NA POZITIVNI FREKVENCI SAMOZADOVOLJEVANJA

Ste se že kdaj zalotili v nezavednem smehu, ko ste se vozili na kolesu oziroma hodili po cesti sami s seboj?

Ni to najbolj pristen dokaz sreče v nas? Seveda smo takrat popolnoma nezavedno globoko v mislih, ki se navezujejo na nekaj lepega v našem življenju. In vse okoli nas je tako lepo, svetlo in kar žvrgoli, čeprav ni ptičev v bližini. Ko se zavemo trenutka sreče v nas je to takšen objem življenja, da se ga kar ne moremo nasititi. In potem se vprašamo, kako dolgo nam bo ta sreča omogočena. Kar nenavadno se nam zdi takrat, da cenimo zgolj to, da smo živi in da nas nič ne skrbi. Nismo vajeni tega prijetnega občutka.

Včeraj me je doletel kar cel dan nezavednega smejanja in ne samo trenutek. Začelo se je zgodaj zjutraj na faksu, kjer sem dobila kar malo preveč zavidljiv kopliment profesorice za angleščino, ki je pozvala vse moje sošolce, naj se učijo od mene, ker sem za svoje vrstnike že kar preveč izkušena o življenju. Če je to dobro ali slabo ne vem, ker je slednje odvisno predvsem od egota mojih sošolcev, vendar pa, zame osebno je ta kompliment bil pravi balzam za moj ego in na krilih sem poletela na jutranjo kavo v Espressivo. Pred tem sem kupila revijo, da bi užila svojo tako zelo prijetno rutino – kavico s ženskim branjem. Pogledam na telefon, če je prispel kakšen ljubezenski SMS/mail in res je prišel mail. Ampak ta mail ni bil ljubezenski, je bil pa filmski. Moj “bogati stric iz Amerike” mi je pisal, da je ponosen na moje dobre rezultate pri študiju in da občuduje moj trud in prizadevanje za nove podvige v življenju (po tem, ko sem padla na najglobje dno, kar je sploh možno). Že samo ta del sporočila mi je ogrel srce in narisal tisti podzavestni nasmešek na usta. Potem pa je “bogati stric iz Amerike” predlagal, da se srečava v enem od krajev na svetu, ki si ga naj izberem jaz. Tako malo za motivacijo in veselje bova skupaj preživela nekaj dni kjer koli si bom pač jaz zamislila in si ogledala vse muzeje, zanimivosti in restavracije! In za stroške seveda naj ne skrbim, ker bo za vse poskrbel on. Tukaj naj povem, da gre za starejšega gospoda (preko 63let), ki je pred dvema letoma investiral v moj neuspeli projekt zajtrkovalnice.

Najprej nisem mogla verjet, da me je doletela takšna ponudba, po drugi strani pa sem takoj v mislih videla Eifflov stolp in moj Pariz. Pariz, ki si ga že tako dolgo želim videti in doživeti, pa ni bilo priložnosti. Za nameček sem izpadla tudi iz seznama za Pariz, ki ga je organiziralo Društvo študentov EPF, ker je zmanjkalo razpoložljivih mest. Ampak kot vedno, še zdaj verjamem v rek: ” Vse je za nekaj dobro.” In res, namesto študentskega Pariza bom dobila Pariz z vsem njegovim srcem! In to je bilo še pred 12. uro!!

Seveda potem nisem mogla brat revije. Vse skupaj je bilo tako pravljično. Po kavici sem se s kolesom odpeljala v bolnico, kjer je bila moja stara teta zaradi rutinske oparcije sive mrene na očesu. Bila sem tako polna dobre volje, da sem kar uro in pol delala družbo svoji stari teti, se z njo pogovarjala o tem in onem in prav videla sem kako jo s tem osrečujem. S tem, ko sem tam in ji delam družbo. Če si poln dobre volje, jo boš podzavestno delil z drugimi in s tem dajal dobro, brez da bi pri tem mignil s prstom. Ni to super, da osrečuješ druge in sebe, brez truda?!

Po obisku v bolnici sem obiskala še svojo sestro. Pred kratkim se je preselila v novo stanovanje in šla sem pogledat. Potem sva se pogovarjali kar dve uri in pol! Bila sem presrečna. S sestro namreč že od malega nisva tipično sestrsko povezani in izgleda,da imamo to v družini. A včerajšnje druženje je bilo pristno in izpopolnjujoče in tako pravo sestrsko!

