info@majamonrue.com |

IDI V TUJINO IN POSKUSI TAM OSTATI / Zaključek

  Posted on   by   3 komentarji

Blog_Maja_Monrue
Jasmin je pognal in zadišal vse do neba, ki je prepevalo o sinje modri barvi. Ja, pomlad se je muhasto prerinila mimo zadnjih snežnih groženj in se udobno namestila v parke in med ulična drevesa. Naselila se je tudi v mojem srcu, ki že nekaj dni prepeva od veselja samo zato, ker zunaj sije sonce. Sprašujem se kako bi se smejali ptiči in kako bi vzdihovala mlada trava, če bi imeli te človeške sposobnosti. Pa jih nimajo, a so vseeno najboljši v tem, kar so. Na primer, ptiči pojejo in žvrgolijo na tisoč načinov in trave rastejo v tisočerih odtenkih zelene, pa jih je kar prijetno uživati s svojimi človeškimi čuti. Vedno znova me spomnijo na vrednost prostega sončnega dopoldneva, ki je čarobno prepleten s prav posebno svobodo.
 
Svoboda nas objame tudi takrat, ko odkrijemo svoje življenjsko poslanstvo. Za to morajo nekateri prepotovati pol sveta, spet drugi se obenj spotaknejo v enem od vsakodnevnih opravil. Jaz sem svoje poslanstvo odkrila tako in drugače. Torej, morala sem se preseliti v drugačen svet in moralo se je zgoditi, da je prosti čas postal moje vsakdanje opravilo. Tako sem iz dolgega časa ustvarila opravila za zabavo in potencialno korist (saj veste; združiti koristno z zabavnim), nekako me je namreč vseeno preganjala misel, da tako vendar ne more biti v nedogled.  

Na tej poti sem spoznavala takšne in drugačne sonarodnjake na Dunaju, saj nisem mogla iz svoje podjetniške kože, da ne bi poskušala vzpostaviti družabno-poslovne mreže enako mislečih. To pomeni tistih pozitivnih, v napredek usmerjenih in zabavnih ljudi. Toda moje grenko spoznanje se je kakor grenivka obesilo na kavelj, saj sem ugotovila, da je takšnih Slovencev tudi tukaj bolj malo. No, morda spet preveč obsojam svoj narod, a težko bi se izognila omembi nekaterih, ki se ne morejo otresti stereotipne slovenske zavisti ali črnogledosti. Ugotovila sem, da na Dunaju živi vse preveč takšnih Slovencev, ki javno priznavajo, da jim Dunaj sploh ni všeč, da se ga vse preveč idealizira in da so jim rodni kraji v Sloveniji veliko ljubši. Ob tem seveda objemam veliki vprašaj in se sprašujem, kaj potem počno tukaj? Dobro, nekaj jih je tukaj začasno, toda drugi so si tukaj ustvarili družine, kariere in življenjske zgodbe. Pri tem so s seboj iz Slovenije očitno prinesli še jamravost, ki jim preprečuje, da bi videli v kako lepem svetu živijo. In če to ni lep in kakovosten svet, zakaj se ne potrudijo in nekaj naredijo na tem, da bi to svoje eno življenje preživeli nekje, kjer bi bili zadovoljni, veseli in hvaležni, da imajo to kar imajo. Na primer, lahko bi se vrnili v Slovenijo, kjer jim je bolj všeč in potem uživali te prehvaljene gozdove, mala lična mesta in bojda veliko boljši šolski sistem. Lahko pa bi ostali tukaj in postali hvaležni za dvojezičnost in široko perspektivo svojih otrok, morda bi sčasoma lahko užili toplino dišeče trave v mnogih parkih in postopoma dojeli veličino mesta v katerem imajo priložnost živeti in se razvijati.
 
Nikakor ne trdim, da je domoljubje kakorkoli napačno, le ne zdi se mi pošteno, da bi pod krinko domoljubja nekdo pljuval po obilju, ki mu ga nudi tujina in bleščeče razlagal o kakovosti doma, ki ga je v bistvu tudi on sam zapustil. Zakaj, dragi Slovenec, si zapustil svojo čudovito in prijazno domovino in sedaj rasteš tukaj, kjer je vse tako zanič???

Sama obožujem nekatere domače stvari, na primer, še zmeraj trdim, da najboljšo kavo skuhajo v Mariboru (poleg tega je enkrat cenejša in spiješ jo lahko na sončnem trgu sredi mesta) in le težko nadomestim mariborsko »vsisepoznamo« vzdušje z dunajsko »vsakjesamzase« sceno. Toda, takoj, ko pomislim na življenjski slog, katerega si zase slikam že iz mladih let, postane Maribor zame kraj mladosti in otroštva, Dunaj pa kraj, kjer lahko razprem svoja krila in poletim nad brezmejnim življenjem. V Mariboru nimajo službe zame, da bi bila podjetnica na mariborskem trgu, pa se je enkrat že izkazalo kot dobra šala (beri šola). Če kdo, potem lahko jaz iz prve roke povem, kako postati uspešen v Mariboru je en velik problem (preprosto morala sem napisati v rimi). Veze in poznanstva sicer pridejo prav tudi v tujini, a je v Mariboru bolj značilno to, da moraš poznati vsaj direktorja ali pa župana osebno, no, ali pa vsaj njihove sinove… dovolj imam tega!
 
