EKSTREMNI GREBATORSKI OPORTUNIST ali Kako sem EGU dvignila “kiklo”

Včeraj sem se domislila odlične pomenske izpeljave besede “EGO” in sicer: Ekstremni Grebatorski Oportunist, po splošni definiciji nekdo, ki  prilagaja mišljenje in ravnanje v trenutnih okoliščinah zaradi lastne koristi (Po Wikipediji), v ekstremno “grebatorskem” smislu. Ste kdaj pomislili, od kod vsi negativni občutki, na primer prizadetosti, jeze in žalosti, največkrat pa strahu, ki nam kradejo nasmeh z obrazov samo zato, da lahko v tistih trenutkih sedijo na prestolu in vladajo naši razsodnosti? Imajo neverjetno moč, da iz nas naredijo nesramneže, sebičneže in norce, včasih pa pred njimi celo pokleknemo in jočemo. Vse to zaradi enega samega diktatorja znotraj nas, našega EGA. Kako bi sicer zmogli včasih izreči tako brezbrižne besede proti ljudem, ki nam sicer pomenijo največ na svetu…. ali kako bi sicer zmogli srepo strmeti v nič hudega sluteče ljudi, ki smo jih, iz ne vem katerih razlogov, določili kot naše tekmece. Tudi ne bi mogli vpiti nad otroci ali tistimi, ki so drugačni…kako vendar, če v nas ne bi bilo EGA, ki nas nenehno spodbuja k borbi za teritorij, četudi ima ta beseda, danes veliko bolj neotipljivi pomen. Ko pomislim, da bi ostala brez EGA, se mi za trenutek celo zazdi, da bi umrla, izginila…da bi od mene ostala praznina…karakterless….ničesar ne bi bilo za kar bi se naj borila in tako ne bi bilo več razburljivo. EGO mi daje živost…mislim.

Toda, ko prečesujem vse svoje travme iz preteklih let, ugotovim, da je njihova moč v sedanjosti zgolj posledica neutrudljivega EGA, kateremu so prav te travme in strahovi, ki izhajajo iz njih, glavna hrana, bergla in gorivo. Ugotovila sem, da, kadar kričim kakor mali laški petelin, v bistvu kričim tako, kot mi dirigira moj EGO, ki je takrat prav za prav moj manager za petelinje boje. On je tudi tisti, ki me spodbuja k boju in me “hujska” proti tekmecu in on je tisti, ki na koncu pobere denar in nagrade. Ko se končno odpravi na dopust na Bahame ali Karibe, se jaz umirim in sem ponovno ljubeči medvedek z veliko željami, ljubezni in sočutja. Smešno. Not.

Pozitivna sporočila, ki krožijo v vseh oblikah in preko vseh mogočih medijev v današnjem svetu nas spodbujajo k živetju življenja v njegovi popolnosti. In današnje življenje je polno vsega. Prepolno. Tako polno je vsega, da je bistvo v bistvu očem prekrito….od mnogih plasti vsakdanje čebule. In tako je preprosto reči: “Živi svoje sanje,” a se pri tem ne zavedati kako zelo težko je to doseči v resnici. Pa ne zato, ker bi bilo nemogoče, pač pa zato, ker nam naš vztrajni EGO prepričljivo vceplja negotovost v svoje sposobnosti, misli in ambicije. In tako pride do tega, da se v enem trenutku počutimo vsemogočni in bi lahko dosegli vse, kaj kmalu pa nas pričnejo izpodjedati dvomi, da bi nam to vse, tudi v resnici lahko uspelo. Resnično spodbuja nas naš EGO le takrat, ko v tem vidi lastno korist, ki jo v konkretnem smislu lahko poimenujemo prevzetnost ali pohlep. In izmed vseh najmočnejše orožje EGA, ki bi ga lahko enačili z jedrskim, saj počasi uničuje vsak naš razcvet, je strah pred neuspehom. Kjerkoli že ste utrpeli neuspeh v življenju, pa čeprav je bil to zgolj boleč padec na hrbet, s trimetrske skakalnice v Pristanu, težko boste zadevo ponovili z enakim suverenim zagonom kot prvič. Tukaj namreč EGO, kot babica, ki pobira borovnice, lepo vztrajno eno, po eno, nabere neprijetne izkušnje neuspeha v našem življenju, jih spravi v košaro in nato skuha v marmelado, s katero nam potem maže usta, kadar smo pred tem, da bi poskusili ponovno.

