info@majamonrue.com |

KDO JE KRIV ZA TO, DA SI NE UPAMO BITI TO, KAR SMO?

  Posted on   by   No comments

Maja Monrue Blog

Kaj pa, če preveč kompliciramo? Kaj pa, če je problem v tem, da preprosto preveč kompliciramo? Da smo zakomplicirali celo svoje življenje. Celo družbo. Cel svet.

Pomislite. Ko posije sonce, s svojimi žarki oplazi opečnate strehe in poboža zelene krošnje. Z listov in opeke obriše kapljice narave ter jih ogreje za novi dan. Kaj pa mi? Zjutraj vstanemo zato, da bi nadaljevali včerajšnji dan. Mudi se nam. Vedno se nam mudi. In mudi se nam za nekoga drugega. Da bomo opravili vse, kar moramo. Za nekoga drugega. Blagor njemu, za kogar živimo svoje življenje!

In potem nas v čelo zadane razsvetljena misel o tem, da moramo sebe imeti radi. Da moramo biti hvaležni za vsak dan. Za zdravje. Za ljubeče ljudi okoli nas. Za obilje. Moramo. Zakaj? Ker preprosto moraš ceniti to, kar imaš. Ne?

Ob tem, ko želimo vse poenostavljati – ker to lastnost pač podzavestno prevzemamo od naših pametnih naprav – v bistvu stvari zelo zakompliciramo. Predvsem nam manjka razumevanje delovanja človeškosti v nas. Če si drznem biti še bolj intuitivno specifična; manjka nam ženstvenosti in moškosti v trenutkih, ko je biti človek izrednega pomena.

Mimogrede, pravkar sedim v zastekljeni kavarni na betonski platformi, iz katere rastejo z okni prekriti nebotičniki in zunaj stoji gospod, bolj drobne rasti, enakomerno zaobljen v obliki melancana, v temno modri obleki, s preveliko rumeno kravato na kateri je narisanih nešteto škarij z zobmi v nasmeških. Si lahko predstavljate to sceno?! Jaz pišem o težavah današnjega človeka…. medtem ko on piše sporočilo na svojo polifonično nokio…najbrž ženi v zvezi s tem, kako se mu bo danes dan nekoliko zavlekel zaradi sestankov. Četudi to zdaj zveni povsem oftopik, pa se povezava z rdečo nitjo tega zapiska skriva v režečih se škarjah na njegovi kravati. Kakšen čudovit simbol za nesmiselno pehanje za časom, ki nam ga vedno primanjkuje. Nekaj ga nenehno reže stran od nas in to nekaj se nam objestno posmehuje, zato ker smo zmedeni in ubogi v tem svojem hitenju skozi življenje. Predvsem pa smo ubogi, ker smo vzgojeni v prepričanju, da človek mora biti. Mora biti vesel. Mora biti uspešen. Mora biti vitalen. Mora verjeti v sebe in mora čutiti smisel v vsem, kar počne. Kot, da bi želeli v svoje biološko delovanje sprogramirati računalniško kodo za ukaz. In medtem, ko to tako silno forsiramo v svoj miselni sistem, kortizol v našem krvnem obtoku narašča in nas dela nesrečne. In izgubljene.

Dejstvo. Dokler bomo mislili, da moramo, bomo težko začutili moč in podporo ljubezni, ki jo nosimo v sebi že od zmeraj, in ki nas lahko v trenutku osvobodi vseh dušečih občutkov, če bi ji le znali dati priložnost.

