ČAS JE

Ljubezen je lahko tako čista in tako potrpežljiva, da je njen pogled nežen in ponuja brezpogojno zavetje. Življenje z ljubeznijo je zato preprosto. Ampak v tej preprostosti je tudi lepo. Ponuja nekaj, kar človek potrebuje bolj kot karkoli drugega. Svobodo. Svobodo, da je lahko takšen, kot je. In veste, tukaj se skriva resnična sreča… v tej majhni preprosti svobodi.

Vsak izmed nas je ustvarjen, kot čudoviti trenutek ravnovesja…s slehernim delčkom nas samih smo ustvarjeni v ta svet z namenom…da raziskujemo ljubezen. Da se učimo o razsežnostih resnične lepote življenja. Preprostega življenja. Prežetega s trenutki radosti.

Ta zapisek ne bo dolg. Njegov edini namen je, da zapišem prepričanje, ki sili na plano, kljub temu, da je dan siv in tečen. Je tudi lep…nekako v svoji globini prinaša poseben mir in tišino, ki bo napolnila svet divjakov in ga zaustavila…vsaj za trenutek. Vsaj za trenutek.

Zdaj, prav zdaj je čas, da se ustavimo, globoko vdihnemo dan in pričnemo ljubiti z vsem svojim srcem.

Opazujem svoje življenje. Navzven kaos, ki ga mnogi ne razumejo, a zame mir in trdnost. Zakaj, začela sem stati na trdnih tleh. Je samo ena stvar, ki me je je še zmeraj strah, toda kot vsi drugi, je tudi ta strah neutemeljen in izvira iz oprijemanja nevidnega.

Opazujem življenja drugih. Tistih, ki so mi blizu. Tudi oni živijo kaotično. Tudi njih boli. Tudi oni iščejo pot. Vsi želimo nekaj več, nekaj, kar bi nas potešilo. Nekaj, kar bi nas pomirilo.

Moj trebuh je še zmeraj velik, razmik med trebušnimi mišicami je po porodu ostal na širini dveh prstov, in za nameček se mi je ob straneh nabralo še nekaj špeha. Toda bolj kot se gola gledam v ogledalu, bolj se mi zdi, da vse skupaj postaja sprejemljivo. Ženstveno. Spomin na poseben večer v katerem se je zgodila transformacija v žensko. Vedela sem, da se bo in zato sem takrat, prav takrat iskala te občutke… toda takrat nisem ničesar zmogla čutiti, ker je bilo vsega preveč. In še dolgo potem ne. Zdaj, zdaj pa prihaja za menoj. Vrednost, ki jo nosim s seboj….zdaj prihaja. In pravi mi, ne samo, naj se občudujem, pač pa tudi, naj ljubim življenje, ki me obdarja s toliko lepimi stvarmi.

In tako gledam skozi okno drvečega vlaka, ki me vrača na Dunaj. Vonj po pravkar olupljeni mandarini, v ušesih pa spet Billy Joel. V srcu poseben občutek sreče…ker preprosto sem…zdaj, v tem trenutku… z vsem lepim v mojem življenju. Hvala. In dobrodošel praznični čas!