info@majamonrue.com |

KAKO ŠKOTI PRENAŠAJO DEŽ / Potopis: Škotska 2015

  Posted on   by   1 comment

Blog_Maja_Monrue
Na svetu ni veliko krajev za katere bi tvegala svoje življenje (tako pač na letenje z letalom gledamo tisti, ki nas je tega na smrt strah), toda Škotska se mi je že pred desetimi leti usidrala v srce in tam potrpežljivo čakala, da jo obiščem ponovno. Tako je letošnje leto naneslo, da sem se odločila soočiti se z enim svojih največjih strahov in sesti na letalo, ki je z Dunaja poletelo proti Edinburghu. Seveda mi ni bilo preveč prijetno, sedeti v beli tubi, visoko nad oblaki, pripeta z majhnim provizoričnim varnostnim paskom, ki naj bi me (kao) varoval. In seveda se tudi ni nič zgodilo. Do Edinburgha je bilo potrebno prestopiti v Frankfurtu in tako sem se “obdarila” s kar dvema vzletoma in pristankoma v enem dnevu. Kljub nenehnem pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo, da bo vsaj streslo ali počilo ali nekaj pač, se ni zgodilo popolnoma nič. Nič! Namesto tega me je škotska dežela pričakala v soncu (ne mor’š verjet) in v svojih čudovitih in edinstvenih odtenkih zelene barve, ki se je ob peščenem robu igrivo prelivala v sinje modro morje. Lufthansin pilot se je potrudil, da smo se spuščali nenavadno nežno in mi tako omogočil, da sem si relativno pomirjena ogledala sleherni kotiček slike, uokvirjene v drobno letalsko okence.
Po pristanku me je navdal entuziazem in zadovoljstvo, da sem spet tukaj, med temi ljudmi in temi pomirjujočimi razgledi. Colin in Norma-Jean, prijatelja in gostitelja sta čakala v preddverju bolj kot ne majhnega Edinburškega letališča in takoj podelila tople objeme. Sledila je vožnja, takoj po levem pasu, se razume in v levo na krožiščih…nekaj kar moraš pač nemudoma sprejeti, saj se ti sicer v glavi kaj hitro zvrti.
 