Rada bi že enkrat razkrila jedro stavka, da je sebe potrebno imeti rad. Kaj to sploh pomeni?! Namreč samo govoriti to ljudem, je lahko enako neučinkovito, kot smejati se jim v obupan obraz. Kaj nam pomagajo vsa razkritja doktorjev psihologije, ki pravijo, da narobe vzgajamo, da narobe bivamo, da narobe ljubimo. Da gre vse v napačno smer in da če ne bomo NEČESA spremenili, bomo povsem uničili prihodnje generacije. Strinjam se s strokovnjaki, da je trenutno stanje dojemanja samega sebe v zaskrbljujočem mehurčku in da je potrošniška usmerjenost ljudi v bistvu zelo resna grožnja zdravju naše družbe…pa vendar, ne moremo na ljudi vreči tako težkih bremen in jih v tem pustiti same…ali jim ponuditi uro terapije za sto evrov. Ker potem smo spet nahranili marketinško pijavko, ki ljudi že ves čas pita z idejo o tem, da potrebujejo denar in material, da bi bili srečni.

Če mene vprašate, imajo strokovnjaki prav predvsem takrat, ko trdijo, da je potrebno spremeniti vzgojo otrok. Res je. Saj ne, da se starega psa ne da naučiti novih stvari, toda bolj temeljito se da na svet vplivati s poučevanjem tistih, ki so na začetku in jih stvari in življenje zanimajo na vse možne načine. To so otroci in najstniki. Njim je potrebno omogočiti okolje, v katerem se bodo lahko razvijali v zdrave odrasle, ki  bodo nato vzgajali nove generacije. Toda oblikovanje takšnega okolja ne more biti v izključni odgovornosti staršev. Pravzaprav imajo starši pri tem še najmanj opraviti, saj, če smo iskreni, današnji otroci, od trenutka, ko se vključijo v šolski sistem, s svojimi starši preživijo morda dve do tri ure, medtem ko so v šolah in vrtcih tri četrt dneva. Poleg tega staršev ni nihče zares naučil znanosti o vzgoji otroka, mnogi učitelji in vzgojitelji pa so iz tega spisali magistrske naloge in doktorske disertacije. Šolski sistem, kot ga poznamo danes, je ena redkih stvari, ki je skoraj enaka, kot smo jo poznali pred več stoletji. Tja hodiš, ker moraš, tam sediš, ker moraš, naloge delaš, ker moraš, učiš se, ker moraš, zaključiš, ker moraš. Potem si pa še kriv, če je tvoj pristop nezainteresiran. Otroci, ki že zelo zgodaj pokažejo, da jim ta koncept ne paše, so hitro obravnavani kot zahtevni, drugačni, hiperaktivni. In tako jih večina sčasoma tako ali drugače pristane sprešanih v sistem, ki mirno vozi naprej, kakor da je vse okej.

Naj odlični strokovnjaki, ki jih nadvse spoštujem pri njihovih odkritjih, stopijo do ravnateljev šol in do pristojnih ministrstev in naj zahtevajo razbremenitev otrok z balastnimi informacijami teorije. Naj, če jim je res mar za spremembo v družbi, stopijo v šole in poučujejo otroke o življenju, o tem, kakšne barve sta ljubeč odnos in sočutje, kako se okusi spoštovanje samega sebe in vseh živih bitij tega sveta, kako se sliši glas notranjosti in kako se vonja odgovornost za svoje življenje. Tu in tam se najde kak razsvetljen učitelj, ki podari svojo uro znanosti(pri nas je to bila kemija), da bi otroke poučil o življenju…a to je premalo. Na kaj pa se lahko upirajo potem današnji odrasli, če jih nikoli ni nihče naučil resnično pomembnih stvari?! Kako naj vzgajajo svoje otroke, kako naj sploh vedo, kaj je prav in kaj vodi v še večji kaos, če pa je bilo zmeraj najpomembnejše, kakšno oceno si dobil pri matematiki in ali si znal našteti vse elemente periodnega sistema. »Uči se, da boš nekega dne imela izbiro,« so mi govorili, v prepričanju, da je učiti se iz zvezkov, ki jih predpisuje naš šolski sistem, prava pot za uspeh. Poglejte nas zdaj, toliko diplomiranih mladih, naučenih od učne snovi…kaj vam pa lahko damo? Kaj lahko damo svetu?! Svet potrebuje človeške ljudi ne naučenih robotov. Če je problem današnjih staršev, da očeti ne opravijo svoje vloge, mame pa otroke prisesajo nase, je to zato, ker ne vedo, da je tudi drugače mogoče. Vsak starš vzgaja tako, kot v tistem trenutku misli, da je najboljše. Od kod in če sploh od kod lahko črpa, pa je seveda druga zgodba. Tukaj ne fejlajo starši. Fejla tisti, ki je sprejel odgovornost, da bo vodil. Da bo odločal. Da bo vplival.

