info@majamonrue.com |

MOTNJE DRUŽBENEGA REDA

  Posted on   by   No comments

Maja Monrue Blog

Ste opazili, kako bi (skoraj) vsak zadnje čase rad svetoval drugim? Še posebej ženske s(m)o pričele širiti svoja krila in ponujati nasvete z vseh koncev in krajev, na vseh življenjskih področjih in na vse možne načine… skozi zapise, preko videjev, v živo, s pomočjo navdihujočih citatov, položenih na vrhunske stock fotografije… Če bi človek površno in s tipično slovensko zavistjo na srcu preletel spletno vsebino na socialnih omrežjih, bi ga zadušilo od pretirane izraznosti mladih odraslih, ki svoje zgodbe, namesto v pisarnah, poskušajo ustvariti na svojih bleščečih profilih. Da o domišljavosti milenijcev sploh ne pišem, kajti ta (naša) generacija, pa je sploh šla preko vseh meja ustaljenega družbenega reda. A vi še dihate?

Vrnimo se na začetek. Ste opazili, kako je svet začel drugače valovati? Kako so ljudje pričeli govoriti o življenju, na nek povsem nov, živ, način? Ljudje pravijo, da bi radi pomagali drugim…razumeti, dojeti, zrasti, narediti spremembo. Kako si upajo? Kako si upajo sebe postavljati za učitelja? Sploh ti mladi, ki so komaj začeli živeti in plačevati svoje položnice (nekateri niti tega še ne), pa bi radi druge učili o življenju!

Sedaj pa premislek, prosim. Takšen, z nekoliko obrzdanim egom, z zavestno odrinjeno slovensko zavistjo in s ponižnostjo do ideje o srčni svobodi, po kateri v bistvu vsi hrepenimo. Vprašanje: Kaj pa, če je to izražanje mladih ljudi o življenju nekaj najboljšega, kar se lahko naši speči in otopeli družbi zgodi?

Predstavljajte si žensko naravo kot mačko. Ali še bolje, kot levinjo. Boljše prispodobe se ne bi mogla spomniti! Predstavljajte si žensko naravo kot levinjo – ona želi skrbeti, ne samo za svoje mladiče, pač pa za celotno krdelo. Z nežnostjo in bojevitostjo obenem. Ženska v sebi nosi tisočletno modrost, ki je spletena iz odpornosti na trpljenje, iz brezpogojne ljubezni in iz sposobnosti narediti iz vode in sonca mavrico. Tadej Toš je v enem izmed svojih konceptov o moškem življenju rekel, da ženska dokončno naredi moškega, potem, ko je on s svojimi prizadevanji prišel na tri četrt poti. In vsi smo že slišali za tisto, da moški zgradi hišo, ženska jo spremeni v dom. Ženske že tisočletja skrbijo za to, da je za stvari poskrbljeno. Da se v življenju odvija življenje. In po stoletjih molčanja, priklanjanja in zadrževanja svoje intuitivne modrosti, večinoma zato, da ne bi zasenčile junakov, so se ženske pričele odpirati in se izražati. Izražati in deliti s svetom so začele sebe, ne več samo s svojo fizično podobo in vrednostjo, pač pa z vsem svojim srcem in bogastvom. Poglejte malo globje. Ženske, ki želijo svetovati in voditi ljudi v boljše življenje tega ne počno zato, ker ne bi imele česa drugega za početi. Ne. Te ženske to počnejo, ker čutijo neskončen zagon in moč v sebi… čutijo moč, da bi lahko poskrbele za boljši svet – četudi je ta »boljši« v očeh vsakega posameznika zelo svojevrsten, pa to ni bistvo te resnice. Ženskam je po naravi dano, da se čutijo dolžne skrbeti za mir, sožitje in občutek ljubljenosti tistih, ki so v njihovi bližini. To se nekako sklada tudi s konceptom učiteljstva. Če je veliko veliko let veljalo, da ženska nima ničesar pametnega za povedati in da se od ženske svet ne more učiti, postaja zdaj jasno, da je ženski pogled na življenje prav tako pomemben in vreden za družbo, kakor moški. In zato vas vabim k temu, da se vseh teh žensk, ki širijo svoje izkušnje, svoja spoznanja, svoja znanja o življenju, razveselite. Četudi vam ego v tem trenutku ne bo odpustil, pomislite, kako drugačen bi verjeto bil svet danes, če bi ženske že pred stoletji lahko soustvarjale družbene poglede na življenje. In pri tem nimam v mislih žensk, ki poskušajo voditi in soustvarjati svet tako, da zatrejo svoje ženske ideje in jih pretvorijo v moški princip. Ne. Govorim o ženskah, ki svobodno izpustijo iz sebe neobdelane, torej pristne koncepte, ki se zgodijo v njih samih. In morda se zdaj še vedno v sebi borite z zamero do občasnega ženskega mlatenja prazne slame, ki pogosto res presega meje nesmiselnosti … toda, tega bi lahko bilo bistveno manj, če bi ženske znale biti v sebi…če bi zaupale, da v sebi nosijo modrost in dostojanstvo, s pomočjo katerega jim nikoli ne bi bilo potrebno izražati sebe samo zato, da bi pritegnile pozornost. To niti ni ženski princip. Pristni ženski princip je spregovoriti v tistem trenutku, ko lahko samo nekaj besed razbije sovraštvo in kipečo napetost. In spregovoriti iz sebe … iz srca in intuicije … in ne iz logičnih povezav dejstev, ki visijo v zraku.

