info@majamonrue.com |

ENA VZGOJNA ali kako kadilskemu otroku pokazati boljši jutri

  Posted on   by   1 comment

Blog_Maja_Monrue
Stopala je med svojimi vrstniki z vsem ponosom, ki ga pri svojih petnajstih premore in dvigovala brado visoko nad sistemom, ki se mu je s pomočjo svoje ljubeče matere lahko tako uspešno zoperstavila. Njen sveti gral, kamen ponosa in izredno pomemben element moči, s katerim se je v tistem trenutku šopirila, je bila, za njene še zmeraj precej otroške dlani, nekoliko predolga cigareta. In cigareta je bila hkrati tudi njen kamen spotike, na katerem se je opotekla že kar prvi dan letovanja s svojimi vrstniki v organizaciji ene, v Sloveniji najbolj aktivnih zvez za otroke in mladino. Ni bila edina seveda, cel ducat je bilo takšnih najstniških upornikov, ki so se odločili požvižgati se na pravila. To je seveda povsem naravno vedenje najstnikov, otrok, ki se navzven in navznoter intenzivno spreminjajo v odrasle ljudi. Naenkrat se jim namreč dogaja, da sebe občutijo bolj, kot kadarkoli prej. In to ne samo v fizičnem smislu, pač pa jih začnejo od znotraj pikati delčki njihove osebnosti, v katero se bodo oblikovali v prihodnjih letih. Doživljajo prva srečanja s svojimi pomisleki, s svojimi hrepenenji in tudi s svojim egom. Povsem normalno je, da vsega tega ne zmorejo brzdati, kaj šele razumeti. Vse se namreč dogaja preveč naenkrat in tako se večina najstnikov vede čustveno instinktivno…kakor jim torej narekujejo čustva, pa vendar znotraj okvirjev, ki so jim bili privzgojeni s strani življenjskih učiteljev, torej tistih, ki so jih do tega trenutka učili o življenju. Govorim o starših oz. skrbnikih oz. tistih, po katerih si je otrok lahko slikal predstave o tem, kaj je prav in kaj ne.
 
Človeška družba živi v sklopu mnogih organizacij in sistemov, ki se prepletajo, a so po drugi strani odlično povezani v nek družbeni red ali okvir, če hočete, znotraj katerega se človek počuti varno. Kot je dejal že Norman V. Peale, je prva organizacija, znotraj katere deluje človek, družina. Ali ta organizacija deluje tako, da lahko človek raste in se razvija v svojo najboljšo možno različico, je seveda drugo vprašanje, vendar pa je družina nesporno najbolj temeljni okvir, znotraj katerega naj bi se vsak otrok naučil osnov za življenje. Mnoge družine nudijo otrokom varno, ljubeče in poučno okolje, večinoma pa prav družine, torej osnovni okvirji, otroke pustijo na cedilu. Nekaterim staršem se, na primer, zdi bolj pomembno, da bo njihov otrok znal ob kajenju inhalirati, kot pa da ga bi naučili, da je za to, da realno oceniš drugega človeka, okolje ali dogajanje, včasih potrebno počakati dan ali dva in šele nato soditi. Takšen otrok nato ni nepotrpežljiv samo zato, ker ne pride do svoje naslednje cigarete, ampak tudi zato, ker misli, da se je že vsega naučil in ni več ničesar, kar bi ga lahko presenetilo. Nepotrpežljiv je zaradi fiktivnega dolgčasa, ki polni njegovo življenje. Kako zelo oropan je takšen otrok lepote resničnega, pestrega in razsežnega življenja! Daleč od tega sicer, da bi takšen otrok bil za vedno izgubljen, pa vendar, koliko več lekcij se bo zaradi tega moral naučiti še v prihodnjih letih, letih, ko bi praviloma moral že graditi in ustvarjati svojo prihodnost?! Torej, ni oropan mladosti, kot se je to dogajalo v prejšnjih generacijah, ko so starši otroke prehitro »vrgli« v resnično življenje in jim pogosto naložili bremena svoje lastne odraslosti, ne, oropan je odraslosti. Kot že skoraj odrasel človek, se potem v svojih dvajsetih, morda celo v tridesetih, uči osnov za življenje, brez katerih pa je skoraj nemogoče graditi in ustvarjati prihodnost. Temu mnogi rečejo tudi sodobno razvajanje, a bi jaz to besedo spremenila v zavajanje. In sedaj sploh ni pomembno ali je starš, ki zavaja svojega otroka z obljubami o tem, da je kajenje okej, da je življenje, dokler si mlad lepo in ga je potrebno brezmejno uživati in da je sebičnost pomembna vrlina za preživetje v tem norem svetu, tudi sam bil zavajan s strani svojih staršev. Kar je bilo, je bilo in težko je »popraviti« odraslega človeka. Niti ni nobenemu dovoljeno posegati v okvirje in vrednote nekoga formalno odraslega, razen če za to sam prosi. Po drugi strani, pa je dolžnost vseh nas, da vztrajno posegamo v okvirje naših mladih, ne glede na to, da so uradno za to odgovorni starši. Naši mladi so namreč odsev naše prihodnosti. Njihovi okvirji in vzorci bodo oblikovali okvirje in vzorce človeške družbe v prihodnjih desetletjih in zato je tveganje, da prepuščamo mlade zgolj njihovim staršem, med katerimi mnogi niso postali najboljše, kar bi lahko bili, preprosto preveliko.
 
