info@majamonrue.com |

POROKA IZ LJUBEZNI

  Posted on   by   No comments

Nisem si mislila, da bom jokala. Nikoli ne jočem zaradi sreče ali srčne ganjenosti, zakaj bi torej zdaj? Še posebej sem bila prepričana v to, ker je najino leto bilo vse prej kot pa nekaj lepega. Bilo je divje in hladno… nalagalo nama je bremena, ki si jih pari po navadi delijo, a midva si jih nisva mogla deliti, ker jih je bilo preveč. Prisiljena sva bila hoditi en ob drugem vsak s svojimi skrbmi in zagatami. Medtem sva se pozabila pogledati… se dotakniti… poljubiti. Pa tudi kadar sva se spomnila na te čudovitosti, sva jih nehote pretvorila v formalnosti…dodatna bremena morebiti celo… Bilo me je strah, da utegne tudi najina poroka biti samo še formalnost. Da utegneva midva biti najbolj odtujen poročni par na svetu…

Nisem si mislila, da bom jokala. Nisem si mislila, da me bo pogled na mojega moškega v tistem trenutku, ko stoji tam, da me vzame za ženo, ganil v globino srca in iz mene povlekel stih in hrepenenje po tem, da ga neskončno ljubim. Da se mu predam in da mu verjamem. Stal je tam in me gledal z rahlim nasmeškom, ki je čaral domačnost tistega trenutka. Njegove oči še nikoli niso bile tako prijazne in tako resnične. Le kako ne bi jokala v takšni čistosti življenja? Le kako ne bi jokala ob tako močnem spoznanju, da sva vendarle pod vsemi koprenami nepomembnih stvari in prehodnih skrbi tukaj midva, najlepši kos sveta.

Kdor naju pozna ve, da sva svoje sedmo skupno leto preživela v lovljenju sape nad gladino v oceanu življenjskih zagat in situacij, ki so same po sebi povsem življenjske, v kombinacijah druga z drugo pa lahko postanejo preobsežne, da bi ji še lahko imenovali povsem življenjske. Koliko zmore človek? To vprašanje se mi mnogokrat plete po glavi, a potem vedno znova pridem do tistega lepega reka, da ti življenje nikoli ne bi ponudilo preizkušenj, ki jih ne bi bil sposoben prestati. In k temu moram dodati še svoje najnovejše spoznanje o tem, da je resnična preizkušnja v tem, kako vztrajno zmoremo verjeti v moč ljubezni tudi takrat, ko o njej ni ne duha ne sluha.

Veliko ljudi sodobnega sveta prezira poroko. Pravijo, da je to samo podpis papirja. No, zame je poroka vedno bila v prvi vrsti priložnost za praznovanje ljubezni in takoj zatem še priložnost za sklenitev najinega pakta za prihodnost, ki naju bo imenovala za moža in ženo, torej moškega in žensko, ki sta se odločila predati svoje življenje v skupno zgodbo in to pred svojimi najljubšimi ljudmi. Ne razumem, zakaj bi se takšnemu praznovanju in takšnemu romantičnemu obredu odrekli… saj prinese samo radost, veselje, ples, jesti in piti ter en kup veselih ljudi, ki so se pripravljeni k temu veseliti. Prezirati poroko je enako, kot prezirati ljubezen in veselje v istem trenutku. Seveda je potrebno namen poroke pravilno razumeti. S srcem. In ne z egom.

