info@majamonrue.com |

ZBOGOM DUNAJ!

  Posted on   by   2 komentarja

Tako, kot si prišel v moje življenje, tako se sedaj poslavljaš, tiho in v soju mestnih luči, ki te osvetljujejo v hladni poletni noči. Prater in njegov pravilen krog, ki že stoletja neguje simbolnost dunajskega življenjskega cikla, okoli njega pa na tisoče barv sodobnosti, ki se skuša vriniti v tradicijo. In, ko to dogajanje opazuješ iz petnajstega nadstropja enega izmed dveh najgrših dunajskih arhitekturnih velikanov, ti postane jasno, da je ene zgodbe konec in je čas za novo. Kljub temu te strme strehe zvonikov, ki spominjajo na slonokoščene skulpture, prijazno pozdravljajo, kakor, da bi ti želele povedati, da vendar ni konec. In takrat te resnično zaboli v srcu, ker veš, da na nek način vendarle zanesljivo trgaš vez, ki te je do zdaj prepričljivo objemala s toplino in domačnostjo, ki jo zna ponuditi le Dunaj.

Mesto Dunaj. Mesto, ki je veliko več od samo mesta. Je zlitje kulture in zadržanosti v svoji najbolj prefinjeni obliki. Je varnost, ki se baha z barvitostjo in je vljudnost, ki je vendarle od časa do časa tudi pristna. Je Donava, ki te ponese v sanjavost in je zelenje, ki te prepriča v počitek in sprostitev duha, ujetega v iluziji o norem času, v katerem živimo. Je kulisa o brezčasnosti in buržuaziji in je realnost o mladosti, ki se nikoli noče preleviti v stara leta.

Ding ding ding pozvoni sto let stari tramvaj, ki te rahlo odnese nazaj v otroštvo, ko so lesene sedeže imeli tudi avtobusi v tvojem rojstnem kraju. Prizemljiš se in nato prečkaš cesto tam, kjer ni prehoda, da bi ujel avtobus, ki se ravno pripelje na postajo, točen kot ura. Kitajec, ki madžarsko nekomu po telefonu nekaj zavzeto razlaga in Indijka v svojem prečudovitem sariju. Evropejec, kateremu pripadnost državi težko opredeliš, a ni pomembno, ker je preveč simpatičen s svojimi debelimi naočniki in zlizano usnjeno aktovko, ki jo drži na kolenih, da bognedaj, ne bi zasedel še sedeža poleg sebe, kamor se zato, potem ko preveriš, da okoli tebe ne stoji še kakšna starka ali mamica z otrokom, zrineš ti. Gospod z naočniki zadiši po nežni kolonjski in skušaš si predstavljati njegovo življenje doma. Opaziš poročni prstan na njegovi roki in to pove vse. Kajne?

Dunaj. V svoji veličastnosti si me ob trenutkih posrkal vase in me navdal s hvaležnostjo, sedaj pa ostajaš tukaj brez mene, kakor, da se sploh nič ni zgodilo. Ampak zame bo teh pravljičnih sedem let za zmeraj ostalo v spominu kot najina majhna slastna afera. Spominjala se te ne bom samo kot mesta, ampak tudi kot kraja, kjer sem odrasla v žensko in kjer sem se oprijela svoje resnične biti. Hvala Dunaj. In zbogom.  

Categories: Nekategorizirano

2 komentarja

  1. says:

    Lepo, cloveka se dotakne. Stvari se dogajajo in vse je minljivo. Srecno naprej po zacrtani poti. Novi izzivi nove dogodivscine, veselje, radost, pozitivna energija te caka

  2. says:

    V življenju je tisoče poti, po katerih ne bomo šli a vendar jih nekaj stoji , da popeljejo nas tja, kjer srce si želi.

    Bojan Serčič

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.