V takšnih razmerah, ko že vrabci na strehi čivkajo o vedno bolj bolni in nezreli družbi, so torej priložnosti, ko lahko otrok odkriva tudi drugačne razsežnosti svojega obstoja, zanj neprecenljive, hkrati pa so neprecenljive tudi za našo družbo. In tudi dejstvo je, da starši, naj se še tako trudijo, otroka ne zmorejo vzgajati sami. Otrok je namreč kakor goba, ki vsa leta mladosti intenzivno vpija tako pozitivne, kot negativne vzorce vedno bolj razsežnega okolja, na podlagi tega pa duhovno raste in se oblikuje v lasten individuum. Sprva je to okolje zgolj družina, toda kaj kmalu postane otrokov mali družinski svet vedno večji, bolj zanimiv in polnejši ljudi, dogodkov in občutkov. Seveda so starši prva vzgojna linija in tega bi se moral zavedati vsak med njimi, ne glede na to, na kak način se je zgodilo, da ga je ta odgovornost doletela. 
Vsak, ki se znajde v vlogi starša, bi se moral zavedati, da je otrok samostojno človeško bitje z ogromnim potencialom za ljubezen in srečo, ki pa zanj vseeno nista samoumevni. »Vsak je svoje sreče kovač« je kar primeren rek v tem smislu, a je ob tem potrebno pomisliti tudi na to, da se je kovati najprej potrebno naučiti. Kot starš, je človek za otroka najbližji praktični primer odraslosti, ni pa edini, po katerem se bo otrok zgledoval in učil kovati srečo. Tukaj smo tudi vsi ostali odrasli ljudje, še posebno tisti, ki se z otroki znajdemo v posebnih situacijah, v katerih otrok neizmerno hrepeni po dodatnem znanju o življenju. Meni se tako vsako leto zgodi, da med skrbjo za deset ali dvanajst najstnic na organiziranem letovanju, postanem ne samo njihov začasni starš, ampak tudi učiteljica o življenju. Letovanje, je torej kraj, kjer lahko otrokom podarim svoja spoznanja o življenju in jim poskušam ponuditi nekatere okvirje za srečo, ki sem jih sama odkrila na veliko težji način. Če me moji starši niso ravno razvajali, pa so morda naredili napako prav v tem, da so prehitro in preveč zaupali v mojo samostojnost. Posledično sem se, vsa preveč pametna in samostojna, spotaknila ob kar nekaj življenjskih kamnov, na koncu pa je name padla še cela skala. Hrepenela sem po gurujih iz odraslega sveta, a sem (zaradi svojega družinskega okvirja o brezpogojni samostojnosti) zavrnila skoraj vsak nasvet, ki je od tam prišel. Prepričana sem namreč bila, da nihče ne razume mojih nenavadnih ambicij in da me nihče ne jemlje resno. In zato je bil skoraj vsak, ki mi je ponudil svoj »odrasel« nasvet, za moje kriterije premalo izkušen in premalo svetovljanski. Danes, ko lahko končno sama sebe uvrstim med odrasle, se počutim otročje neumno ob misli na to, kako zelo sem se upirala naravnemu toku življenja, ki zahteva potrpežljivost in ponižnost do resnične razsežnosti življenja. In prav zato v sebi čutim poslanstvo, da mlade osveščam o pomembnosti poslušanja dobronamernih nasvetov. Predvsem pa jih skušam naučiti, da je prav vsakemu izmed njih namenjeno živeti v sreči in ljubezni, le da je potrebno biti potrpežljiv in ponižen do življenja. Ponižen v smislu zavedanja mladostne nevednosti in pogoste zaletavosti, ki je sicer posledica prebujanja človekovega ega.
 