Poznam sicer ljudi, ki ljubijo Maribor in življenje, ki jim ga mesto nudi in oni so resnično srečni. Občudujem jih, a jim hkrati pripisujem tudi veliko mero potrpežljivosti in prilagodljivosti. In če mislite, da sta to dve vrlini potrebni za življenje v tujini, na primer na Dunaju, poskusite v teh časih diplomirati v Mariboru in takoj zatem najti službo ali ustvariti kariero za katero ste trdo študirali in pridobivali kakovostna priporočila in potrdila. Brez dobre službe boste seveda težko kasneje ustvarili še dom in srečno družino.

Mnogi bodo spet oporekali (brez tega med Slovenci pač ne gre), toda Dunaj je čudovita »tujina« za ustvarjanje življenjske poti za tiste, ki želijo (IN ZMOREJO) več. Seveda je sprva naporno in tukaj stanujoči jezik je resnično težek za osvojit. Prav za prav moram priznati, da je prav jezik tisti, ki me spominja na to, da sem vendarle v tujini. 
Težko je tudi, če si sam in težko je, preden se navadiš nekaterih posebnosti (pri teh ima vsak svoje izkušnje), doma si namreč že vsega navajen, tukaj pa je vse novo! Sprva se zato počutiš kot majhen otrok, ki se uči hoditi. Toda, enkrat sem že zapisala; Ko urediš vse formalnosti, najdeš stanovanje, se navadiš službe, kupiš letno karto za javne prevoze, spoznaš nekaj slovenskih prijateljev ter si končno urediš avstrijski telefon, postane Dunaj magičen in tvoj. In prav tako vsakršna tujina za katero si se odločil. Nekdo me je ošvrknil, da gledam na stvari z rožnatimi očali, pa me je v bistvu samo razveselilo, da zveni moj stavek tako pozitiven. Dragi moji vsi, ki nosite črna očala in živite v tujini… Kaj niste prišli s tem namenom v tujino, da bi vaše življenje postalo rožnato?? No, skozi črna očala, vleče rožnata še vedno na rjavo…
 
Zakaj zapustimo svoj domači kraj in odidemo daleč drugam, če ne prav zato, ker so doma rože odcvetele, v tujino pa nas vleče vest o rodovitni zemlji in še ne cvetočih popkih? Že res, da so takšne vesti mnogokrat preopevane, toda odrasel in odgovoren človek, vendar mora vedeti, da tudi, če je zemlja rodovitna, je potrebno vanjo vložiti veliko truda, nege in ljubezni, da obrodi; nikjer se to ne bo zgodilo samo od sebe, ne doma, ne v tujini. Toda odločitev je v vsakem posamezniku. Vsak ptič se mora nekega dne odločiti, da bo poletel iz toplega, udobnega gnezda in pred njim je takrat ves svet. Kako daleč bo odletel se odloči sam, toda vsak ptič dobro ve, da je gnezdo za njegov rod najbolje zgraditi tam, kjer je dreves in grmov v izobilju, temperature so prave, priložnosti za lov pa ne zmanjka.
 
Tako sem se jaz ustalila na Dunaju, Karmen v Novem Sadu, Špela v Vancouverju, Damjan v Celovcu in Alonso v Avstraliji. Z rožnatimi očali na nosu, sem tako obdana s prijaznimi ljudmi na ulicah in v kavarnah, z vinogradi, ki me spominjajo na domače kraje, s polno založenimi BIO trgovinami in parki polnimi navihanih otrok vseh barv in jezikov. Na izbiro imam pester izbor opravil za preživljanje prostega časa in še bolj pester izbor opravil, ki jim pravim poslovne priložnosti. Zame je tujina kraj, kamor sem poletela iz domačega gnezda. Dreves in grmov je v izobilju, temperature so prave, priložnosti za lov pa ne zmanjka. Vive le Vienne!




Jasminovo prebujenje, nekega lepega dopoldneva na domačih ulicah v devetnajstem.

 

Categories: Nekategorizirano

3 komentarji

  1. says:

    Lepo si napisala Maja rad te imam ati.

  2. says:

    Maja, čudovit prispevek. Sem ga delil na svoji FB strani https://www.facebook.com/zivljenjevtujini. Upam, da te malo reklame ne moti 🙂

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.