Pa še beseda o milenijcih. O tej generaciji, ki je domišljava, zato, ker noče slediti stoletnim pravilom družbenega reda … kamor spada tudi to, da si čimprej kot je mogoče, poiščeš svoje delovno mesto in si za to, da imaš službo, neskončno hvaležen usodi. In življenju. In svojemu šefu. Šef je sploh bog v tej zgodbi. Kot so nas prali že na lesenih stolih šolskih učilnic, je vedno nekdo nad teboj. In ta nekdo ima vedno prav. Vedno. Kar nastaja v tvoji glavi, nima vrednosti, če ni plod predstavljenih idej te superiorne osebe. Ali pa knjige, ki jo ta superiorna oseba promovira kot biblijo pomembnih informacij zate in za ves svet. »Vi ste elita naše bodoče družbe,« je začela svoj uvodni nagovor profesorica matematike v prvem letniku II. mariborske gimnazije. In kam nas je to kleno prepričanje pripeljalo? Jaz sem to šolo zapustila po prvem letu, mnogi so ostali do konca in nekateri med njimi so se zataknili v ideji o tem, da so res elita sodobne družbe. Še dobro, da ima svet kaj od teh naših elit… ker namreč nima. Ima pa od nekaterih milenijskih upornikov. Morda zdaj tega še ne vidite, ampak, ko se nekdo skoraj po najstniško upira ideji, da bi svoje življenje zapravljal v zgodbi, kjer ne bi mogel biti to, kar čuti, da je, s tem odpira nove dimenzije dojemanja družbenega reda. S tem, ko vedno več mladih odraslih na delovnem mestu namesto boljše plače raje izbere več povezanosti z lastnim smislom, se v bistvu pokaže navdihujoč trend upoštevanja sebe. Če smo vsi skupaj lahko zdaj pristno iskreni, si priznajmo, da so prejšnje generacije v veliki meri zapostavljale sebe in zatirale svoje resnične želje in predstave o življenju, da so lahko podpirale sistem, ki jim je v zameno dal ravno dovolj, da so plačale položnice in si tu in tam privoščile kakšno poslastico. O tem, kaj si je ali si kdo predstavlja zase, se ni smelo govoriti na glas.  Vsi so (in še vedno) tragičnost dejanske duhamorne situacije prikrivali z iluzijo o svobodi, s katero bodo nagrajeni ob odhodu v pokoj. Da bodo takrat že zdavnaj izgubili energijo za življenje in navdih, ni bilo nekaj, o čemer bi resno razmišljali. V tem absurdu je tudi celotna družba slepo tolažila sama sebe s prepričanji, da je takšno pač življenje in da je občutek garanja občutek živosti in napredka. Garati je potrebno, da boš nekoč nekaj imel. Garati je potrebno, da se boš počutil vrednega. Garati je potrebno v zakonu. Garati je potrebno pri vzgoji otrok. Garati je potrebno v službi (za druge). Garati pa je pomenilo predvsem delati tisto, kar te ne izpolnjuje, a predstavlja ključen pogoj, zato, da lahko potem nekaj imaš. Da je življenje skupek trpljenja in občasnih nagrad za požrtvovalnost, je še do nedavnega veljalo kot edino normalno. Sedaj pa milenijci (in zato s(m)o z razlogom milenijci) obračajo ploščo. Zavračajo idejo o žrtvovanju sebe. Namesto poti, na kateri bi se dokazovali z garanjem, iščejo poti, na katerih se jim sploh ne bi bilo potrebno dokazovati. Iščejo poti, na katerih bi se počutili sprejeti s svojimi idejami in na katerih bi se večino časa imeli lepo … predvsem zato, ker bi denar služili z delom, ki jim gre dobro od rok in v katerem uživajo. Predstavljajte si, da bi naš svet bil sposoben uresničiti, niti ne tako novo, idejo o tem, da bi garaška dela, ki nikogar, ampak res nikogar, ne izpolnjujejo in veselijo, prevzeli že zdavnaj razviti stroji, ljudje pa bi se vprašali, kaj je tisto, kar lahko svetu ponudijo oni … ne samo, kar znajo, ker so se za to izučili v enem izmed okornih izobraževalnih sistemov, pač pa, kaj je tisto, kar znajo, zato ker jih to že od nekdaj zanima in ker jim srce poskoči, ko se lahko s tem ukvarjajo. Vsak izmed nas nosi v sebi vrednost, ki bi lahko obogatila svet, v katerem živimo. A večinoma te vrednosti ljudje v sebi nikoli ne odkrijejo, kaj šele izrazijo. Toda, kaj če se ta zavest prebuja prav z generacijo domišljavih in z lenobo ozmerjanih milenijcev? Ne, ni kriva vzgoja. Niti domišljavost. Kriva je srčnost. Ta narašča in počasi a zanesljivo izrinja materializem in slepo podpiranje tistih, od pohlepa gnanih, ki zgolj in samo škodijo človekovemu napredku. Prihaja milenijska zavest o svobodi biti to, kar si, in izraža se skozi tisoče in tisoče zapisov, videjev in navdihujočih citatov, položenih na vrhunske fotografije.

In da zaključim v duhu milenijske domišljavosti: »Če želite tudi vi osvoboditi svoje srce in skozi življenje živeti, namesto garati, objemite najbližjega milenijca oziroma milenijko (dupla doza) in prosite, naj vas vodi. K temu, kar je res pomembno v življenju.

Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.