Po resnici povedano, mučim se s pisanjem tega bloga, ker me moj dragi EGO ekstremno grebatorsko grabi po vsaki misli, ki bi mu nasprotovala, z namenom, da jo pošlje na Goli otok. Toda, od mojega razsvetljenja, ki sem ga doživela med titanskim prepirom na samem začetku leta, njegova diktatura izgublja prvotno moč. Trenutno ga vidim kot mladega tigra, ki mijavka za stekleno pregrado…neustavljivo privlačen je, s tem pogledom in mehko dlako, ki bi se je želela dotakniti…vendar pa tokrat njegovo lastno orožje, strah pred neuspehom, deluje proti njemu samemu. Ne bi se želela igrati s tigrom in končati vsa popraskana s poraženim občutkom, kjer bo moj EGO zmagoslavno spet zamomljal: “Sem ti rekel!”

Saj ne rečem, včasih ni zgolj majhen tigrček, ampak sam Ata Tiger, pri katerem steklena pregrada ne deluje in me potem “pohapsa” za kosilo, vendar nekako se to vedno redkeje dogodi. EGO ima namreč moč le takrat, kadar se nam uspe skrivoma priplaziti za hrbet in ga opazimo prepozno….če njegove namere pričakujemo ali pa jih opazimo, ko se šele vzpenja proti svojemu prestolu, je njegov izraz na diktatorskem obrazu prav za prav naravnost smešen…saj veste, tisti, zasačen izraz, ko psa zalotiš, da je ves dopoldan preležal na tvojem usnjenem kavču.

Bistvo tega mojega zapisa je, da vas razsvetlim z resnico, zaradi katere se mi bo EGO zagotovo maščeval, toda gre za spoznanje, ki “dokončno” spreminja v “neskončno”. Ali verjamete da bi kaj v vašem življenju lahko bilo brezkončno? Na primer, ljubezen, oz. bodimo še bolj konkretni, ljubezensko razmerje…? Kdo danes še verjame, da sta dva lahko srečna do konca svojih dni??? Torej, ne samo, da ostaneta skupaj in se pri tem mučita, varata ali zgolj improvizirata….ne, da sta res srečna, od prvega dne in dokler ju smrt ne loči…? Kako zelo naporna se vam zdi ta misel? Klasični stavek; “za uspešno razmerje je potrebno garat”, bi bil tukaj umesten, toda kaj pomeni garanje? Že sama beseda ima prizvok trpljenja in mnogi menijo, da so zmagali, ker so ostali samski, sami svoji gospodarji in tako so se ubranili nujnega trpljenja, ki ga slej kot prej prinese razmerje med dvema. Ženske bodo krivile brezbrižnost moških, moški nenehno nezadovoljstvo žensk, vendar nihče ne bo rekel: “Jaz sem tisti, ki dajem svojemu EGU vso ljubezen in predanost in vso pomembnost tega sveta in zato v mojem življenju ni prostora za tebe, da bi te BREZPOGOJNO ljubil. Vedno je pogoj in sicer, da se tudi ti vdaš mojemu EGU.” Najbolj smešno je, da ljudje dejansko s tem pričakovanjem vstopamo v partnerstvo in ko se to ne zgodi, se vsak na svoj način branimo, z EGOM v poveljstvu. Moški so brezbrižni, ker jim EGO to predlaga kot obrambni mehanizem v nemoči, v katero jih brez problemov prepriča. In ženske so nenehno nezadovoljne s svojim partnerjem, ker jih EGO drega v ženski ponos in jim predlaga, naj kričijo in ponavljajo svoje zahteve tako dolgo, dokler jih moški ne bo uslišal….ker jih vendar mora uslišati, če mu one kaj pomenijo….in tako naprej….proti propadu še ene sprva obetavne partnerske zveze. Občutek, da smo nemočni proti drugim, ali pa nepremagljivi (v vsakem primeru gre za merjenje moči) nam daje sam EGO, ki ga ljubimo, zmeraj poslušamo in nezavedno kujemo v zvezde zmeraj, kadar se vedemo v nasprotju z ljubeznijo, sočutjem in spoštovanjem. Zato nam propadajo zveze….zato propadamo mi sami. Zato si ne upamo. Zato se pehamo. In zato omagujemo.

Vem, ta blog morda ni najbolj navdihujoč, prav za prav, ko ga pišem ves čas vidim črni dim, ki se najbrž kadi iz ušes mojega besnega EGA, toda besede so šle kar same od sebe na ekran…z namenom, da bomo vsi uzrli resnico….čeprav morda čez sto let, ko nas več ne bo.

Photo source: http://www.takepart.com/sites/default/files/b009smrg.jpg