info@majamonrue.com |

IDI V TUJINO IN POSKUSI TAM OSTATI /1.DEL

  Posted on   by   4 komentarji

Močan veter je udaril v moj rdeči nos, ki je kukal izza šala, ta pa je natlačen v ovratnik puhovke tičal, med levim in desnim delom pozlačene zadrge. Ostri majhni kamenčki so se zabadali v gumijaste podplate, še prejšnji teden dodatno okrepljene pri mariborskem čevljarju in rahel, nadležen prš je brezbrižno vlažil moja napudrana lica. Nebo je odsevalo barvo pločnikov in cest – sivo in mraz se je suvereno prebijal skozi vseh osem plasti oblačil, ki sem jih zjutraj navlekla nase. Nič kaj slavnostni pričetek prvega dne mojega novega življenja tukaj, v tem tako lepo opevanem mestu. Dunaj je lep. Je tudi prebivalcem prijazen in obiskovalcem  zanimiv, nudi veliko, vzame malo, toda nekaj je na Dunaju, nad čimer se pritožujejo tudi domačini. Dunajska neusmiljena, kakor avstrijski humor hladna, zima. Snega ni, samo neusmiljen veter, neopredeljeni prš in neprijetno pomanjkanje svetlobe. Tem trem dejavnikom seveda vztrajno in zvesto botruje mraz, ki pohajkujoče, z vetrom pod pazduho, ustvarja sibirske razmere in potem tista čudovita moderna zimska krila, kupljena na januarskih razprodajah, lepo ležerno počivajo v omari in čakajo na to, da postanejo nemoderna. Tukaj s “štrampli” nimaš “šans”!
In tako se začenja moja življenjska avantura. V hlačah, šalu in z letno karto za javni dunajski prevoz.
Moje mariborsko “umerjanje” je torej zaključeno. Umerila sem se na študijskih 9,6 , čemur še sama komaj verjamem…vendar se je študijski pristop, kot ga uporabljajo študenti medicine in prava, po principu “kuća-biblioteka-biblioteka-kuća” izplačal. Z odličnimi predispozicijami se lahko zdaj vržem v bazen mladih, nadobudnih kandidatov za prakso z eno nogo in v bazen s tistimi, ki zavzeto pišejo diplomo, z drugo. Plavati v slednjem se že veselim, saj sem na to dejavnost čakala od kar pomnim. Toda prvi bazen, tisti s praksami je malo bolj zahtevne vrste. Ne samo, da je v njem globoka voda, v njem je tudi velika gneča mladcev in mladic s celega sveta, predvsem pa tistih domačih, tekočenemškogovorečih karieristov, ki kakor krokodili skačejo iz vode in mi pobirajo želena dela pred nosom. Dejstvo je, da je področje mojega študija, Podjetništvo, zelo splošno in široko, kar pa pomeni, da je takšen tudi nabor potencialnih zaposlitev. Vendar posledično je tako obsežna tudi moja konkurenca, ki je na specifičnih področjih veliko bolj specializirana, večina pa jih tekoče govori tako nemško kot angleško, kar je mimogrede tudi striktna zahteva vsakega drugega delodajalca. Fließend Deutsch und Englisch bitte!  Pošiljanje europass-ovega življenjepisa z “boldanimi” besedami in z enostranskim motivacijskim pismom tako ne pride v poštev. Morala bom biti resnično inovativna, saj bom le tako lahko, kot bi to imenovala moja draga Karmen Šarlah, “sprašila” riti dunajskim delodajalcem! In tukaj mi zna moja “podjetnost” priti še kako prav.
Za začetek sem se ugnezdila v šestem nadstropju vesoljsko moderne knjižnice dunajske poslovne fakultete, ki je bila zgrajena pred natanko pol leta in je sedaj najmodernejša študijska knjižnica v Evropi. Precej “frajersko” bi lahko rekli, še posebej, ker sedim v poševnem “zimskem vrtu” s pogledom na steklene nebotičnike, ki se vzpenjajo nad mestom in nekako simbolizirajo moj bodoči karierni svet. Malo manj “frajersko” je, ko pozabiš sedemmestno število omarice za osebne stvari in potem idiotsko pritiskaš kartico ob vsa kvadratna vratca v “riži”. No, tudi to zagato, sem po desetih minutah rešila. S poznavanjem uporabe omaric, dvigal in toaletnih prostorov, lahko rečem, da sem nekako vpeljana v sistem.
Sledi prelistavanje internega kariernega “cajtnga” JobNews in iskanje oglasa, ki ne bo vseboval zahtevo po tekoči nemščini ali poznavanju investicijskega bančništva. Ne, rada bi našla delovno mesto, kjer bom lahko izpopolnila svoje managerske potenciale in očarala s svojim znanjem na področju izdelave poslovnih predstavitev, organizacije in projektnega razmišljanja. Ne želim delati direktno v marketingu, še manj v prodaji, bolj me pritegnejo kadrovski projekti in sam projektni management, vendar ne preveč v tehnološkem smislu. Vam je že jasno, kako zelo težko mi bo najti prakso? Moje izkušnje, sem ugotovila, so lepo porazdeljene po področju podjetništva, torej ustanovitve in vodenja lastnega malega