Najino poroko sva čakala več kot pet let. Pa ne zato, ker bi bila obsedena s popolnostjo, pač pa predvsem zato, ker sva si želela, da bi se zgodila na dan najine obletnice. S praktičnega vidika je to smiselno, ker ti ni potrebno šteti dvakrat in vajin dan ostane vajin dan. S čustvenega vidika ima to še dodatno vrednost…spomin na začetek je ovekovečen na najlepši možni način. Tukaj pa je tudi življenjski vidik te odločitve. Najin datum je na soboto padel komaj ob sedmi obletnici in tako sva morala počakati sedem pestrih let, preden sva se lahko drug drugemu predala v večno zaobljubo. Sedmo leto je najtežje, pravijo, in sedaj lahko to potrdim iz prve roke. Karkoli že parom pride v sedmem letu na pot, najtežje je morebiti tudi zato, ker se zmeraj spreminjamo in rojevamo znova. To pa pomeni, da se mora spreminjati in znova rojevati tudi naš odnos s partnerjem. Naša ljubezen…bodisi raste z nami bodisi ostane tam nekje na začetku in želi verjeti v večnost idealnih predstav.

Najina poroka je bila za naju prelom, četudi je to zadnje , kar sva si upala pričakovati. Iz razburkanega morja, ki ga premetava neurje, sva v trenutku, ko sta klavir in violina zaigrala čudovito melodijo Cocejeve pesmi Vilo moja, pod seboj začutila mir in spokojnost najinega trenutka. Tukaj sva. Končno. Okoli naju samo ljubezen in nič drugega. Ljubezen. Midva. Resnična, čista, brez kopren in bremen. Srečna. Srečna, ker imava vse, kar bi si lahko v življenju želela.

In prav temu trenutku sva midva poklonila svojo poroko. Za naju poročni dan ni bil toliko dan vstopa v zakon, ki naju bo povezoval na papirju in simbolično, pač pa je to bil dan praznovanja vsega lepega, kar sva ustvarila, odkar sta se najini duši povezali v eno. In ob takšni priložnosti vse površinsko, vse vsakodnevno, življenjsko in umetno…vse nepomembno izgine. Počutiš se osvobojen in spet zaljubljen. Temu je bil ustvarjen najin dan.

V glavnem sem ga načrtovala sama, medtem ko je moj moški gradil najino gnezdo nekaj kilometrov z Dunaja. A mi ni bilo težko. To je bilo načrtovanje najpomembnejšega dne v najinem življenju. Najpomembnejšega praznovanja v življenju. Zato sem se zadeve lotila že eno leto in pol v naprej, upoštevajoč seveda vsaj petnajst let srkanja idej, kjerkoli se je pojavilo kaj na temo poroke.

Danes, ko je vse skupaj že za menoj, sem sama sebi neskončno hvaležna, da sem si za organizacijo vzela čas. Da sem skrbno poslušala svojo intuicijo…in svojega moškega. To je bil dan za naju, zato je bila vsaka podrobnost pomembna. In prav vsaka podrobnost je bila načrtovana tako, da bi se midva v slehernem trenutku počutila domače. Sončnice. Sivka. Oliver Dragojevič. The Swing Tones. Skedenj. Unikatni rose-gold prstan. Rukola. Veganska sacher torta. Lučke. Tango. Cabernet Savignon. Goli hrbet, ki se mu prilega čipka. Brezrokavnik na premium beli srajci. Lampijoni nad temno dolino.  In najini najljubši ljudje, tudi tisti, ki so na poroki skrbeli za to in ono. Vse te podrobnosti in vsi ti ljudje, v enem trenutku, v enem prostoru… ni ga bolj čarobnega občutka kot to.

Sem omenila, da je deževalo? Po treh sončnih, vročih tednih je na najin dan že od jutra deževalo in bilo je jesensko mrzlo. Jaz pa v načrtu obred na travniku…in vse je bilo pripravljeno za ta scenarij. Me je vrglo s tira? Normalno! Ampak, saj že vemo, ko se v življenju pojavijo ovire, je to zato, ker nas življenje skuša nekaj naučiti. Pri meni se zadnje čase vse vrti v smeri sprejemanja. Sprejeti situacijo takšno, kot je in jo uživati kot najlepši trenutek življenja. To je bilo to. Vedela sem.

