JAMAJKA MI JE POVEDALA

Ustavim se in pogledam nazaj. Tam stoji, on, izmišljen v moji glavi že toliko let. Gleda me s prijaznim pogledom in čaka, da mu stopim naproti. Vendar, ni še ta čas. Ni še čas, da bi spustila vse, kar je pred menoj in se preprosto vrgla njemu v objem. Zdaj je čas za največjo krizo mojega časa. Ne krizo srednjih let, dasiravno je občutek zelo podoben. Čas je za izživetje vsega, kar je čakalo neskončno dolgo, da bi bilo izživeto. In čas je, da se ponovno odkrijem. Skozi bolečino. Skozi priznanja. Skozi dež, ki naj me premoči do bistva, preden se zavijem nazaj v udobje. Tukaj sem. Srečaj se z menoj življenje!

Jamajka. Bob Marley. Kri – Sonce – Pranarava. Ocean. Čokoladna koža. Brezmejno obilje. Luknjasta cesta vsenaokrog. Ljubezen v očeh. Obline. Roževinasta koža cartljivega električnega skata. Pogum malega fantka. Dolgi družinski delovni sestanki. Esihflajš iz jajčevcev. Poljubi ob vročem šelestenju noči. Redemption v vseh možnih smislih. Puhasto na barvi sivke. Premalo časa. Seveda premalo časa! Pa vendar … vsega dovolj. Tisto, ko te srbi tvoj deloholični vzgib in te noben mehki pesek ne more več posrkati v ležernost. Mislila sem, da me bo Jamajka navdihnila k dolgemu, pisanemu potopisu, kot sem jih od sebe navajena, pa me ni. Pa ne da ne me ne bi navdušila. Bila je popolna. Bila je pisana. Bila je vse, kar si človek predstavlja, ko jo imenuje na glas. Toda pisateljica v meni je že nekaj časa ranjena. To je ta resnica. Kakor da bi imela polomljene prste … napol spisane stvaritve ostajajo nekje ob strani, medtem se odvija življenje. Že zdavnaj sem se nehala spraševati, ali je to okej. Ali je okej obrniti se stran od najsrčnejše ideje o tem, kako bi se naj odvila moja zgodba?

Naenkrat toliko hrepenenj. Najbrž gre za posledico mojega lastnega ignorja do srca, ki zdaj kriči izza rešetk. Jaz pa ga hranim tam na “varnem”, da se ne bi še bolj poškodovalo pri svojem nepremišljenem poskakovanju. “Daj mi malo dihat”, pravim, “daj, da si malo opomorem in potem bom razmislila, kako bi bilo najbolje nadaljevati.” Noče slišati. Joče. Se zvija v bolečini. Včasih se razširi, kakor da bi me hotelo zadušiti, spet drugič, se tako skrči, da me zaskrbi, ali je sploh še tukaj.

Vedno sem želela priti do dna skrivnosti odpuščanja. Kako naj človek živi s toliko zamerami, če ne more odpustiti? In potem vse te knjige, ki ti obljubljajo gotovo smrt od psihosomatskih bolezni, bolezni, ki se rodijo iz speštanih čustev. Se še kdo počuti tako kot jaz? Izgubljeno. Neuvrščeno. V svetu, ki ni domač. Nekoč je bil, zdaj pa več ni. Pa sploh ne gre za politiko – ta me nikoli ni zanimala, v zadnjem času pa se ji še posebej izogibam. Bolj gre za to, kaj ti ponuja dan, ko se zjutraj zbudiš. Misel na to, da tri četrt sveta živi znotraj plastičnih sistemov in na osemurnih delovnikih v vedno istem prostoru z vedno istimi ekrani pred očmi, me pretresa. Na drugi strani pa je toliko izraza ustvarjalnosti, kot nikoli poprej. Vsak se čuti svoboden pokazati svoje majhne stvaritve. To bi moralo biti dobro, kajne?

Recimo, da v resnici nihče ni povprečen in brezvezen. Recimo, da imamo vsi v sebi nekaj zelo posebnega in lepega, a mnogi se ne lotijo odkrivanja svoje iskre, najbrž zato, ker so jih že v otroštvu oprali na pomembnost varnosti in stabilnosti znotraj delujočega. Nikar ne segaj čez rob, ker se te bodo ljudje bali. In če se te bodo bali, boš izločen iz plemena in boš lačen, v najboljšem primeru, v najslabšem pa te bodo hoteli povoziti kot žival, ki nima na cestah kaj iskati. Dejanje razodetja svojega čistega originala je torej dejanje pogumnih. Takih, ki imajo v sebi dovolj božanskega, da lahko vstanejo od povoženih in se nahranijo tudi brez plemena. Na to moraš misliti, ko guraš čez svoje strahove, da bi ostal na poti svobodnjaka. Če čez vse to vlečeš še svojega otroka, je toliko težje. A nekje globoko v intuitivnih vrzelih se čuti tudi poučno. In nujno.