podjetja…..pri čemer je tako najti prakso med naborom asistentskih del v resnici grozno težko. Dajte mi svojo ekipo in projekt, pa ga bom izpeljala….težava nastane, ko dobim sama deset nalog v tujem jeziku in tako krpam luknje, ki jih imajo drugi. Vem, morda zveni nekoliko domišljavo….konec koncev so praktikanti zmeraj kuhali kave in dvigovali telefone, vendar globoko v sebi verjamem, da s pravilnim pristopom, lahko že prakso pridobiš tam, kjer tebi samemu najbolj ustreza. Skromnost in ponižnost sta sicer dobri krščanski lastnosti, vendar mnogokrat te lahko pretirana skromnost in pretirana ponižnost zaslepita pred realnostjo, ki je v resnici veliko boljša, kot zgleda. Vzorec iz kalupa mi pravi, da naj sprejmem vse pogoje, saj sem trenutno, kot potencialna praktikantka najmanj vredna. Moj notranji šesti čut, morda celo ego, pa me prepričuje, da sem že zdaj nadpovprečna in da se moram svoje vrednosti zavedati že pri iskanju prakse. Rahlo sem zmedena med tema dvema ognjema, saj ne eden ne drugi nimata popolnoma prav. Najti pravo kombinacijo skromnosti in samozavesti bo ključnega pomena pri razgovoru. No, da pa pridem do razgovora, bodo izkušnje s področja marketinga tokrat ravno pravšnje. Ne samo, da bom uporabila barve, ne, sebe bom “stržila” na trgu dela tako učinkovito, da bom nato lahko na to temo napisala knjigo. No, vsaj potencial za knjigo bo nastal. Gre namreč za to, da moram bleščati iz množice papirjev, ki jih bodo pred seboj imeli delodajalci in ta del mi je zelo domač. Kako se bodo nanj odzvali “dolgočasni” Avstrijci pa je seveda druga, še ne poznana zgodba. Izgubiti seveda nimam kaj, zato začenjam z današnjim dnem in upam na uspeh v roku enega meseca.
Moje novo življenje v tujini pa je seveda še kaj drugega, kot pa samo iskanje službe, ne glede na to, kako moderno je zadnje čase govoriti o tem. Preizkusiti se v tujini ni mačji kašelj, to vedo vsi, ki so kdaj “kašljali” na to temo. Vendar pa, sam poskus, dokler se lahko vrneš v staro življenje ni nič, v primerjavi z odločitvijo, da v tujini tudi ostaneš. To pomeni, da spremeniš svoje temelje, začenši pri davčni upravi domače države.
Seveda si najprej narediš pluse in minuse v stilu SWOT analize (pri čemer upoštevaš tudi čustvene in družbene vzgibe) in ko ugotoviš, da tujina le za malenkost prekaša domačo državo, se s cmokom v grlu odpraviš na to življenjsko pot. Veš, da je in bo v vsakem trenutku vse odvisno od tebe samega, tako sreča, tako zdravje in tako tudi zadovoljstvo. “Biti zadovoljen sam s seboj” je ključna predispozicija za takšen življenjski korak, kajti selitev v tujino prinese velike in majhne spotike, ki jim je lahko kos samo človek, ki je vsaj enkrat v življenju že razčistil sam s seboj. Ljudje smo namreč taki, da radi krivdo obešamo na vse, samo na svoja ramena ne in tako je potem “tujina” kriva za vse manjke, ki se pojavljajo v našem novem življenju.
Torej, v tujino se je potrebno odpraviti koliko toliko srečen in zadovoljen s tem kar si, motivacija pa se mora odražati v tem, kar si želiš še postati ali pa v okolju, ki ga želiš okoli sebe obdati.
Jaz sem se spravila z dušo ob koncu prejšnjega leta in sedaj si predstavljam, da bi lahko nekako spontano zaživela tukaj na Dunaju. Vendar, priznam, da me od znotraj razjeda majhen strah, majhna nesigurnost v razplet okoliščin v katerih nisem popolnoma suverena. Misel na to, da bo vse odvisno od mene je zato dvorezen meč; tega se veselim, vendar me hkrati plaši. Gre za veliko osamosvojitev, za finalni odskok z gnezda, za to, da bom prvič odigrala glavno vlogo v svojem življenju. Majhna trema je zato po mojem mnenju verjetno normalna in strah pred neznanim tudi….vendar to je v resnici življenje. To je življenje.
Photo source: http://www.neatmethod.com/blog/travel
Categories: Popularni, tujina

4 komentarji

  1. says:

    Čestitke Maja.Rad te mam.

  2. says:

    Super, hvala vam. Jaz sem v tujini ze 4leta. Sedaj lahko z vasimi zanimivimi zgodbami ohranjam mojo slovenscino. Hvala

  3. says:

    Avtor je odstranil ta komentar.

  4. says:

    AY MONRUE13. maj 2014 12:55
    Spostovana gospa Sabina.V neizmerno veselje mi je bilo prebrati vas komentar.Ker po novem obstaja mailing lista,na katero posiljam aktualne bloge vam predlagam, da mi posljete svoj elektronski naslov na maja.velcer@gmail.com 😉 Uspesno pot v tujini!

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.