LJUBITI DRUGEGA NAMESTO SEBE

Preveč vlagamo v zveze ljudje. Precenjena je ljubezen kot taka. Ljubezenska zveza, odnos….toliko truda, toliko dajanja sebe, toliko jemanja sebi… in potem pogled na nekoga, ki ni srečen s tabo…kljub vsemu kar mu daš…. in potem veliki konec, kakor da se podre hišica iz kart. Do tal, vse se razleti in kaj lahko storiš….pobiraš karte in jih poskusiš postavit ponovno?

Ljubiti bi naj pomenilo spustiti nekoga na svojo pot. Pa vendar ali to pomeni mu odstopiti del poti, da jo vzame zase? Ne vem, po mojem preveč vlagamo v zvezo in preveč odstopamo. Bolj bi se mogli prepuščati toku in ljubiti bi mogli trenutke, ko smo z nekom ter jih skladiščiti v svojem spominu. Takšni trenutki pa niso vedno nujno povezani s partnerjem, lahko so to trenutki sreče s samim s sabo, s prijatelji, z družino. In ko se pričnemo odpovedovati takšnim trenutkom zaradi tega, ker vso energijo in čast posvečamo eni osebi, v bistvu izgubljamo sami sebe. Ko se zveza konča, kar enkrat se, ostanemo brez vsega. Samo karte ležijo na tleh in druga brez druge ne morejo stati.

Po drugi strani pa je naša sreča kot pesek v peščeni uri. Slej kot prej vse prileti ob tla, potem pa je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel nekdo, ki bo uro obrnil. Torej se nezavedno puščamo čakati na tistega nekoga, potem pa spet vso energijo vložimo v njegovo srečo. Vse bi bilo kul, če bi tudi on v našo v enaki meri in bi se potem dopolnjevali v popolnosti, na koncu pa bi vseeno lahko odkorakali s samim sabo, ne brez vsega.

Dragi moji, ljubezen je pač minljiva (kar ne pomeni, da ne more trajati vse življenje). Zveze imajo tri faze. Prva je tista, ko smo zaljubljeni in gorimo od sreče. Druga faza je najdaljša in nas polni z mirom, ker smo ustalili in napisali neko ljubezensko zgodbo – spoznali smo nekoga, ki nas polni in nam daje varnost. Počutimo se ljubljeni, kasneje pa navezani na nekoga. V tretji fazi pa žal, dragi moji, gre samo še za to kdo dlje zdrži. In dlje boste zdržali, več sebe boste izgubili.

Toliko o tem.

<photo id=”2″ />