JEZUS MOTIVATOR IN BOŽIČ VRHUNEC ŽIVLJENJSKE MOTIVACIJE

Komaj sem opazila, da sem zadnji zapisek objavila v oktobru z naslovom “Kajvseješepotrebnopostoriti” in res do danes sem tako rekoč plavala v delu in mislite, da mi ga je uspelo popolnoma opraviti?! Ne ne, cilji so ostali še neizpolnjeni in sploh vam ne znam razložiti, kako me to potre. A začelo je ponovno kričati moje telo. Najprej majhni priložnostni glavobolčki, potem išias, nato zakrčena ramena (tako zelo, kakor, da bi bila pod električno napetostjo) in potem namesto vzburjenosti razburjenost, na koncu pa še gluho desno uho in bolečine od konice nosu, do desne lopatice! In zdaj že vrabci na strehi čivkajo, da sem komaj štirindvajset, pa v takem rush-u…in to me seveda še bolj zateži. In kje je potem vsa lepota življenja, ki jo opevajo zasanjani poeti??

Da sem se umirila od tega norenja in brzenja je bil potreben božič. Ja, preprosto samo božič. In hvala Jezusu, da se je pred dvatisočdvanajstimi leti rodil ter da je potem imel motivacijske workshope, katerih snov se je tako močno zasidrala v človeških glavah, da še danes prosljavljamo rojstvo tega motivatorja.

Mnogi se ob božičnem kiču in evforiji zgražate in vedno več vas je takih, ki se zmrdujete nad božičnimi evergreeni in postanete tečni, ko je nekdo navdušen nad drobnimi lučkami, ki visijo iz streh, uličnih luči in iz vsega, kar je ogromno in visoko. Ne želim zveneti obsojajoče, toda ali ni to nekoliko “odraselsko” zagrenjeno? Kaj potem, če je vsepovsod gneča? Tudi ob nogometnih evforijah je. Kaj potem, če vrtijo ves čas iste komade po radiu? Mene spomnijajo na otroške praznične dni. Ati se je skril za kavč, da ne bi prestrašil prihajajočega Božička, ki bo nastavil darila, mami pa naju je s sestro odpeljala v otroško sobo, kjer smo nato vadile Sveto noč, da jo bomo lahko perfektno zapele ob okrašeni smrečici, ki smo jo zjutraj skupaj prinesli iz tržnice. Potem pa magično odpiranje daril…in ves dan te tople in igrive božične melodije, ki jih poznam na pamet samo zato, ker mi tako nežno zapolnijo praznino v srcu z otroškimi spomini. Zakaj bi se zmrdovali nad toplino družinskega ognjišča, ki je vedno žarelo na božični večer?

Praznujemo v bistvu Jesusovo rojstvo in on je vedno širil svoje nauke v stilu; Bodi dober, misli dobro in dobro se ti bo vrnilo. Ne omalovažuj smeha, iskre v očeh in otroškega pričakovanja in ne zavračaj obredov, ki pripeljejo do tega… Če bi lahko bi še danes verjela v Božička, ki se skozi dimnik stlači v prav vsako dnevno sobo na tem svetu, ker to je tista otroška brezmejna domišljija, ki jo skozi leta izgubimo. Potem pa se preobremenimo s tisoč in eno nepomembno obveznostjo in zahetvnim projektom, ker nam vedno nekaj manjka. V sebi smo, kljub tisočim dogajanjem okoli nas, prazni. Prazni, prazni, prazni. In potem komaj dihamo in se tako uničujemo od zunaj in navznoter. Navznoter nosimo praznino, ki trga našo ustvarjalnost kakor pajkovo mrežo, navzven pa smo ene velike tečnobe, ki se zmrdujejo nad vsem kar je nekoč v naših otroških očeh bilo čarobno.  Položite svoje srce poleg otroškega in sram vas bo postalo.

Če verjamete ali ne, božič in vsi praznični dnevi so priložnost, da spet najdete otroka v sebi. Izrežite snežinke iz belega papirja, ki vam počiva v printerju! Specite piškote, brez da pogledate v knjigo z recepti! Izdelajte voščilnice s temperami in voščenkami in jih odnesite na pošto! Zavijajte darila v praznični papir in pojdite na enega izmed božičnih sejmov ter kupite poseben, starinski stekleni okrasek, ki vas bo spomnil na otroštvo!
Zakaj ne? Ko boste ponovno odkrili otroka v sebi, boste nenadoma začutili tudi vso otroško energijo, ki vas je včasih gnala po zasneženih gričkih s skibuci in sankami! Pripeljali se boste do preprostega otroškega nasmeha, ki se vam bo široko izrisal na obrazu in do iskric v očeh in pripeljalo vas bo do tega, da boste ponovno začeli razmišljati o tem, kaj si v resnici želite postati v življenju.

Nekdo je nekoč modro zapisal: “DO what you LOVE and LOVE what you DO.” In res pozabimo včasih na to kdo smo in kaj nismo in kaj želimo. Obveznosti nas izčrpujejo in puščajo prazne, delo, ki ga obožujemo nas polni in dela entuziastične. Toda, da bi prišli do tega premika, se moramo najprej postaviti na začetek. In začetek je tam, ko izpod zimske kape pogledamo z otroškim navdušenjem in se vržemo v globoki beli sneg – brez strahu, z velikim pričakovanjem; samo da vidimo, kaj se bo zgodilo?

Želim vam čarobne praznične dni!!!