Toda glavna sprememba prav za prav ni bila vožnja po levi, pač pa temperatura. Čeprav me je Škotska pričakala v soncu sem se ob prvem stiku s svežim zrakom nemudoma zavila v svoj zimski plašč. Seveda sta moja škotska prijatelja z nasmeškom na obrazu ob mojem drgetanju zgolj skomignila z rameni in se muzala v svojih poletnih opravah, češ, čemu se zavijam v plašč, ko pa zunaj sije sonce. Da bo tako cel teden, sploh nisem slutila. Priletela sem namreč s poletnega Dunaja in nekako sem globoko v sebi vseeno upala, da se bo nekoliko otoplilo. Z obstoječih 12 na vsaj sprejemljivih 18 recimo. Pa se ni. 
Blog_Maja_Monrue
Dež in sonce in oblaki in mraz…vsakdanje nebo na Škotskem.
Ne, v bistvu me je naslednje jutro pričakalo v vetrovnih dežnih zametih (drugače se ne morem izraziti) in skoraj zimskih 9 stopinjah. Sivi oblaki so skozi drobne špranje dopuščali soncu, da je vendarle nekoliko pogledovalo na vlažno škotsko zemljo pod seboj in nekako mi še danes ni jasno, na podlagi katerega izračuna se je sosedu zdelo smiselno na streho svoje hiše namestiti sončne kolektorje.
Blog_Maja_Monrue
Glasgow
Prvo mesto za ogled po programu je bilo Glasgow. Nekoliko modernejši od starinskega Edinburgha (ki je tudi glavno mesto), pa vendar bogat v svoji petstoletni arhitekturi, mi je vedno bil nekoliko ljubši. Manj turističen, bolj življenjski in intimnejši mi deluje, čeprav sem kasneje izvedela, da ga naseljuje prav toliko prebivalcev kakor Edinburgh. Rivalstvo seveda obstaja podobno kot med Mariborom in Ljubljano, vendar pa se v tem primeru primerjata dva enako velika titana.
Nekako, zame zmeraj pomemben del potovanja, so tudi tokrat bile restavracije. Morda ne veste, vendar Škotska ne slovi ravno po posebej gurmanski hrani. Pečena kri z zavajajočim imenom Black Pudding je v bistvu precej podobna našim krvavicam, razen da ni oblečena v črevo…je kar tako, v “pocenčku”. Še bolj tradicionalna jed je prav tako igrivo poimenovan Haggies, ki pa ne pomeni nič drugega, kot ovčja drobovina, začinjena s čebulo in drugimi severnjaškimi začimbami, zatlačena v ovčji želodec in skuhana. Če ne razmišljaš o surovih sestavinah, ti zadevo celo uspe spraviti po požiralniku in v bistvu ni slabega okusa. Kakor francoski polži, južnoameriške žuželke ali pa “naši” vampi…pač stvar, ki jo moraš jesti in si pri žvečenju predstavljati nekaj drugega. Haggies velja kot antična jed, ki je včasih prinašala posebne užitke, saj je zagotavljala svežino (kakorkoli pač si to zdaj predstavljate) in toploto, priročno dosegljivo takoj po lovu. Najbolj slavni škotski poet Robert Burns je tej jedi celo posvetil slavospev imenovan “Adress to Haggies” (1787). Ob teh dveh najbolj značilnih “pudingih” pa Škoti radi postrežejo še Tatties in Neeps. Prvo je krompir pripravljen v obliki palačinke, drugo pa je nam dobro poznana repa. Tako je z dodatkom Black Pudding-a in Tatties-a, škotski zajtrk vseeno enak angleškemu (pečena slanina, jajce na oko, klobasice, gobice z žara, sladki fižol in opečen toast).
Maja Monrue Blog
Škotski zajtrk

Prvi večer smo se tako namenili kar v mehiško restavracijo na fajite, drugi večer nam je japonski “chef” pred očmi pripravil suši, tretji večer pa smo proslavili čudoviti dan v Edinburghu, v italijanski restavraciji Jamieja Oliverja. In prav v tej izredno zanimivi italijanski restavraciji, v stilu francoskega bistroja in z ozadjem poskočne ameriške glasbe, sem sama dopolnila, za Jamieja značilno fuzijo s tem, ko sem naročila jagnjetino iz pod peke (balkanski pridih) in to v stilu “veš, da vzameš jagnjetino iz pod peke, če je na jedilniku”. 

 