Četrta izmena poletnega letovanja za slovenske otroke, je sicer znana tudi kot srednješolska izmena. To pomeni, da se izmena vsako leto srečuje z otroki in mladostniki, ki od doma prinašajo takšne in drugačne življenjske okvirje. Letos se je vodstvo odločilo, da prvič po mnogih letih v popolnosti prepove kajenje na letovanju. Takšna odločitev je bila podana s polnim zavedanjem, da je mnogo mladostnikov, ki že več let letujejo v sklopu izmene, kadilcev, katerih starši so v preteklosti povsem brez zadržkov podpisali dovoljenje za kajenje svojega otroka na letovanju. Kako zelo sporno se meni osebno zdi takšno ravnanje staršev, zdaj sploh ni pomembno, prav tako ni pomembno koliko otrok je na letošnjem letovanju, kljub poznavanju novih pravil, vseeno prižgalo cigareto. Pomembno in vredno pa se mi zdi omeniti zaščito pred pasivnim kajenjem, ki so jo na tak način prejeli vsi tisti otroci, ki niso kadilci. In še bolj omembe vredna je bistvena sprememba v vedenju vseh otrok znotraj letošnje, striktno nekadilske izmene;
Prvi trije dnevi so delovali nekako kot obdobje privajanja na nekaj, predvsem za kadilske otroke, povsem novega in sicer na preživljanje prostega časa brez cigarete. Otrokom je znotraj počitniškega centra ponujeno veliko aktivnosti, med katerimi se lahko ukvarjajo tudi z umetnostjo, športom, se pogovarjajo med seboj ali z odraslimi, lahko počivajo, berejo, skratka počnejo mnogo stvari, da zapolnijo svoj prosti čas, hkrati pa jim je omogočeno, da se ob vsaki takšni stvari naučijo nekaj novega, pogosto pomembnega za življenje. Kot sem že omenila, so se prve tri dni otroci, predvsem tisti, ki doma ves svoj prosti čas presedijo s cigareto v roki, obnašali zelo zmedeno. Nekako žalostno jih je bilo opazovati v nenadnem brezdelju, ki jih je dušilo, kljub mnogim alternativnim priložnostim za zanimivo preživljanje časa. Preprosto niso vedeli kam bi sami s seboj. Bili so nezainteresirani in pasivni, v takšno vzdušje pa so sprva potegnili tudi vse ostale otroke v svoji družbi. Kot vzgojitelji, ki smo morali takšno stisko otrok, ki se ob ponudbi letnega kina, diskoteke, peščenega odbojkarskega igrišča, košarkarskega igrišča pod reflektorji in drugih dejavnosti, niso zmogli veseliti življenja, smo bili tudi sami v stiski, toda pomembno je bilo vzdržati v potrpežljivosti, vrlini, ki zmeraj obrodi sadove. Bistvena razlika med lanskim in letošnjim dogajanjem se je pokazala četrti dan, na dan, ko je dekle, ki jo omenjam na začetku tega zapisa, že, na podlagi lastne ugotovitve, da je letošnje letovanje popolnoma nezanimivo, center zapustila in se skupaj s svojo mamo, ki je takoj na hčerkino željo prišla ponjo in ji seveda nemudoma izročila škatlico tako zelo nepogrešljivih cigaret, odpravila nazaj v svoje življenje. V počitniškem centru pa se je zgodil neverjeten preobrat. Otroci, ki so prej tri dni brezvoljno posedali v brezdelju in se niso zanimali za nič, kar jim je bilo ponujeno kot alternativa posedanju v tobačnem dimu, so končno stopili na igrišča, se namestili v kino in zaplesali v diskoteki. In, če nič od tega, so našli svoje kotičke nekje pod drevesi in na mnogih klopcah ter se pogovarjali. Zares pogovarjali in družili ob svežem morskem zraku v njihovih pljučih.
 
