info@majamonrue.com |

MAJINA POEZIJA: Ciklus: Medtem, ko je živela

  Posted on   by   No comments

Maja Monrue Poezija

Iluzija

Nekje v oddaljenih melodijah

igra tudi najina glasba.

Tam daleč, v čutnih fantazijah,

vedno znova, zgodi se preobrazba.

Postaneš ves in samo moj,

neopisljiv je ta čustveni napoj.

Kako primeš, kako začutim,

kako le tebe in tvoje bistvo čutim!

Ko skozi naju tisoče se iskric kreše,

a prav tako pa mir v naju suvereno pleše.

Ja, lepo je vse takrat, ko greš v mene

in nihče od naju ne boji se teme.

A kaj ko, sicer zvezdnato nebo, prekrivajo oblaki

in vsake toliko vihar ovije naju z bodičastimi traki.

Kadar si tukaj, kipiš od napačnega vedénja,

ko te ni, želim s teboj otroke, hišo in vse, kar tiče se življenja.

Ne želim si z resnico užitkov pokvarit,

a kaj, ko takšnih viharjev ne gre zanemarit.

Želim si uspeti in s tabo živeti,

želim te ljubiti, želim te imeti!

Iluzija, dragi, je vse kar imava,

Vse dokler se resnici ne vdava.

 

***

 

Tujka v svetu

Ujeta v mehurčku plavam nad oblaki,

pod menoj pa črne ceste, strehe in vojaki;

Vojaki svetlega vsakdana, pisani v lica,

na njihovih vratovih pa vžgana je lisica[1].

In potem dirkalni konji, oštevilčeni hitijo,

spuščena njih ušesa, da ne zamudijo.

Žgoče sonce sveti skozi dežne kaplje,

temu ne uide nihče…razen njih[2].

Oh kaj bi dala, da ponižno tam lahko bi stala,

kaj bi dala, da z ljubeznijo bi se obdala,

svojo lastno, tisto s katero se odpušča,

tisto, s katero se svobodo srcu pušča…

Kakor da visim z neba, vse drugače se odvija,

in vse je vedno večja iluzija.

Otrok bo rešil vse, a to je zgolj vizija,

bojim se resnice, da vse je ironija.

Če naj bi oni[3], ljubeče me vodili,

zakaj so jasnosti namenov svojih skrili?!

Da bi pred monotonostjo življenja me obvarovali

In vsakih nekaj dni z navdihom me obdali?!

Zakaj potem lebdim v tem svetu, kakor da čas sploh ne obstaja?

Za kateri trenutek potemtakem, vse to dogajanje je vaja?

Živeti zdaj, a zdaj nemočen biti…kdo, če ne jaz, bo vlekel te rdeče niti?

Pripravljam se na veliki pok mehurčka,

a morebiti, se kaj takšnega sploh ne utegne zgoditi…

***

 

Najina noč

Noč nad ulico šepeča,

jaz ob tebi vsa drhteča…

Vsa drhteča, hrepeneča, moja želja je goreča!

Pridi k meni v moje sanje, ljubi, čuti valovanje!

Vse na tebi je posebno;

tvoje misli, tvoj način,

v meni vžgeš adrenalin!

Moške roke, tvoje roke,

nežno znajo podrseti,

mi telo gorko razvneti!

Potem pa spet te iste roke,

spet na meni postojijo,

in na golem mi telesu trudne samčevsko zaspijo.

Koža s kožo se dotika,

ogenj se s srca umika.

Mirno dihaš v moje lice,

jaz poslušam govorice,

govorice o ljubezni, noč jih riše v sliki zvezdni.

Pridi k meni v moje sanje, ljubi, čuti valovanje.

Bodi tukaj ljubi moj, bodi tukaj…

***

 

Medtem, ko je živela

Medtem, ko je živela,

se nebo je barvalo rdeče,

pa vijolično in modro,

temno črno in turobno.

Medtem, ko je živela,

so drevesa brhko zacvetela,

zeleno so se njih krošnje razgostile,

žalostno pod težo snega povesíle.

Medtem, ko je živela,

so ljudje se vsako jutro prebudili,

 v naglici in stresu se v službe napotili.

Tam utrujeni in pregoreti so svoje dni delili,

Če bi vedeli, da v tem ni bistvo, morda ne bi se tak’ motíli.

Medtem, ko je živela,

so dojenčki v otroke rasli,

in otroci so postajali odrasli.

Psi in mačke so svoja življenja odživeli,

avtomobili svoje kilometre so odšteli.

