NOVOLETNI JAZZ V BESEDAH – Ti veš, kaj hočeš?

Tako lepo bi bilo sedeti ob morju in brati knjigo. Ne bi bilo prevroče, ker bi bil ravno tisti lep prehodni čas, med pomladjo in poletjem, in ne bi bilo gneče, iz istega razloga. Iz ne preveč oddaljenega bara, s prijaznim, na domačinski način šarmantnim, natakarjem, bi se na lahni sapici igrivega vetra pretegoval swingovski jazz in ja, ne bi bila ne lačna ne žejna, samo tako zelo polna ljubezni do življenja! To so moje sanje. Prav to so moje sanje.

Sem preveč skromna za današnje čase? Ali pa za vso to sliko v resnici visi veliko materialnega. Nekdo si me lahko predstavlja kot bogato gospodično, ki si takšen trenutek s knjigo na obali izven sezone lahko privošči zgolj zato, ker ima dovolj denarja. Ker je morebiti natakar tam samo zame. In plaža tudi. Zasebna. Toda ne. Ne vidim se tako. In tudi ne želim se videti tako… ker nekaj v takšnem pogledu ne ustreza zgornjemu odstavku… »polna ljubezni do življenja« … kako si lahko poln ljubezni do življenja, kako si sploh lahko poln ljubezni, če je tvoj vsakdan tam nastavljen samo zate? Ne zgodi se sam od sebe, pač pa je nastavljen…zastavljen, če hočete. Ljudem z veliko denarja se življenje v glavnem odvija tako, kot si ga sami zastavijo. Sleherni trenutek je ustvarjen z načrtovanjem in nadzorovanjem izvršitve. Prepustiti se življenjsko, to je nekaj, kar je v povezavi z veliko denarja le redko uresničljivo.

A ne govorim o tem, da je potrebno siliti v skromnost, da bi našli srečo. Tudi tam je namreč ni. Kajti skromnost za vsako ceno, je odrekanje se hrepenenju, morda celo prepričevanje samega sebe, da na svetu ni ničesar več od tega, kar imaš. Da, če boš dovolj skromen, če si boš dovolj zatisnil oči pred velikimi idejami, boš našel srečo v svojem (pre)majhnem svetu. Toda ravno v takšni zgodbi življenje še prehitro steče mimo in potem si naenkrat na koncu, tam, kjer potlačiš še obžalovanja, za vse tisto, česar nisi naredil…To narediš sam sebi zato, da ti ne bi bilo pretežko umreti kot nekdo, ki ni zares živel.

Ali bi bilo mogoče, da najdemo srednjo pot?

Živimo v okolju, ki nam toliko ponuja, da se dušimo v materialnem obilju, a obenem nam to okolje tudi veliko jemlje. Jemlje nam tisto, kar je največ vredno in to na način, da tega sploh ne vidimo. Jemlje nam naš čas. Kanček časa, se kdaj zgodi, da pade ob pravem trenutku na pravo mesto in takrat, prav v tistem trenutku, hvaležno ljubimo življenje. Zame je to takrat, ko se smejem. Z nekom. Ko sem slišana in videna, skozi in počez. V celoti jaz. In ko lahko slišim in vidim nekoga, skozi in počez. Takšnega, kot je v svoji pristni pojavi, bitju, esenci. In vedno znova se vračam k temu…ker je postalo tako mamljivo. Tako polno. Ničesar, razen tega, no in še trenutka s knjigo na plaži, ne potrebujem. Smejati se z ljudmi, ki me vidijo celo in z njimi živeti svoj čas.

Kaj pa hočete vi? Kaj od življenja hočete? Ne sprašujem vas, kaj potrebujete, da bi bili srečni. Sprašujem vas, kaj hočete? Kajti hotenje je v vseh nas. Z njim se rodimo; pokažite mi dojenčka, ki noče živeti! Hotenje polnosti, naših od nepomembnih zgodb izpraznjenih duš, je najmočnejše gonilo za vse, kar v svojih življenjih počnemo. Da bi se napolnili… a, ker živimo v okolju, kjer za resnično razmišljanje ni časa, begamo. Hlastamo. Goreče in boleče hrepenimo po potrditvah. Po stvareh. Velikih stvareh! Po priznanjih. Pa kar ne uvidimo, da to, kar iščemo, ne tiči  tam, kjer mi mislimo, da se vse razplete v srečen konec. Nekaterim se zadnje čase sicer že svita, da za srečo ne potrebuješ velikih in veliko stvari…čisto preprosto je – a ravno tukaj, dragi moji, tukaj postanemo zmedeni! Pri besedi »preprosto«. Ne moremo si zares predstavljati, da bi živeli preprosto, kajne da? In spet, ne govorim o skromnosti. Govorim o preprostosti. In tudi o poenostavljenosti ne govorim, ker ta je povezana z razvrednotenjem človekovih resničnih sposobnosti. O preprostosti govorim. Lastnosti, ki jo lahko ima samo človek, ki dojame, da je njegovo pametovanje, o vsem in vsakem, neustrezen pristop k udejanjanju lastnega obstoja. Naš obstoj je namreč majhna pikica v igri obstojev vsega, kar je. Toda, da me ne boste narobe razumeli, ta pikica ni nepomembna…samo majhna je. In zato je prav, da se z njo ne šopirimo, kakor, da nam je vse jasno. Ker nam ni. Še posebej pa nam ni jasno zdaj, ko nimamo časa razmišljati o tem, kam teče naše življenje in ali smo na pravi poti… in ali živimo to, kar hočemo živeti… ? A ne postane misel na to naekrat najpomembneša, daleč najpomembnejša, stvar, za katero nam bi moralo biti mar zdaj in od zdaj naprej? In, ali morebiti sedaj vidite nepomembnost tistih stvari, katerim podarjamo največ svojega časa… ? A nas je morda strah, da se ne bomo znali soočiti s preprostostjo, če bi si priznali, ker bi morali začeti vse znova… ?

Zame je prehod v novo leto vedno zelo simboličen in resničen hkrati. Ne posmehujem se mu, kakor, da je to še ena finta človeške družbe, da bi se imelo (za)kaj praznovati. Pravzaprav sem hvaležna, da se je nekdo pred več tisoč leti spomnil, da bi enkrat na leto lahko začeli vse skupaj znova. Vsak se sicer sam odloči ali bo ta »znova« upošteval ali pa zasmehoval. Vsak se tudi odloči, ali bo življenje praznoval ali pa samo živel – iz dneva v dan, z mislijo na krasno prihodnost, ki ga čaka. In vsak na koncu (in na začetku leta) naredi to, kar pač hoče. Pa res?