info@majamonrue.com |

ČE BI UM PRIMERJALI Z DIVJIM KONJEM ALI BENCINSKIM MOTORJEM

  Posted on   by   No comments

Komaj včeraj sem se resnično prebudila v novem letu. Komaj včeraj sem začutila tisti švunk, ki oznanja nove priložnosti, novi začetek in dejstvo da gre spet vse “jovo na novo”. Konkretno v mojem življenju se je Januar s svojo tihostjo in zasneženimi pločniki pričel že triindvajsetkrat, prav tako Februar s pustnimi krofi in valentinovimi rožnatimi oglasi, Marec s prvim vonjem po pomladi in April s polnim pričakovanjem čudovitega meseca Maja.

Vsako leto znova me ta januarski ponovoletni švunk potisne nad oblake, kjer jadram med svojimi mislimi in načrti in menim, da imam zaradi tega srečo. Čeprav sem pred božičem vsa nostalgična je v meni vseeno občutek zaključevanja in zato v iztekajočih mesecih nekako ne kujem novih načrtov. In potem tudi zagona zmanjka. Ta pa se vrne v začetku novega leta in takrat mi glavo polnijo otroške želje v “kaj-vse-si-želim-početi” stilu. Vsako leto jih zapišem na veliki šeleshamer, izrežem slike iz revij in tako zaupam zakonu privlačnosti. Potem se pa zgodijo stvari ena za drugo… Tudi presenečenja so, tako pozitivna, kot tista negativno šokantna. Toda na vsem slabem se vedno učimo, zato na koncu koncev to ni slabo. Tako pridemo do zaključka, da slabega ni. Priznajte, slabega ni, ker tudi pri najbolj slabem, čez čas spoznamo, da je bilo za nekaj dobro.

Lani sem pričela leto v novi ljubezenski zgodbi, nadaljevalo se je s spoznavanjem novih in novih ljudi, ki jim kar ni bilo konca in potem spet prebujanje stare mene, tiste ustvarjalne in neobrzdane Maje, ki sem jo izgubila enkrat pred desetimi leti. Veliko sem tekala, plavala, plesala in pisala. Veliko sem se pogovarjala in filozofirala s svojimi novimi in starimi prijatelji in nekje na sredini sem odpotovala v magični Pariz. Tega sem si zmeraj želela in v moje življenje je prišlo v najboljši možni obliki. Potem pa štiriindvajseti rojstni dan, ki se ga je udležilo 99% povabljenih – še nikoli tolikšna udeležba. In prišli so ljudje iz vseh vetrov, z dobrimi željami in iskrenimi nasmehi. Odpustila sem stare zamere in se tako osvobodila žalosti. Ves čas sem obiskovala Dunaj, ki se mi je zelo hitro prikupil in že Septembra je Dunaj postal moje mesto. Wirtschaftuniversität in Wiener Melange “zum mitnehmen” so moje novo življenje, ki ga obožujem.

AMPAK….še vedno mi nekaj manjka! In sicer, manjkam si jaz sama. Lahko je okoli mene vse krasno in čudovito, lahko trenutno cvetim in občasno gorim, a v meni je nemir. Seveda, življenje še zdavnaj ni doseglo vrhunca. Prav za prav sem nekje na prvih tristo metrih osemtisočaka. In to vsa zadihana, brez kondicije za vzpon. Najbrž zaradi uteži iz preteklosti, ki jih še vedno vlečem za sabo. Vrh se mi zdi tako grozno daleč, da bi se včasih najraje kar obrnila. Toda namesto tega sem ugotovila, da se moram v bistvu utaboriti ob poti in najprej razčistiti neke stvari s svojim umom. Edino gorivo za napredovanje v človekovem življenju je namreč njegov um. In saj vsi vemo kaj se zgodi, če v bencinca vlivamo dizel.

V avstrijskem Cosmopolitanu (v katerem sem skušala trenirati svoje branje nemških besed) je v horoskopu za Leva pisalo: “Ste močna oseba, zato lahko prenesete slabe novice že na začetku…” Zanimiva izbira besed za laskanje ponosnim levom, toda če kaj, potem v mojem bistvu (ja priznam) manjka tista opevana levja moč. No, zagotovo je nekje v meni, a sama pri sebi je ne čutim dovolj močno, da bi lahko pritrdila takšni resnici. In samo tukaj je težava. Da ne čutim same sebe. Nisem usklajena s svojim umom in zato ta včasih bega kot podivjan (prestrašen) konj.

Odločila sem se, da bo leto 2013 zame leto ukrotitve lastnega uma. Tako bo to tudi leto preizkušenj, ki mi jih napoveduje horoskop. Rezultat, ki si ga želim do božiča je občutek SAMOZADOSTNOSTI. Občutek, da sem sama sebi dovolj in da je moja duša napolnjena s hvaležnostjo in mirom. Želim si, da bi lahko iskreno rekla: “Rada se imam.”  Mislim, da je to pot do osebnostne moči s katero lahko potem človek premaga vse ovire in je ob tem tudi resnično srečen.

Takšna kot sem, pa sem si ta končni cilj seveda razdelila na nekaj manjših smernic. Tako pač, da bom lahko kljukala… 🙂  Poleg tega, da bom svoj um intenzivno skušala usmerjati predvsem v sebe in v svoje občutke, bom pobrskala tudi po pogumu, globoko v sebi in pregnala bom strahove ter se spopadla s pomanjkanjem samozavesti. Šla bom na letalo. Najbolj na svetu me je strah sesti v velikanski zaprti kovinski trup, ki ga ne morem niti za kanček kontrolirati in prepustiti svoje življenje eni proti milijon možnosti, da je to zadnje, kar naredim. Toda to je le grozoviti strah v meni, ki se me oklepa kakor pijavka in srka mojo energijo. Kot plevel raste okoli mojega uma in ga duši – tega si ne morem dovoliti! Rada bi videla svet, rada bi videla drugi konec, vrh in dno, tropsko in stepsko, urbano in neokrnjeno… Nekoč je moj oče rekel: “Strah je samo nič, okoli njega pa je nič.”

“Delati to, kar si resnično želimo,” pa je moj moto za to leto. Prebuditi otroške načrte, ki so bili zakopani globoko pod kampanjami današnje družbe, ki promovirajo, da MORAŠ slediti navodilom za življenje, ki jih piše vsesplošno mnenje. MORAŠ se ukloniti in sprejeti, da je življenje pač tako, povprečno in prisiljeno. Toda to, dragi moji, prav to je tisto kar nas dela prazne. Prav to je tisto, kar briše sanje, poezijo in smeh z obličja človeštva.

Vsi lepi trenutki, ki nam jih življenje kot reka prinese v vsakdan so prazni, če smo prazni mi sami. In ja, v resnici smo čisto sami. Tudi ob vseh ljudeh, ki nas imajo radi, smo na koncu v odnosu s svojim umom sami. Samo jaz sama si lahko dam čisto, popolnoma iskreno ljubezen in samo jaz sama, se lahko krvavo spopadam s svojim jazom do onemoglosti. Samo jaz sama se lahko popolnoma sprejmem in napolnim svojo praznino z zadovoljstvom.

Ko je človek poln zadovoljstva, je tudi poln mira in ko je miren lahko daje več ljubezni kot kadarkoli. Pot do tja pa so otroški pogum, otroške sanje in otroška brezskrbnost.

<photo id=”1″ />

Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.