info@majamonrue.com |

IDI V TUJINO IN POSKUSI ŽIVETI TAM – 1.DEL

  Posted on   by   No comments


Ne vem. Včasih mi paše biti sama, včasih, pa sem vsa panična, ker me nihče ne potrebuje. Smo malo smešni ljudje v teh časih. Življenje nam narekuje, da je potrebno nekako preživeti in zato se pehamo za sanjsko – no ali pa vsaj takšno kjer ti dobro in redno plačajo- službo, toda na koncu denar služimo, da bi lahko uživali v prostem času. Če želiš ta prosti čas preživeti res zabavno, moraš najprej veliko delat, do boš dovolj zaslužil in potem si lahko privoščiš nekaj dni zapravljanja tega, težko prisluženega denarja. 
Okej priznam, tudi siva zima je pripomogla k moji nejevolji, čeprav je tukaj na Dunaju zapadlo veliko snega, ki vabi k zimskem veselju….kamor štejemo kepanje, sankanje, ribanje najbližje stoječega, gradnja snežaka ali kar pač pride ven iz zlaganja sneženih tvorb in snežinkanje. Toda, že pred leti sem se odločila, da bom iz dneva v dan gradila svojo kariero, tudi če mi bo to odvzemalo prosti čas. In mi ga, tudi za zimsko veselje.
Trenutno sem na točki “Idi v tujino in poskusi tam živeti”. Sem na Dunaju. Mesto, ki že leta in leta navdihuje intelektualce vsega sveta, da vedno znova in znova prihajajo sem po znanje. Tako tudi jaz. Tukaj sicer na študijski izmenjavi, a pod označbo resne zveze tukaj na Dunaju, sem si že pripravila plan, kako bom izmenjavo potegnila do konca študija dodiplomca in si potem tukaj poiskala službo. Čeprav se nikakor ne morem ujeti z nemščino, prav za prav sem resnično skregana z njo, toda služiti na Dunaju, pomeni tekoče govoriti nemško in angleško, sem nekako odločena da tukaj ostanem. Površinsko seveda, če sem iskrena.
Globoko v sebi pa spoznavam kako zelo mi manjkajo osnove vsakega srečnega karierista. Osnove za prosti čas. Najprej denar, ampak okej, to je začasno. Potem pa tiste malenkosti, ki jih takrat, ko sem jih imela na dlani, sploh nisem opazila, da so del mojega življenja. Na primer, možnost, da kadarkoli pokličem očeta, mamo, sestro ali katerega izmed mnogih prijateljev in se potem dobim na brezčasni kavi v domačem kafiču, kjer strežejo odlično kavo po polovični ceni. Ali pa, da grem v kino z originalnim jezikom filma in s slovenskimi podnapisi. Ali pa, da kupim slovenski Cosmopolitan in si privoščim svojo bralno rutino v najljubši kavarni! Ali pa, da lahko kadarkoli grem na svojo šolo in brez čakanja na odgovor, takoj izvem, kar me zanima. Ali pa da grem v trgovino in si kupim Domačico in Cedevito!!! Ja res je, vse zadnje se da nekako prinesti s sabo in referenti v večini pisarn študijske administracije so dokaj odzivni tudi po elektronski pošti, toda ljudi ne morem prinesti s seboj na kavo tukaj.
In tako priznavam, da je tujina v tem trenutku postala moj “limonovec”. Ugotovila sem, da v tujini manjka bistvo, ki ga je izredno težko nadomestiti, sam proces nadomeščanja pa je dolgotrajen proces, ki zahteva konstantno pozitivnost in odprtost do novih ljudi. Toda ne želim si samo novih ljudi. Želim tiste stare, ki me poznajo že celotno ali pa vsaj večino življenja in jim lahko povem vse, hkrati pa me zanima kaj imajo oni za povedat meni… In želim si jih tukaj, v živo, na dotik.
To je tisti del bogastva, ki ga tujina nima…sicer ponuja vse vire za izgradnjo takšnega bogastva, toda doma sem ga gradila leta in leta, zato lahko rečem, da tujina zame ostaja tujina, čeprav bi mogla postati dom.
Ostajam v precepu….
Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.