In medtem, ko je živela,

njena duša je goreče hrepenela,

hrepenela po ljubezni,

brezpogojni, vsemogočni,

takšni, ki bi jo odrešila samote,

ki bi dala ji občutek, da je varna in zadostna,

da so krivde, ki si jih je naložila,

neresnične zmote.   

***

 

V pripravljenosti čakam

Način, kako se mi prikrade v misli,

ta način je tako neznaten,

tako neobčuten…

In potem pa kar naenkrat lebdim od življenja,

smrt in rojstvo postaneta eno,

resničnost je vse drugo, samo resničnost ne!

Včasih so ljudem pisateljem verjeli.

Včasih so ljudje brali.

Danes, se divje, kot nikoli prej,

srečujeta srd in izgubljenost v glavah množic,

ki ne verjamejo več.

Ne verjamejo več ljubezni. Ne verjamejo več občutku.

Ne verjamejo več v Boga, čeprav trdijo, da jih sam Bog odrešuje grehov…

Edini greh današnjega človeštva je,

da ne verjame več ljubezni.

In jaz, jaz sem kakor filozof,

odmaknjena od njihovega srda,

oddaljena od njihove izgubljenosti.

A kako dolgo še?

Kako dolgo bom v tej kletki še vzdržala?!

Kolikor me duši, toliko mi upanja daje, da nekoč…

nekoč bom sama sebi lahko priznala vrednost. Nekoč.

Hočem mir v sebi in zeleno travo,

Svobodno zeleno travo, ki mehko daje tepih mi pod podplate.

Hočem ptičje petje, a tudi lasten dom;

Balkon, teraso, nekaj, nekaj, kar me bo objemalo v vsem tem miru.

Rada bi razumela svoje želje,

svoje neizprosno hrepenenje.

Hrepenim po tem, da v čistem miru in brezčasju,

bi ustvarjala filozofijo.

Kakor oni vsi pred mano,

ki so jim ljudje verjeli…

Toliko ti imam za povedati svet,

a nisi še pripravljen slišati.

Morda nikoli ne boš,

ker preveč kričiš in premalo poslušaš. 

Kdaj, o ljubi Bog, kdaj bo prišel moj trenutek?

Kdaj bom v popolnem miru poslušala ptičje petje

in podplate utirala v svobodno travo?!

Kdaj bodo moje besede,

moje prelepe, s srcem zapisane besede poletele v svet

in svet jih bo nežno poljubil?

Predajem se ti s to molitvijo.

Predajem ti svoje hrepenenje.

Svojo bol.

Pripravljena sem in v pripravljenosti čakam.

***

Oda moškemu

Tvoje oči so v resnici prijazne in pogled tvoj globok,

v srcu nosiš krhko ljubezen,

v svojem bistvu si nedolžen kot otrok.

Pot tvojega življenja ni enostavna, čeprav navzven tako se zdi.

Biti moraš močan, bister, nezlomljiv.

Resnoben. Ustvarjalen. In igriv.

Solze skrivaš in hrepenenje tajiš,

ne znaš se izrazit,

čeprav si želiš.

Želiš si priznati, kako te skrbi,

a hodiš potiho, vse svoje dni.

Skrbiš za družino, kakor pač znaš,

jo ljubiš, neguješ,

ji sebe predaš.

Poskušaš razumeti,

poskušaš srečo Zanjo ujeti…

V tvojih tihih trenutkih razmišljaš o stvareh,

ki v vajino zgodbo prinesle bi smeh.

Že od nekdaj si ti življenje za svoje ljubljene žrtvoval,

svoje želje predrugačil, da si lahko jim sebe dal.

So te novi časi sicer nekoliko spremenili,

so ti masko »brezbrižnosti« na obraz pribili.

A globoko v tebi vseeno edinstvena ljubezen živi,

čaka na priložnost, da v tvojem bistvu zaživi.

Ti, moški tega sveta, ti si pomemben, brez tebe ne gre;

nič v ženski, ki ljubi, ne boža bolj kot tvoja topla beseda,

nič otroku, ki rase ob tebi, ne more bolje kot ti pokazati vesoljnega reda,

nič družbi, ki potrebuje tvoj pogum in tvoje ideje, bolje gonila ne da,

kot ti, dragi moški tega sveta.

Odstri brezbrižnosti masko. In ljubi. Z vsem srcem. Moški tega sveta.


[1] Metafora za pohlep

[2] Tisti uspešni ljudje, ki so vendarle našli svojo zgodbo v tem svetu

[3] Angeli Varuhi/Zaščitniki

 

Ciklus pesmi je bil prijavljen na 46. natečaj literarne revije Mladika 2017.
Categories: poezija, samoanaliza

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.