Če želimo rešiti svoj svet, ja, moramo najprej odkriti, kaj resnično pomeni, da imaš sebe rad. Kaj resnično pomeni, da sebi daš vrednost…pa ne v denarju…v človeškosti. V tem, kako veličasten človek si…je, vsak izmed nas. Sama verjamem, da bi nas življenje to ves čas rado naučilo, a v svojem smešnem načinu, kako živimo, nam za to vedno znova zmanjkuje časa. Odkrivati sebe in brezpogojno ljubezen, ki jo nosimo v sebi, je tako nekaj obstranskega, če ne celo nepotrebnega. Živimo v prepričanju, da bo že….nekega dne…in da je normalno, da, ko si otrok imaš za igro čas in energijo, potem pa pač postaneš odrasel, utrujen, se pričneš spopadati z življenjem in posledično za igro ni ne časa ne energije več. Mi dejansko verjamemo, da je to normalno in da to MORAMO sprejeti.

Naj vam nekaj povem, preden mi napišete, da je vse lepo in prav, a človek pač MORA plačati položnice. Res je. Človek mora plačati položnice za stvari, ki si jih je umislil v življenju. Ker pač neke stvari človek v današnjem svetu mora. Toda, ali to pomeni, da MORA zato verjeti v svojo nepomembnost? Da je iskanje boljšega življenja, kjer sicer še zmeraj plačuješ položnice, a si ob tem vesel in svoboden človek, še ena misel, ki zahteva preveč sprememb in odrekanja coni udobja… Življenje se odvija za nas, dragi moji. Rodi se v naše telo in utripa neumorno in v upanju, da bo to nekega dne nekaj pomenilo. In vse, kar si življenje želi za nas je, da bi znali videti, resnično videti, sonce, ki oplazi opečnate strehe in krošnje dreves. In da bi to znanje znali predati našim otrokom. Da nam čas ne bi bil gonilo, pač pa darilo, ki se ga veselimo z vsakim dnem znova. In da bi mi sami sebi bili dovolj, ko bi si dovolili čutiti dobro in slabo, z enako mero ljubezni in sprejemanja, kot smo tega včasih sposobni pri svojih otrocih. Pravzaprav, ugotavljam, da so prav otroci naši najboljši učitelji. V nas izzivajo spremembe in nas vedno znova pripeljejo do trenutkov, ko se moramo soočiti z našimi najglobljimi strahovi in neizpolnjenimi hotenji. Po drugi strani pa so otroci tudi mali ljudje, ki želijo, da jih mi naučimo PRAVILNO živeti. Seveda nas to občasno navda z grozo, ker ne zaupamo vase. A saj veste, največ se človek nauči takrat, ko se z izzivom sooči in ne kadar od njega zbeži. Največ se nauči, ko se spotakne in potem spet vstane. Največ se človek nauči v težkih trenutkih. Tudi zaupati vase. In tudi sebe imeti rad. In kar sem želela povedati je, da vso znanje že imamo. Nosimo ga v sebi kot tisočletno modrost, zavito v intuicijo, ki nas ves čas uči. Ali se upamo ustaviti? Ali si upamo prisluhniti? Moja intuicija pravi, da je to pot k svobodi. Kaj pa vaša?

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.