info@majamonrue.com |

ZAKAJ SLUŽBA NI POT DO SREČE ali KJE SE SKRIVA PRILOŽNOST NAŠE GENERACIJE

  Posted on   by   2 komentarja

[ Zelo zanimivo se mi je zdelo zadnjič, ko sem naletela na en blog, pred katerim je pisalo, da bom za branje porabila toliko in toliko časa. No, za moj spodnji zapisek boste v povprečju potrebovali 20 minut. Navdušil vas bo, če ste eden tistih, ki se počuti neprilagojen in neusklajen s sodobnim svetom – kot jaz, ki se, priznam, v tem zapisku tudi nekoliko izpovedujem javnosti -, po drugi strani pa vas zapisek utegne razburiti, če ste eden tistih, ki sovraži žvižgače in mlade intuitivce. ]
 
 
 
“Za občutek nesreče obstaja samo en vzrok; vaša zmotna prepričanja, ki jih imate v svoji glavi, prepričanja, ki so tako zelo razširjena in tako običajna, da nikoli ne pomislite, da bi o njih podvomili.”
 
– Anthony de Mello
 
 
 
Sonček je polizal mariborske ulice in zelenice pred bloki. Življenje se je pričelo v brnenju avtomobilskih motorjev, klopotanju semaforjev za slepe ter tiktakanju prestav na mestnih kolesih. Ah, Maribor. Majhno mesto znanih obrazov, ki kažejo na skromna zadovoljstva. Mariborčani so zadovoljni, če sije sonce in imajo čas jutranjo kavo spiti na terasi mestnega lokalčka, kjer klepetajo o tej in oni krivici, ki se dogaja po svetu. Le malo stvari ima smisel. Le malo stvari ima vrednost. Razen čas za kavo. To je Mariborčanom sveto. In odkar nove ekonomske okoliščine ne zagotavljajo več službe za vsakogar, je časa za jutranje kave na soncu na pretek.
To jutro sem se prebudila ob uri, ob kateri se prebujajo tisti, ki hodijo v službo. Imela sem pregled pri zobozdravniku. Vstajanje ob ranih urah je zame kot kolesarjenje v hrib; zelo mučno. Toda zdelo se mi je super, da sem pri zobozdravniku naročena kot prva v vrsti, kar mi bo najbrž prihranilo čakanje v čakalnici z akvarijem, polnim neambicioznih rib.
 
Da v Mariboru prideš od točke A do točke B z javnim prevozom, moraš upoštevati nekatera nenapisana pravila. Na postajo moraš priti vsaj deset minut pred voznim redom in če avtobusa ni ob napovedani uri, moraš razumeti, da so časi na voznem redu samo informativne narave. Kot zdaj že vešča Dunajčanka, sem se radostno razveselila, ko je Maribor na avtobusnih postajah postavil digitalne table z odštevanjem minut. Toda danes je potem, ko sem upoštevajoč nenapisana pravila prispela na postajo deset minut prej, na digitalnem zaslonu pisalo, da pride avtobus čez sedeminštirideset minut. Sedeminštirideset! V trenutku sem se počutila kot na kakšnem »pristnem« grškem otoku in si zaželela mimoidočega osla, ki bi me ponesel do zobozdravnika na drugi strani mesta. Vendar pa sem potem pomislila še na tisto nenapisano pravilo, ki govori o tem, da se digitalni tehnologiji v Mariboru ne da zaupati. Ve se namreč, da se kupuje rabljena, najbrž tista, ki je v nekem drugem mestu šla v odpis. Splača se počakati na čas napovedanega prihoda, ki je zapisan na listu v tanki stekleni vitrini avtobusne postaje in šele potem, če avtobusa ni še čez pet minut, čez deset minut zagnati paniko in plan B.
 