Med obiskom pri sestri pa je priletel še en osrečujoč mail. Pred dnevi sem poslala motivacijsko pismo za pridobitev kotizacije za konferenco PODIM, eno največjih podjetniških konferenc v državi, ki se bo zgodila v začetku aprila. Dobila sem sporočilo, da so na podlagi mojega motivacijskega pisma odobrili brezplačno kotizacijo zame in za mojega poslovnega kolega. Ali lahko verjamete temu dnevu?? Mislim, da mi je manjkal še samo vplačan loto listek – a na četrtek ne žrebajo lota – škoda.

Popoldne sem se malo podružila še s svojo mamo, sprehodile sva se ob Dravi, ko je sonce že počasi zapuščalo vrh neba. Pa še skok na ginekološki pregled, tisti z razkrečenimi nogami na visokem bež usnjenem stolu. Imela sem neke bolečine v spodnjem delu trebuha zadnji mesec dni in bilo me je strah diagnoze. A kako naj bi dobila slabo diagnozo na tako dober dan? Ginekolog se je nasmejal in rekel: “Najbrž gre za honimuncistitis.” Za tiste, ki niste takoj pogruntali podnapis: Honeymoon vnetje. Seveda zadeva ni tako nedolžna, kot je izgledal nasmeh na njegovem obrazu, a hkrati tudi ni tako usodna, kot bi bila kakšna hujša diagnoza lahko. Potem pa še v čakalnici, še en prijeten mail. “Greva na morje!” je pisalo in spet nezavedni nasmešek na mojih ustnicah in divja melodija sreče v mojem srcu. Da ima bog za mene cvetje, je bilo potem že uradno, a božji cvet je bil podarjen, ko sem sedla na kolo, prižgala MP3 player in ne boste verjeli; izmed 123 komadov, ki jih imam naložene na napravico se je čisto od začetka pričel v moja ušesa zlivati Beautyful Day od U2. Res je bil lep dan, tako lep, da sploh ni bilo realno. Pa je vseeno bilo. In če bi mogla pametovati v angleščini bi rekla naslednje: “THINK BIG AND BIG WILL COME TO YOU.” IN “FREE YOUR MIND AND LET YOURSELF FLY ABOVE ALL REALITY – AND SKY WILL BECOME YOUR REALITY!”

Po filozofiji Velike Skrivnosti gre za to, da ostajamo na pozitivni frekvenci in tako k sebi pritegnemo dobro. In če vam povem, da sama že od nekdaj živim na frekvenci “kot v filmu” mi ne boste verjeli. Tudi sama si nisem verjela, do nekaj dni nazaj, ko se mi je življenje obrnilo za 100 stopinj in se mi zdaj dogajajo nenavadni uspehi in dogodki me kar naprej osrečujejo. In kadar se pojavi nekaj slabega, teh slabosti sploh ne začutim več dlje kot pa do površine kože. Ne gre več skozi mene.

Menim, da moramo razmišljati na veliko in na zelo svobodno. Nikar se ne smemo omejevati z ovirami, ki bodo morda nastale. Realisti in pesimisti se bodo seveda tej teoriji posmehovali a dvomim, da se oni kdaj zalotijo pri nezavednem smehu. Njim se čudeži ne dogajajo zato, ker sem jim ne zdijo realni ali možni. Jaz pa pravim, da gre pri doseganju sreče predvsem za samozadovoljevanje. Spoznaš se, ugotoviš, kaj te pripelje do vrhuncev in si nato pustiš vso svobodo pri sanjah.

Bodite sanjači, dovolite si, da se vam dogajajo čudeži, ki vas bodo zadovoljevali. Delajte točno to kar vam paše in razmišljajte o velikih stvareh v vašem življenju. Ker bodo prišle. Velike in male sreče, bodo prišle, ker boste sledili svojemu zadovoljstvu.

Danes, mi je na primer nekdo, ki ga sploh nisem videla, plačal kavo. Sedela sem na trgu in uživala svojo majhno rutinico s kavo in revijo in, ko sem želela plačat, je natakar rekel, da me je gospod, ki je sedel pri sosednji mizi, počastil s kavo. V vsej uri in pol, ko sem sedela sama s seboj na kavi, nisem niti za sekundo pogledala soseda, tako, da še zdaj ne vem kdo je bil ali kako je izgledal. Vendar sem mu hvaležna, ker mi je s skrivnostno malenkostjo polepšal dan! In še nekaj, dal mi je idejo, da sedaj jaz naredim enako do nekoga, ki ga bom prihodnjič izbrala v množici kafetarjev. Zakaj pa ne!?

Samozadovoljujte se na vseh področjih življenja in srečo boste podzavestno delili z drugimi!

http://www.youtube.com/watch?v=co6WMzDOh1o&ob=av2e

<photo id=”1″ />