Maja Monrue Blog

Fish & Chips

Pred odličnim gurmanskim razvajanjem v Oliverjevi restavraciji smo svoje želodce že dali na preizkušnjo. Najprej v muzeju viskija, pred katerim sem jaz bistro predlagala, da naredimo vsaj rahlo podlago z ribo in krompirčkom v eni njihovih tradicionalnih Fish&Chips postojankah- nato pa še v skrivnostnem strašljivem podzemlju imenovanem The Dangeons (temnice), kjer so nas živi igralci (še dobro, da niso bili mrtvi 😛 ) popeljali po podzemnih hodnikih in pričali o srednjeveških mučilnih napravah, neusmiljenih kaznih za krive (pa tudi tiste, ki so se nič hudega sluteči znašli na napačnem kraju ob napačnem času) ter prvih poskusih obdukcij za potrebe razumevanja zgodnje medicine. Pred tem smo prav tako z zanimanjem poslušali o nastanku ene svetovno najbolj znanih in priznanih žganih pijač, škotskemu viskiju, o katerem sem odločno spremenila mnenje. Če je bil do zdaj viski zame samo še ena žgana pijača z ogabnim okusom po zemlji, za katero nikakor nisem mogla razumeti, kako lahko uživa tako visok status pri moških (predvsem tistih v filmih), sem zdaj nad tem žganjem popolnoma navdušena. Njegovo nastajanje je po kompleksnosti podobno nastajanju vina, le da viski nastane iz ječmena in drugih škotskih in irskih žitaric in vode (ja veliko vode se uporabi pri izdelavi viskija) ter z dodatnim procesom destilacije. Viski se stara, kakor vino, v lesenih sodih, lahko tudi več kot 50 let. Zemeljski priokus dobi le tisti viski, ki se stara v sodih, zakopanih pod zemljo in je značilen predvsem za jugozahodno škotsko otočje Islay. Poleg Islay-ja se viski na Škotskem prideluje še na območjih Highland (Višavje), Lowland (Nižavje) in Speyside. Tako se razlikujejo tudi arome in okusi viskijev in posledično pridemo do zanimivega spoznanja, da je višavski viski pogosto obogaten s sladko vanilijevo aromo in okusom zrelih hrušk, medtem, ko se nižavski viski važi s svežino smrek in mentola. Speyside-ski je prav tako poseben, saj je že skoraj kot sladek liker, prežet z okusom limete in pomarančnih bonbončkov. Skrajno zanimivo, res…in seveda vsekakor nemogoče, da se človek ne bi izognil klišejskemu turističnemu nakupu vsaj enega, izmed več kot tri tisoč različnih škotskih viskijev. 

Maja Monrue Blog
Kako smo namakali jezike v viskijeve variacije.

Četrti dan je bil dan “roadtrip-a” skozi edinstvene škotske Highlande do severnega mesteca Inverness, polnega tradicionalne B&B ponudbe pri prav vsaki, v opečnato vrsto nanizani, hiški. Vso pot se je vreme trudilo, da bi bilo kar se da pristno in je zato metalo dežne zamete na avtomobilsko šipo vsake pol ure. Svoj ponos, široko razpeto mavrico, je vreme uspelo naslikati vsaj trikrat tisti dan, jaz pa sem vseeno najbolj od vsega občudovala pogled na mogočno spečo pokrajino, s katere so se lenobno dvigali zeleni hribi, katerih vrhovi so skrivnostno izginjali nad sivimi oblačnimi gmotami. 
Maja Monrue Blog
Speča pokrajina – Highlands

Na trenutke je sicer zadeva delovala celo komično, saj so hribi, na polovici “oblečeni” v puh, spominjali na sumoborce v baletnih krilih. Po mnogih stičiščih enega in drugega hriba so vodile kamnite potke ali pa so se vile temno modre rečice. Tu in tam so se mnogi potočki s pobočij zlivali v jezerca, s katerih so nato radovedno strmeli granitno sivi kamni. In edino premikajoče se življenje so bile občasne črede “čupastih” ovac, ki so kljub ledenim nalivom, brezbrižno mulile travo. Enako so počele tudi vse ostale ovce in krave na Škotskem. Ne ozirajoč se na vreme, so počele to, kar jim je pač bilo dano v življenju kot primarno opravilo…mulile in žvečile so mokro travo. Do onemoglosti. 
 