Avtobus je vseeno prišel na minuto natančno, kar me je prijetno presenetilo. Takoj sem pomislila na svoj  vedno »pritoževalni« odnos do Maribora in se po tihem okarala. Od končne postaje do zobozdravstvene ordinacije je bilo sicer še petnajst minut hoje, ampak dobro, nič ne škodi, če malo hodim, ne? Pridem do hiše z ordinacijo pet minut do osmih, vrata zaprta. Pogledam, če je kje kakšno obvestilo o morebitni odsotnosti, pa nič. Delovni čas za danes, od osmih do pol treh. Pozvonim desetkrat, nič. Preverim v koledar in še na listek, kjer sem si zapisala termin, na katerega sem se z Dunaja naročila pred petimi tedni in si v ta namen splanirala teden v Sloveniji. Termin je pravi. Čakam do pet čez osem, nakar se s kolesom in svežim kruhom pripelje oče mojega zobozdravnika in me vpraša, če koga čakam. Povem mu, da imam termin za pregled, on pa se čudi, češ, da je njegov sin na morju. Vprašam, kako je to možno, če pa mi je sestra zagotavljala, da imajo kolektivnega šele naslednji teden in me zato naročila za ta teden. Stari skomigne z rameni in se nameni v hišo pojest svoj sveži kruh. Ostanem pred vrati kot kakšen grški osel, ki sem si ga še pred pol ure želela, da bi me ponesel do zobozdravnika. Izgubljene ure spanja in stroški, ki sem jih imela z organizacijo tedna v Sloveniji, se mi v trenutku kolcnejo. Kratka jeza me prevzame ob nemoči v dani situaciji, nato pa se odpravim nazaj proti avtobusni postaji. »Kaj te ‘čem druga?« si mislim po štajersko. Zares velike škode ni bilo, če dam sebe in svoj čas v nič, toda kaj bi bilo, če bi si za to priložnost v dunajski službi uredila dopust? Pa se je zapisalo še eno nenapisano pravilo: Nikoli ne verjemi, da bo B2C[1] odnos v Mariboru, kadarkoli enak tistemu na Dunaju. Kupci v Mariboru že dolgo niso več kralji. Morda nikoli niso bili. Vendar pa mi je bilo tudi opaziti, da prodajalci prav tako niso preveč cenjeni med kupci. Kdaj se je izgubilo medsebojno spoštovanje? Verjetno takrat, ko je Gosposka ulica izgubila svoj čar in se je ves mariborski narod prestavil v »nakupovalno središče Maribora« na drugi strani Drave. Dragi moj Maribor, kdaj si zares izgubil iskrene nasmehe in spoštljive besede? Morda pa jih nikoli nisi imel in so nas o poštenosti in spoštovanju samo tako učili. Ker je plemenito otroka usmerjati v poštenje in spoštovanje, četudi je svet odraslih nekaj povsem drugega.
 
V kakšen svet odraslih smo pahnjeni sodobni mladci, ki hrepenimo o osamosvojitvi, ker nam je to v naravi? Vzgajani v obljubljeno poštenost in enakopravnost, smo naredili vse, za kar je bilo rečeno, da nam bo koristilo v prihodnosti. Pridno smo študirali, delali smo ob študiju in si pridobivali izkušnje, priporočila in certifikate za v CV, samo zato, da nam na razgovoru za službo ne bi očitali, da smo zgolj teoretično podkovani. Prijavljali smo se na tekmovanja in zmagovali z inovativnimi projekti, udeleževali smo se delavnic, da bi se naučili pripraviti najboljši življenjepis, najboljše motivacijsko pismo, da bi se znali najbolje prodati! In z vsem tem v žepu smo nato stopili na trg dela enako, kot so se pred časom na pot odpravili begunci. In enako kot begunci, smo tudi mi prispeli do točke, kjer so pred nas postavili ograjo in skozi njo, po nekem čudnem algoritmu, spuščali samo določene izbrance. Z ničemer v tvojem žepu jih nisi mogel prepričati…in naenkrat si bil enak tistemu, ki je ves študij preplonkal (velikokrat pred tvojimi očmi) in prežural (medtem, ko si ti pridno zapisoval svoje življenjske cilje).
 
Ne nameravam nadaljevati v smeri pritoževanja nad odločevalci ali nad družbo, ki vidi smisel zgolj še v telefonskih igrah, saj je realnost preveč dolgočasna, da bi se kdorkoli z njo poglobljeno ukvarjal. Glede tega že vrabci na strehi čivkajo, da je vse skupaj v pogubi. V mislih imam izpostaviti nekaj drugega. Želim vam povedati o priložnosti, ki čaka v tej nasičeni brozgi tega in onega.
Prav ta čas je družba namreč tik pod viškom propada zadnjih ostankov dostojanstva in solidarnosti. Individualizem je postal osnovna vrednota in ljudje se delijo na trendsetterje in sledilce. Večinoma seveda v virtualnem svetu, saj je »pravi« svet prepočasen in preveč nezanimiv, da bi ga sploh še opazili.
 