Jamajka se mi je razodela v ležernosti otoškega časa in širokem nasmehu našega voznika, Anthonyja. »No problem« filozofija je vsekakor spominjala na afriško sopomenko »Hakuna Matata«, a sem tukaj okusila več domačinske pristnosti. Vendar pa sem ves čas tuhtala tudi o fami, ki se je umetno naselila na ta otok zaradi ljubezni, ki ga svet goji do Boba Marleya. Bob je bil ves čas jezen na Jamajko. Jezen je bil na to, da ljudje ne sprevidijo. Jezen je bil, da kljub svetovni prepoznavnosti in priljubljenosti ne more spremeniti svoje domovine v raj svobode in ljubezni. Ne glede na to, kako močna sporočila je prinašal skozi svoj reggae na tla Zemlje, na koncu ni bil (u)slišan. Ni bil upoštevan. Ljudje so ga slavili kot svojega junaka, a prisluhnili mu v resnici niso. Še danes recimo mnogi mislijo, da No Woman No Cry opisuje zmešnjavo v moški glavi, ki jo prinese v njegovo življenje ženska. V resnici govori o tem, da brez žensk ne bi bilo otrok … ne bi bilo svobodnih otroških dni … prostora za brezskrbno učenje o življenju. Ljudje pa ne slišijo. Občutek nemoči za živeti SVOJE življenje, ki je preveval jamajški narod takrat in ga v resnici še danes, je na koncu ubil tudi Boba. Želela bi si napisati drugače. Želela bi si verjeti, da je njegov duh neumrljiva dediščina Jamajke … pa ni zares. Jamajčani so še vedno prepričani, da morajo služiti turizmu in ne obratno. V državi ni šol, ki bi negovale in usmerjale mlade ustvarjalne duše in ni priložnosti, da bi Marleyeva filozofija skozi mlade ustvarjalce živela naprej in morda končno v nekem trenutku prerodila prepričanja jamajških ljudi. Še vedno mora vsak, ki si drzne razmišljati izven okvirjev in skrajno ustvarjalno, v nekem trenutku sesti na letalo in se uveljaviti 550 milj stran od svoje domovine, na ameriških tleh. Nenazadnje so tja odpotovali tudi vsi ustvarjalni Marleyevi otroci. Pa se mnogi med njimi v svojih besedilih vračajo v očetovo poslanstvo. Najbolj Damian Marley, katerega si na OverJamu že nekaj časa želimo. Ne samo zato, ker je vrhunski muzičar, ampak veliko bolj zato, ker najbolje pooseblja očetovo prezenco, ki je že tako dolgo ni najti med sodobnimi performerji. V svojih glasbenih stvaritvah se vrača k otopelosti ljudi, ki se nikakor ne (z)moremo prebuditi iz avtomatičnosti svojega obstoja. Naj vendar razmislimo o resničnosti dogem, katerim slepo sledimo, nekatere pa celo povzdigujemo med ultimativna vodila človekovega delovanja.

Morali bi dvomiti o vsem, pa je to prenaporno. Zato ne dvomimo niti o škodoželjnosti pohlepa. V nenehnem preživetvenem diru, s pretirano nerealno hvaležnostjo sprejemamo trenutke udobja, kjer je včasih že trenutek miru na straniščni školjki dovolj, da nam ni potrebno več hrepeneti po boljšem življenju. Oddih na peščeni plaži pa je sploh pre(ti/se)ravanje.

Toda dragi moji, jaz tega ne morem sprejeti. Mir ni stvar dopusta, pri čemer že beseda »do-pust« zveni podrejeno človekovi nesvobodi. Do-pustiti si mir in za to prekiniti svojo delovno rutino, se odseliti nekam, kjer se pesek izgublja v oceanu, ali pa niti ne oditi, samo izklopiti se, do-pustiti si odklopa … dopust.       //  Mir je doma drugje. Mir je stvar svobode in je zato v stanju nesvobode povsem neuresničljiv. Kako zelo nesvobodni smo v takšnem svetu, kot mu ploskamo, vedo samo naša srca, ki jočejo za rešetkami. Ali slišiš svoje srce?