Če ne moreš računati na svojega partnerja, kje je potem smisel? Če ga ne moreš vplesti v zanimive delčke svojega življenja, če ne moreš z njim deliti trenutke, ki ti veliko pomenijo… težko je potem imeti partnerja.
Danes sem v neki reviji prebrala članek o t.i. LAT razmerjih. Gre za razmerja, kjer partnerji zavestno živijo ločeni drug od drugega in se le občasno dobivajo. Pa ne gre samo za ljubimstvo, čeprav je zadeva zelo podobna. Vendar imajo ti partnerji tudi otroke. Eden najbolj znanih LAT parov sta Monica Belluci in Vincent Cassel , ki že 12 let vztrajata v takšnem razmerju. Pravita, da se vedno znova obožujeta, da se še zmeraj strastno ljubita kot prvič, hkrati pa priznavata, da si posteljno nista zvesta. Nekako gre to zraven v takem razmerju se vam ne zdi? Če se z nekom ne vidiš dva meseca, kako lahko od njega zahtevaš, da čaka v abstinenci… razen, če je seveda to tudi njegova volja.
Dolgo že razmišljam o filozofiji partnerstva, ki temelji na odnosu kjer si daješ samo dobro. To ni tipična zveza. Zakaj, vedno več ljudi se boji zvezanosti v zvezi. Kajti zvezanost, slej kot prej pride in z njo tudi vse slabe točke tipične zveze kot so nadzor, obzir, ljubosumje, omejevanje in tudi preveliko pričakovanje. Vsi ti dejavniki so povezani in brez njih se skoraj da ne da.
Razen, če gre za odnos, kjer botruje prisiljena ali zavestna ločenost. Takšen odnos je lahko alternativa zvezi predvsem za tiste, ki jih je obveznosti iz zveze strah. Odnos, kjer si daješ samo dobro pomeni, da se s partnerjem dobivaš, da preživiš kvaliteten čas – bodisi je to seks, bodisi je to izlet. In to tudi ni ljubimstvo. Tudi v takšnem odnosu lahko imate otroke in lahko predstavite starše in se lahko skupaj udeležujete družinskih, prijateljskih in ostalih dogodkov. Edina razlika je, da je prvo pravilo svobodna volja vsakega posameznika. Nikogar v nič ne silimo, od nikoga nič ne pričakujemo. Niti slučajno ni prostora za ljubosumje, saj partnerju dovolimo da se odloča kakor čuti, pri tem pa spoštujemo njegove odločitve. Hkrati pa ni obzira. Ne oziramo se toliko na partnerja (kaj bi njega zmotilo) pač pa bolj na sebe in počnemo to kar nam paše.
Seveda sem spada še edina omejitev: nikoli ne počnemo nič takšnega kar bi prizadelo našega partnerja. Dogovor o posteljni zvestobi je lahko vključen ali pa tudi ne. Bistvo je, da vedno razmišljamo kaj bo nas osrečilo in ko bomo srečni, bomo to srečo delili s partnerjem. In to je teorija. In teorija nikoli popolnoma ne obvelja v praksi.
V praksi pride do tega, da si želimo početi nekaj kar nas osrečuje, pri tem pa v to vključiti partnerja in deliti z njim te trenutke. Torej želimo delati zanimive stvari s partnerjem, kot si mi in samo mi (brez obzira do partnerjevih interesov) zamišljamo. In to je past, ki nas povede v okvirje tipične zveze. Po pravem bi torej morali za stvari, ki si jih želimo deliti z najljubšo osebo, najti še eno osebo in tako nadomestiti partnerja – ampak to ni to!! In tukaj se bom nehala vrteti v krogu.
Dajati dobro pomeni tudi, da kot partner kdaj pristanemo na kakšno idejo, ki je nastala v kreativnem egoističnem razmišljanju našega partnerja. Če se mu pridružimo v njegovem načrtu, bomo s tem dali “dobro” partnerju in ga osrečili. Zakaj pa ne? Saj pravim, da je nesmiselno biti sploh v odnosu, če zanimivih trenutkov sreče in veselja ne moreš deliti z najljubšo osebo, pa če tudi so obrnjeni bolj v naše interese!
Takšna situacija v praksi najbolje funkcionira pri seksu (po navadi). Seks so najlepši trenutki, ki sta jih oba pripravljena deliti in v tistem trenutku smo pripravljeni nesebično dajati dobro. In ker je (upam) tako z obeh strani, smo na koncu obojni srečni.
Ne vem, želimo biti svobodni in hkrati želimo zavetje ljubezni. Razmišljam pač, kako to s čim manj trpljenja skombinirati… In ker nisem edina, ki to razmišlja, je do danes nastalo že milijon oblik odnosov med dvema, ki tako ali drugače kombinirajo svobodo in zavetje ljubezni.
Upam, da vam uspeva…
<photo id=”1″ />