info@majamonrue.com |

KAJ PA ČE JE VSE SKUPAJ POMOTA? Ali, kako so vrane odšle brez slovesa…

  Posted on   by   No comments

Blog_Maja_Monrue
Včeraj so izginile vrane. Le kam so odšle? Vem, da so vrane „zimski“ ptiči, toda še nikdar do zdaj se nisem njihovega izginotja tako močno zavedala. Kakor jih tudi še nikdar nisem tako zelo opazila v svojem življenju. In, če je prej park bil ob njihovem kraljevanju poln dogajanja in zvokov, je zdaj tih in prebujajoč se v tišini, ki jo le ob redkih trenutkih okrasi pesem sinic. Pomlad še ni čisto tukaj, toda čuti se lenoben umik zime s streh in spečih dreves, zvok kapljanja pa naznanja veliko prebujenje tega leta.
 
Zame se je to leto pričelo sprva mirno, a je to bila le farsa, ki sem si jo pripravila sama. Že zelo hitro se je mirnost sprevrgla v, še preveč znano, otepanje od neprijetnih presenečenj in čustvenih preizkusov. Divja vožnja po vijugasti življenjski poti me je že v nekaj tednih novega leta pripeljala do mnogih vprašanj o tem, ali se nemara »zadeve« nikoli ne bodo zložile v svoje predale in bodo zmeraj v kaotičnem plesu visele nad menoj.
 
Dunaj živi naprej. V svoji čarobnosti ponuja tisoč in eno priložnost za iskrivost, toda naenkrat se počutim »prezasedena« za vso to čudovitost okoli mene. Naenkrat se mi zdi, da je vsega preveč. Pa vendar mi vrane na vsakodnevnem sprehodu skozi park manjkajo. Manjka mi njihovo glasno »komentiranje« in bistro pogledovanje z dreves. 
Med drugim sem pred kratkim tudi srečala novo sebe. Slišala sem že, da se v energijah okoli nas v tem času dogajajo velike spremembe in da so ljudje vedno bolj zmedeni, toda jaz se le še s težavo prepoznam. Vedno sem na primer vedela, kaj si želim v življenju in kaj bi rada postala. No, morda nisem bila tako specifična o samem poklicu… vedela pa sem kateri poklici bi mi ustrezali. Toda, človek ne ve kaj si v resnici želi, dokler tega ne okusi. Zato so vizije tako lepe in jih radi poimenujemo sanje.  Skozi leta okušanja tega in onega sem spoznala, da sem se v svojih sanjah velikokrat povsem motila. In motila se nisem samo o željenih poklicih. Motila sem se o življenju, o ljudeh in o ljubezni*. Mislila sem, da sem ljubila brezpogojno, da sem živela brezmejno in da vem, kaj ljudje mislijo ali želijo. Mislila sem, da je prevzeti nadzor nad svojim življenjem najpomembnejši izkaz odraslosti in da živimo zato, da bi premagovali ovire na življenjski poti in dosegali cilje. Mislila sem, da je »okej«, če se počutim pod pritiskom, ker še nisem diplomirala in ker ne govorim treh jezikov. Toda resnica je ves čas potrpežljivo čakala v meni na trenutek, ko bom dovolj »brezdelna«, da jo bom lahko dojela v vsej njeni ostrini. Absolventsko leto je tako kot nalašč za takšna razsvetljenja.
 
Smešen občutek prevzame človeka takrat, ko se mu vse, za kar si je strastno prizadeval pretekla leta, naenkrat zazdi nepomembno. Pot, ki jo je zarisal po načrtu, naenkrat ni najbolj optimalna in tudi destinacije več niso tako privlačne, kot so izgledale pred leti. Pravzaprav obstaneš kot vkopan na razpotju in naenkrat več ne veš, kam si sploh želiš priti. In potem ne veš niti ali naj čakaš, da se ti bo posvetilo, ali pa narediš nekaj počepov, da bi srce pognalo v tvoje možgane nekaj svežih idej. Spoznanje o tem, da si se motil, pa prinaša tudi nekakšno grenkobo, ki še dolgo ostane na jeziku, tudi takrat, ko se domisliš novih poti in rešitev, a te prav ta grenkoba spominja o tem, kako si se nekoč že pošteno zmotil. Afirmacija »Verjemi vase,« je tako vse prej kot pa prepričljiva spodbuda. Kako naj bi človek sploh verjel vase, dokler se ne spozna do potankosti.. dokler se ne nauči poslušati tistega pravega glasu v sebi…
 
Kje je lepota življenja? V ljubezni? V uspehu? V hvaležnosti? In če gre za mešanico vseh treh občutenj, mar niso to le drobni trenutki? Trenutki, ki krasijo sicer ure in ure našega hitenja skozi čas.
 
Pred nekaj dnevi mi je dober prijatelj povedal nekaj o sedanjosti življenja. O tem, kako pomembno je, da smo zavestno prisotni v vsakem trenutku svojega življenja, ker prav vsak trenutek v sebi skriva čarobnost. In če ne začutimo te čarobnosti slehernega trenutka, v bistvu sploh nismo budni. Speči hodimo skozi svoje življenje in odločitve prepuščamo našemu egu, namesto srcu. Razumu, na katerega se slepo zanašamo smo pripisali preveč avtomatike in tako ga, namesto za razumevanje svoje notranjosti, uporabljamo za razumevanje zunanjega sveta. Zunanji svet pa (vsi vemo) je vedno bolj zaigran, prirejen in »nastavljen«. In vse to me bega, dragi moji. Ne morem verjeti vase, če pa sem jaz nekaj povsem drugega, kot pa mislim, da sem. In če povem po resnici, vedno bolj čutim da sem jaz vse drugo, samo to ne, kar od mene pričakuje moj razum. In družba. In okolje.
 
Morda boste pomislili, da sem zgolj še ena izgubljena mladica. Toda jaz se počutim nekako bolj najdena kakor pa izgubljena. Počutim se na novo odkrita. Kakor povsem neobičajno bitje, ki razpre krila in preleti ulice, gozdove in mesta, ki niso njegova. K temu čudnemu občutenju pa spada tudi strah, da me bodo nekega dne ujeli in me strpali v eno izmed »kletk«, od koder bom za zmeraj hrepenela po svobodi.
 
Photo source: http://zupampa.com/files/images/i-am-lost.png
 
 
Motiti se, je človeško, toda ali je človeško tudi zanemarjati strah in hotenje? Ali je sploh človeško biti vedno v popolnem sožitju s seboj in v neprebojni odpornosti na zunanji svet? Ali človek to sploh zmore?
*Motila sem se tudi o kolektivnosti Slovencev in o tem kako fajn so Avstrijci. V bistvu sem mislila Dunajčane; ljudi, pomešane v narodnosti in rasi, vendar živeče na način, zaradi katerega so vsi nekako videti zadovoljni. 
Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.