Večina družbe, predvsem tistih vključenih v sistem služb, je sledilcev. Pridno vsako jutro vstanejo, se odpravijo proti svojemu delovnemu mestu, sedejo za napravo in ženejo motor, ki čisto na vrhu izpuhava bankovec za bankovcem. Tam nato vodilni sledilci te bankovce polovijo v svoje žepe kot metulje, pri tem pa se jim oči svetijo od pohlepa in napuha. »Dobro sem se znašel v tem življenju,« si mislijo ti ljudje vsako jutro, ko si pred ogledalom nitkajo zobe in zrejo v motivacijski napis: »Work until your idols become your rivals!«[2] Tako tisti za napravami kot tisti, ki lovijo metulje, so sledilci. Sledijo svojemu (praznemu) poželenju, ustvarjenemu skozi obveščevalne stroje in aplikacije, brez katerih ne (z)morejo več živeti. Na drugi strani trendsetterji izkoriščajo te naprave za svoj obstoj. In medtem ko sledilci, kljub svoji sleposti živijo na videz dokaj mirna življenja, so trendsetterji v nenehnem strahu, da jih bo zdaj zdaj odneslo med pozabljene. Biti pozabljen pa je danes največji možni poraz, ki ga individualnež lahko doživi. A zato niso sledilci nič bolj srečni. Ne ena ne druga vloga namreč človeku ni pisana na kožo. Človek se rodi ustvarjalen, brezpogojno ljubeč in vesel. Pomislite, otroški smeh je tako preprost in iskren. Otroške oči so tako preprosto iskrive in zvedave. Otrok je neopredeljen, nikamor potisnjen, da bi bil eno ali drugo. On je on, v svoji pristnosti. Ni ga strah, da bi bil pozabljen in nima hrepenenj, zaradi katerih bi moral žrtvovati sebe in svojo srčnost. Pravzaprav je srčnost edino, čemur sledi.
 
Potem pa, nekje proti koncu dvajsetih, včasih že prej, zadnje čase pa vendarle skoraj v tridesetih, se človek znajde na razpotju. Ena pot vodi k srcu, druga k imetju. Ena ne obljublja ničesar, razen, da je že na videz lepša, polna cvetja in metuljev. Druga je komaj prehodna, blatna in, seveda, trnjeva, toda obljublja nenehne novosti, blišč in na koncu, če ti jo uspe prehoditi, boš lahko pobiral cvetje na SVOJI zemlji ter lovil SVOJE metulje. In kar je še najpomembneje, če boš prehodil to pot do konca, se ti bodo vsi klanjali, morda ti bodo celo malo zavidali, kar te bo itak navdalo z zadovoljstvom, in postal boš pomemben. Tako zelo pomemben, da bodo o tebi vsi govorili, morebiti bodo o tebi celo poročali v obveščevalnih strojih in aplikacijah. Nič zato, če si boš na tej poti strgal hlače in polomil noge. Še bolje! Vztrajal si, se prelomil na dva pol, a se vendarle nisi predal.  Šel si preko sebe. Prišel si do cilja te blatne, trnjeve poti in to zmorejo le redki! Junak si!
 
 
Tisti, ki pa se, kljub vabljivim obljubam trnjeve poti, odpravijo po srčni poti, tisti so za današnjo družbo naravnost smešni. Včasih jih imajo tudi za lene, domišljave, ker da se izmikajo trnjem in da se bojé soočiti se z »življenjem«. Pravzaprav jih imajo za neprilagojene. Nihče ne spremlja njihove poti, nihče jim ne verjame. Na tej poti so dolgo sami.  Nimajo vpogleda v ustaljene uspehe. Toda, vleče jih srce. Prepriča jih gmota uvidov za površinskostjo sveta v katerem živijo. Ne vidijo smisla v trganju hlač in lomljenju nog za prazne stvari. Vleče jih srce. In mu sledijo, čeprav se pri tem upirajo toku družbene reke, ki jih sili med ustaljeno trnje. Čutijo neodobravanje na svoji koži, ki je izpostavljena ostrim paradigmam. Nemogoče bi bilo, da ob tem ne bi trpeli. Nemogoče bi bilo, da v svoji človeški ranljivosti, ne bi od časa do časa spregledali cvetlic in metuljev ob poti, ker bi njihov pogled, z občutkom krivde, segal tja, kjer se drugi lomijo na trnjih. 