Torej, dilema o tem, da je mučno odreči mlademu kadilcu možnost kajenja na njegovih tako imenovanih počitnicah in da je nesmiselno poskušati ga prepričati, da je življenje veliko več, kot pa zastrupljanje lastnega telesa in posledično posvajanje brezbrižnega odnosa do sebe in sveta v katerem živimo, je bila razrešena v samo nekaj dneh. Vsem nam je postalo jasno, da so to vseeno otroci, ali pa če želite, mladi ljudje, ki se kljub svoji navidezni odločnosti, še zmeraj učijo o življenju. Krivično jih je zato obsoditi na večne kadilce in jim ne pokazati drugih poti, za katere so sami (v svoji mladostni nevednosti in zaletavosti) prepričani, da so za njih nezanimive. Z vsem spoštovanjem do slehernega mladostnika vseeno menim, da pri teh letih človek zgolj misli, da ve kaj je zanj dobro in ustrezno, pa v resnici nima pojma. Ne more ga imeti, ker se človek spozna šele takrat, ko je odvisen zgolj in samo od samega sebe. Finančno, materialno, čustveno in mentalno. Šele takrat lahko zares spozna življenje takšno, kot je v resnici. In šele v takšnih okoliščinah lahko presodi o tem, kaj je zanj dobro, ustrezno in pravilno in kaj je tisto, kar ga bo pripeljalo do sreče in ljubezni, za kar nosi v sebi potencial že od svojega ranega otroštva.
 
Prepoved kajenja v centru za letovanje otrok in mladine ni samo uspešna poteza vodstva srednješolske izmene, ampak je tudi nujno potreben okvir, ki ga mladi preprosto potrebujejo. Prav za prav mladi nezavedno hrepenijo po okvirjih in vzorih, zaradi katerih bodo lahko postali boljši ljudje. Organizirano letovanje na morju je le ena izmed priložnosti, da se mladi naučijo okvirjev za življenje, vendar je hkrati tudi ena najpomembnejših. Za razliko od šolskih sistemov in družinskih okolij, je letovanje šola življenja, ki se odvija ob blagodejnem morju, v družbi prijateljev in ljudi polnih srčnosti in ljubezni do otrok. V kombinaciji z zabavnostjo, ki jo vsebuje, je zato neprecenljiva lekcija o ljubezni in sreči za vsakega izmed otrok, ne glede na to ali jo ta razume že zdaj ali pa jo bo razumel šele čez nekaj let, kot odrasel človek.
 

 

In kar se tiče kajenja. Ne, ni okej, da ljudje kadijo. Pod pretvezo, da sami odgovarjajo za svoje lastno zdravje pozabljajo, da bi morali prevzemati dodatno odgovornost še za ogrožanje zdravja tistih, v bližini katerih kadijo in nemalokrat so to njihovi lastni otroci. Kajenje je že v osnovi dejanje brezbrižnosti, najprej do svojega lastnega telesa, nato do vseh ostalih ljudi, ki se hote ali nehote znajdejo v bližini, nenazadnje pa tudi do okolja, saj veliko kadilcev brez pomislekov odvrže cigareto na tla. Kadar torej starš ne uspe otroku predstaviti kajenja kot nekaj, kar je v nasprotju z ljubeznijo in spoštovanjem sebe in drugih, še vedno obstaja možnost, da ga o tem nauči družba. Slovenija je s prepovedjo kajenja v javnih lokalih pred osmimi leti že ukrepala na način, da je postavila temelje nekadilski družbi, medtem, ko Avstrija, država po kateri se radi zgledujemo, še zmeraj vzgaja kadilsko družbo. Ker živim na Dunaju, lahko s prve roke povem kako zelo neprijetno je živeti v svetu, kjer svež zrak in vonj po naravi ni samoumevna sestavina jutranjega sprehoda s psom. Morda prebivalec Slovenije nima občutka, da se od prepovedi naprej v Sloveniji manj kadi, a jaz lahko iz svojih izkušenj z življenjem v državi, kjer se še zmeraj lahko kadi povsod, zagotovim, da je kadilcev v Sloveniji manj. Na tem področju smo torej Slovenci, enkrat za spremembo v prednosti in v zavedanju, da je množično kajenje nesprejemljivo, ne samo iz zdravstvenih razlogov, pač pa tudi z namenom postavljanja dobrih življenjskih okvirjev mladim, ki se še iščejo. Vsak se lahko preda odvisnosti od cigaret, alkohola, pametnih telefonov, prepovedanih drog, seksa ali česarkoli, kar mu bo dajalo kratkotrajna zadovoljstva, a ga bo slej kot prej tudi poteptalo v nesrečnega in obupanega človeka, kajti vse to so zgolj mašila za pomanjkanje vsesplošne ljubezni. Pravica odraslega človeka je, da se sam odloča o okvirjih znotraj katerih bo gradil in ustvarjal svojo prihodnost, vendar pa moramo otrokom in mladostnikom zagotoviti možnost, da spoznajo vse razsežnosti življenja, ljubezni in človekovega obstoja še preden bodo kot odrasli, morali izbirati okvirje, v katerih bodo uresničevali svojo odraslost.    
Categories: Nekategorizirano

1 comment

  1. says:

    Lepo napisano Maja

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.