Dež je odplaknil vse odvečne skrbi in očistil je pot do sreče. Dodatno pa je namočil drevesne krošnje in slamnate strehe senikov, brez česar bi bilo spuščanje ognjenih lampijonov ob štirih zjutraj v bistvu nemogoče. Vidite? Vse je za nekaj dobro! Vedno.

Ko takole načrtuješ poroko te je globoko v sebi strah, da bo prav vso to načrtovanje uničilo tvoje pristno doživljanje tega posebnega dne. Saj veste, tako kot kuhar ne more pristno uživati v jedi, ki jo je kuhal tri ure za svoje goste. Toda, če resnično verjameš, da si zaslužiš samo najboljše, ni potrebe, da bi se bal nepristnosti. Ker, nenazadnje, v ljubezni je neverjetna moč povezovanja vseh čarobnih niti. In v ljudeh. Pravi ljudje bodo ustvarjali trenutke s teboj. In to, vidite, to je življenje!

Hvala torej vsem ljudem, ki so bili tam za naju in tistim, ki so za naju ustvarjali. Hvala Urški Jakopina in njeni ekipi, ki je v imenu gostišča Jelenov Greben poskrbela za to, da smo vse želje lahko uresničili brez ovir, da je hrana bila točno takšna, kot sva si zamislila midva, in da je osebje vedno vedelo kdaj, kaj in kam. Hvala Alji Slemenšek, odlični modni oblikovalki z Dunaja, ki je zame manifestirala obleko iz mojih sanj. Hvala Katji Vališer – Kavali Nails & MakeUp, ki me je naličila minimalno a ravno dovolj, da je bilo priložnosti primerno (to je, mimogrede, najtežje) in hvala Anji Borucky – Frizerstvo Selfi za čudovito poročno pričesko, ki je bila točno takšna, kot sem jaz. Hvala Davorju Kukoviču, Dj-u, ki ne bi mogel biti boljši z vsem občutkom in spoštovanjem do spontanosti in čarobnosti trenutkov, ki so se odvijali na ta dan. Hvala Gregorju T. Bohincu in Isi Gauvin, da sta neumorno lovila srečo, solze, skrivnosti in radost v svoje objektive. Fotografije so točno takšne, kot je bila resničnost. Hvala Sandri Savić, da je skrbela za naše najmlajše goste in čarala zabavo za njihove nadobudne očke. Hvala dragi Petri, ki naju je v svojem Plesnem studiu AP na le nekaj individualnih plesnih vajah spremenila v profesionalca v tangu. Hvala The Swing Tonesom, da so si utrgali čas od svojega koncertnega urnika in prišli popestriti ta poseben dan s svojim vrhunskim jazzom in swingom. Hvala Iztoku Šporinu, ki je bil nepogrešljiv element popolne zabave, saj je skrbel za to, da so moje zamisli postale resnični trenutki v programu, nad katerim so bili vsi naravnost navdušeni. Hvala tudi gospodu Mihi iz pasjega hotela Zooaza, ki je z največjim navdušenjem poskrbel za našega Slevina. Tako so bili vsi kotički v mojih načrtovalnih mislih zapolnjeni z rešitvijo. Toda brez moje priče Špele, bi zadeve ostale nedokončane in brez moje sestre Nine bi moja mirnost ostala pozabljena nekje v kotu… tako pa sta svojo piko na i dodali s srčnostjo in premišljenostjo tam, kjer je še čisto malo manjkalo do popolnosti. Hvala Špela! Hvala Nina!

Ni takšnih stvari brez srčnih ljudi. Zato, kdorkoli želi ustvariti takšen dan zase, naj razmisli o tem, kdo so ljudje brez katerih v življenju ne gre. Amen. In v objem mojemu moškemu, s katerim bova še naprej nenehno iskala notranji mir in pri tem vsake toliko ugotovila, da se je za notranji mir potrebno samo ustaviti. In samo biti. Midva. Ljubeča. Zmotljiva. Ranljiva. Žareča. Olé!

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.