V Invernessu smo se namestili pri eni od družin, ki so nudile posteljo in zajtrk (B&B) in se po kratkem počitku v posteljah z glomaznimi puhastimi odejami, odpravili (končno) škotski restavraciji naproti. Imeli smo srečo, da nam je lastnica našega prenočišča uredila mizo v eni od restavracij, saj je bilo celotno mesto baje zasedeno z rezervacijami za večerjo. Gorčično seme, kot se je imenovala naša restavracija, je spominjala na eno od tistih restavracij, ki jih lahko gledaš po televiziji. Ko smo prišli, so natakarji švigali sem ter tja in nosili gostom na mizo hrano. Na vhodu smo nekoliko počakali, nato pa nas je lastnica peljala do, posebej za nas pripravljene mize, v zgornjem nadstropju. Kmalu po tem je prišel lastnik, stari momljaški Škot, ki ga ni bilo mogoče razumeti in ki je na stol poleg naše mize položil tablo, na kateri so bile napisane specialitete dneva (hvala bogu). Nihče od nas sicer ni veliko razmišljal in hitro smo naročili stejke… po toliko raznolike hrane namreč še zmeraj nisem prišla do srednje-surovo zapečenega govejega stejka….in zdaj je napočil ta trenutek. Predjedi več nisem zmogla, sem pa vsekakor prihranila prostor za sladico. Glede na to, da je Jamiejeva restavracija bila italijanska in niso imeli pannacotte, sem se le-te po otroško razveselila v Gorčičnem semenu. Naj tukaj samo še omenim, da je moja škotska prijateljica za predjed izbrala (strokovno imenovano) taglliato, kar pa je v bistvu pri nas znano zgolj kot navadna tlačenka (!). Zanjo je odštela 10 funtov…to je 15€ (!)…kaj naj rečem, Škoti znajo delat biznis tudi s tlačenke, Slovenci žal ne… Podobno je z veseljem ob glasbi; 
Po večerji smo zavili v pub, ki je obljubljal živo glasbo….in tam je bila…prava, pristna, škotska glasba in bili so veseli obrazi obiskovalcev, ki so srkali svoje zlato obarvane pijače. Neprecenljivo in na “keš” za šankom, kjer ti postreže simpatičen rdečko v škotskem kiltu. Valjda.   
Maja Monrue Blog

Rdečko v kiltu

Naslednji dan smo se vračali po drugi strani Haighlandov in se najprej ustavili v Cullodnu, kraju, kjer se je pred skoraj 270 leti odvila še ena izmed mnogih krvavih bitk med Angleži in Škoti. Zgodba se je pričela odvijati kar nekaj časa, šele približno 450 let po prvih bitkah za neodvisnost pod vodstvom, nam sicer bolj znanega Williama Wallacea (Brave Heart/1998/Mel Gibson). Povezava ostaja v družinskem priimku Stuart, ki se pojavi tudi v filmu o Wallaceovem prizadevanju za svobodo Škotske. Pri vstaji Jakobincev, ki jih je vodil škotski princ Charles Edward Stuart, znan tudi kot “Bonnie Princ Charlie”, je šlo za vrnitev škotske krone in ponosa, saj je v tistem času angleška vlada pričela upravljati s celotno Veliko Britanijo. Princ Charlie je bil mlad in morda nekoliko zaletav, računajoč na podporo francoske vlade, pa je uspel z entuziazmom okužiti veliko višavcev (Higlanders), nekaj nižavcev in celo nekaj Angležev, pridružili pa so se mu še Irci in drugi, bolj kot ne poklicni vojaki. Vendar pa kljub nekaj zmagam, francoske podpore ni in ni bilo (bila je sicer na poti, a ni nikoli zares prispela do jakobinskih čet)…še nekaj nepriročnih pripetljajev znotraj čet in Charliejeva vojska je utrujena in sestradana 15. Aprila 1746 stala pred težko odločitvijo o poteku prihodnjih ur. Princu sta ostali dve možnosti in sicer: a) da se odpravi na nočni pohod proti taboru angleške vlade, v 21 km oddaljeni Nairn in izvede napad presenečenja ob zori ali b) da počaka na čete angleške vlade v Cullodnu in se spopade s svojimi zadnjimi močmi. Zagnan in ponosen, kot je princ bil je seveda izbral prvo možnost in onemogle vojake pognal na pot po blatni in razmočeni škotski pokrajini. Pričelo se je daniti, ko so Charliejeve čete še zmeraj bile oddaljene tri kilometre od cilja in ker jim podnevi napada nikakor ne bi uspelo izvesti, saj bi tako napadli budnega leva na njegovem ozemlju, se je jakobinska vojska obrnila in se pričela vračati nazaj v Culloden. Lahko si predstavljamo kako krvavi konec svoje življenjske poti so nato pričakali utrujeni škotski vojaki, ko jih je pozno popoldan “obiskala” odpočita in čila angleška vojska. Bitka v Cullodnu, ki je trajala zgolj eno uro, je bila “ne boj, mesarsko klanje”, kot smo že slišali tudi za podobne bitke z naših krajev. In mesarsko klanje se je nadaljevalo tudi po bitki, ko so angleške čete dobile ukaz, da pobijejo tudi vse svojce in vse civiliste, ki so morebiti (pa tudi če niso) pomagali jakobinskim četam v času njihovih pohodov. Kilti in seveda poganska vera so bili prepovedani. Strašne zgodbe v današnjem spominskem centru pričajo o posledicah brez usmiljenja. Kakorkoli že, naš prijatelj Bonnie Princ Charlie je nekako uspel pobegniti tako, da se je preoblekel v ženska oblačila in se pretvarjal še nekaj let po bitki. Posledično si je prislužil še en “nickname” in sicer “The Great Pretender” – dejansko!  Nato se je ustalil v Franciji in se potem, ko ga je zapustila žena z otroki, zapil do smrti pri “rosnih” 68 letih. 
Maja Monrue Blog
Bojišče v Cullodnu

