že dolgo nisem videla v njegovem pogledu. In takrat, v tistem trenutku, sem si dokončno rekla: »Tukaj sva. Končno na začetku prave, iskrene in večne zgodbe o ljubezni. Tukaj sva. Midva. Končno midva. In vse je v redu. Poljub zapečati zaobljubo, ki je prihajala iz hrepenečega srca in goreče želje in nato vsaka naslednja ura v smehu, iskrenju, hvaležnosti in brez kančka ega, mine v trenutku čiste sedanjosti. Tega nekateri ljudje ne morejo razumeti. Kajti to je odtenek sive in ne črne ali bele. To je zagotovo bila poroka iz ljubezni. V tistem trenutku. 

Toda, ali je ta najina ljubezen za naju bila nekaj istega? Ali je ta poroka bila za naju nekaj istega? Ali sva oba čutila popolnoma enako obliko ljubezni? Ali pa je dan bil preveč poln lepega, da bi se s tem sploh ukvarjala. Morda je bila teža dogajanja v tednih pred tem čudovitim dnevom prevelik kontrast, da se ne bi vdala skušnjavi in jo za tistih nekaj ur pozabila. Pozabila bolečine, strahove in ego. In neuresničene želje.

Potem pa je prišlo spet življenje. Nasmejani obrazi, srčna glasba, frekvenca ljubezni, vse je izginilo skupaj z nočjo in jutro je prineslo meglice in glavobol od izčrpanosti. In morda od strahu, ker bova spet midva, odsotna in izžeta od preobremenjenosti resničnega življenja. Šele danes vem, da so res le redki videli in razumeli najino notranjo zgodbo. Le redki, tisti, ki so si vzeli čas, so videli najino resnico. Vsi ostali so videli to, kar se je videti dalo. In videli so stvari, ki so morebiti odstopale od običajnega človekovega življenja, niso pa videli tistih, ki jih v družbi jemljemo kot samoumevne. Saj, kdo pa bi videl žensko, ki z vsem srcem in predanostjo ljubi moškega in pravkar rojenega otroka, medtem, ko ji moški takšne ljubezni ne zmore vrniti v enaki meri… kdo bi videl njo kot protagonistko, če pa je moški finančno skrben in delaven, medtem, ko je ona doma. Včasih je naloga lovca bila enakovredna nalogi vzgoje potomcev in skrbi za ognjišče, danes pa je za praktično družbo služenje denarja daleč najpomembnejša prvina družinskega življenja. Nasmehi, objemi, biti tam, ko me potrebuješ, ne pomaga čisto nič, če ne prinesem dovolj denarja. Da sem s svojim neuresničenim jazom v neki zgodbi s teboj, ker si ti želiš uresničevati sebe na takšen način, ne pomeni nič, če je bistvo v tem, kdo ima na koncu dneva kaj otipljivega za pokazat. Jaz nimam ničesar. Otipljivega. …razen, če se znaš dotaknit svoje duše. Samo preteklost časa imam, v katerem je moje življenje teklo med štirimi stenami z enakim ciljem in požrtvovalnostjo kot tvoje v vsakodnevni akciji. Kamen na kamen palača, ja, res je… toda zrno na zrno pogača – pogača, ki jo vsak z velikim užitkom poje do zadnje drobtinice in že naslednje jutro pozabi nanjo … in na tistega, ki jo je pekel. Palača ali pogača, kaj je vredno več v življenju? Jaz pravim pogača, ti vztrajaš palača. In tukaj te izgubim. Ker kraljice v palačah ne pečejo pogač. In če ne morem biti tvoja kraljica in je moja pogača samo nekaj, kar gre vsak dan mimo, potem uničujem sebe vedno znova, ko želim biti to zate, kar jaz nisem. In ko se obračam stran od resnice, da bi življenje bilo videti lepo in bleščeče. Da bi material bil pomembnejši od občutkov zavezništva, enosti in pripadnosti. Ne morem. Več. In puščam ti palačo. S seboj bom vzela samo svoja zrna in en, majhen kamen zato, ker so toliko v tvojih očeh vredne vse moje pogače, ki so te krepile pri gradnji palače. Sprejemam. Različna sva.  

Resnica nam nikoli ne ostane dolžna. Tudi, če jo skušamo obarvati z rumeno in zlato barvo in zaviti v celofan, nas bo slej kot prej sunila pod rebra in nas prisilila, da se zlomimo in si priznamo, da želja enega nikoli ni bila dovolj za srečo dveh. Biti mora ljubezen, dana na prvo mesto. Od obeh. In biti mora enak pogled na to, kaj ljubezen sploh pomeni. In kaj pomeni, da ljubiš brezpogojno svojega otroka. In sebe. Sebe. Ker ti si tisti, ki boš tega otroka o ljubezni učil.

Stopila sva na mnoge poti skupaj in skupaj sva gradila svoje ideje v oprijemljive palače. Pojedla sva premnoge pogače. Imela sva čudovite trenutke. Ustvarila sva novo življenje. Proslavila sva svoje obilje in si dajala priložnosti za učenje. Najina ljubezen je iskala svoj prostor in se spreminjala z življenjem na vse možne načine. Ko sva se pred letom dni  po sedmih najinih letih poročila, sva se poročila z vsem srcem, iz ljubezni, ki naju je takrat, na tisti dan, z vso veličastnostjo povezovala. Resnično sva verjela, da nama bo uspelo. Jaz sem. Vem, da ti tudi. Da bova stopila naprej proti novi zgodbi močna in povezana. Pa se je kmalu ljubezen med nama spet nekoliko spremenila in nekega dne rekla: »Moram se razdvojiti, pa četudi ne bom nikoli povsem razdvojena. Moram vaju poslati na dve različni poti, zato ker moram videti, kako sta OBA svobodna v uresničevanju svojih sanj. Samo tako bom lahko vedno znova objela vajinega sina, ko me bo potreboval. In samo tako, ga bom lahko negovala, ko bo rastel in odpiral svoje srce življenju. Moram vaju ločiti, da se ne bosta več silila biti nekaj, kar nista …več. Da me ne bosta iz nemoči in razočaranja spremenila v sovraštvo. Moram se razdvojiti.«     

Categories: Nekategorizirano

1 comment

  1. says:

    Res globinski in zelo srčen opis vajine poti… Čestitam!

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.