 Pri Cullodnu pa so nas končno pozdravile tudi škotske krave, ki so brez zadržkov pozirale za naše turistične fotoaparate. Seveda je vmes trikrat deževalo, a saj sem že povedala, da škotske živali ne dajo veliko na to…kakor tudi Škoti ne. 
Maja Monrue Blog
Škotska krava; Hei Lan’ Coo, kot bi rekli oni

Naslednji dan je bil eden mojih najljubših, saj smo obiskali posestvo Blackstone’s Clydedales, kjer prebiva več kot dvaindvajset konjskih velikanov, konjev pasme Shire. Shire je največja pasma konjev na svetu. Vrh riti teh konjev se lahko nahaja tudi do dva metra visoko! Njihova kopita so premera človeške glave, nežni puhasti gobčki pa so veliki kot boksarske rokavice. Seveda so ti velikani izredno prijazni in se zelo radi crkljajo, še raje pa “ližejo” mentolove bombone. Prefinjeno. 
 
Maja Monrue Blog

Shire; primerjajte z Jeep-om v garaži 🙂

Po obisku škotske obale na jugozahodu, v mestecu Ayr, sem ponovno zahrepenela po “našem” lepem morju, modrem in obdanem s prijazno naravo. Ayrska peščena obala je seveda pusta, a tudi kot takšna, filmska. Po njej se sprehajajo ljudje v anorakih in psom mečejo palico ali pa tečejo v kratkih hlačah s slušalkami v ušesih. Tu in tam naletiš na kakšno lepo veliko belo školjko, večinoma pa je siva mivka prekrita z ostanki mrtve morske trave. Tankerji v daljavi nekako “pašejo” v sceno, opozarjajo pa tudi na to, da ima Škotska velike zaloge nafte in da so zato Škoti, kljub nedavni zavrnitvi neodvisnosti na referendumu, zelo suvereni v svoji samostojnosti, ki bo po sklepanju mojih škotskih prijateljev, realizirana že naslednje leto. In morda bodo Škoti takrat končno lahko izpolnili sanje vseh svojih junakov, ki so krvaveli zato, da bi njihovi otroci bili osvobojeni tuje vlade in bi se končno lahko uveljavili v svetu kot pripadniki neodvisne Škotske. Lepe, bogate in pravljične dežele. 

Maja Monrue Blog
Škotska obala v mestecu Ayr
Vrnila sem se nazaj na poletni Dunaj. Že v nekaj urah me je pregrelo do kosti in zdaj ostajajo le še lepi spomini na mojo Škotsko. Zeleno, svežo in prijazno.                      
Categories: Nekategorizirano

1 comment

  1. says:

    Super si opisala Škotland.Kulsko.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.