Tako pridemo do zaključka, da obe poti prinašata trpljenje. Pa vendar nam ena na koncu prinese vse, a druga ničesar. Dostojevski je rekel, da je trpljenje edini izvor zavesti. A če je trpljenje nekaj vsakdanjega, nekaj kar se pričakuje, ga morebiti ne bomo vzeli dovolj resno. Priložnost, da bi se srečali s svojo zavestjo, bo tako odneslo mimo nas za vedno. Pot, ki vodi k srcu je pot posejana s cvetjem in obdana z metulji, zatorej na njej ne bomo pričakovali trpljenja. Pa vendar se bo pojavilo, zaradi pogledovanja tam čez, k tisti drugi poti, po kateri hodijo in se mučijo vsi ostali. Trpljenje bo nastalo zaradi samoobtoževanja o napačnosti naše drugačnosti. Trpljenje bo nastalo v večnem dvomu v smiselnost naše neprilagojenosti. Toda to bo drugačno trpljenje. To bo trpljenje o katerem govori Dostojevski. To bo pot k zavesti.
 
Zatorej smo sodobni mladci, na pragu skoraj neuresničljive osamosvojitve, a tudi pred priložnostjo, da se bolj, kot se je lahko katerakoli generacija pred nami, obrnemo k sebi. Bolj kot katerakoli generacija pred nami, se lahko podamo na pot proti srcu. O tem so nas celo nezavedno učili, ko so nam ob vsaki priložnosti rekli, da naj sledimo svojim sanjam. Da naj verjamemo vase. Da naj počnemo to, kar nas veseli. In morebiti, se sprašujem, je prav zato, v teh časih, tako težko kar takoj slepo ubrati trnjevo pot proti imetju in pomembnosti. Morebiti je sistem zatajil prav pri naši generaciji zato, ker ne bi vzdržal naše srčne domišljavosti. Naše srčne lenobe. Ker nikoli ne bi zmogel razumeti naše srčne zavesti, ki postaja imuna na imetje. Prav zato, si mislim, nas zadnje čase obsedeno (beri obupano) oblagajo z materialnimi inovacijami in nas prepričujejo o njihovi neprecenljivi vrednosti za našo srečo. Stara metoda, ki je uspešno delovala od industrijske revolucije naprej, sedaj pa počasi izgublja na učinkovitosti. Enako je z metodo ustrahovanja, s katero nas posiljujejo že desetletja, pa z metodo poneumljanja preko pametnih naprav, ki vedno bolj mislijo namesto nas. Vse to so stare metode, s katerimi nas skušajo odvrniti od tega, da bi hodili proti srcu. Toda bolj kot kadarkoli, nam je mladim dana priložnost, da izberemo lažjo pot, tisto lepo na pogled, z rožami in metulji. Da ignoriramo farso o uspehu, za katerega je potrebno žrtvovati svoje telo in um in vse, kar ti je bilo dano ob rojstvu. Takoj, ko bomo razvrednotili pomen brezplodnega in nečloveškega garanja, bomo spremenili svet. In to je priložnost, ki jo ima naša generacija zato, ker je sistem v naših časih postal ranljiv in neučinkovit. To ni kriza. To je priložnost! Priložnost za pomislek. Priložnost za srčno odločitev. Priložnost za vrnitev k sebi – nekaj, po čemer večina zahrepeni šele takrat, ko je življenje že steklo mimo.
 
 
Srčna pot je pot k svoji zavesti. Ni preprosta. Revna je, brez imetja in laskanja. A v trenutku, ko človek neha hrepeneti po otipljivem, postane lepa, navdihujoča in bogata. Na koncu poti pa sreča…tista resnična in pristna…tista, ki jo začutiš v telesu in duhu kot najbolj preprosto hvaležnost za to, da si. In medtem ko si na trnjevi poti lomiš noge in trgaš hlače, se na srčni poti osvobajaš in sladkaš z drobnimi sladkostmi življenja – pa kaj! To ti pripada, ker si s pogumom sprejel priložnost živeti drugače, ljubiti globoko in predano ter verjeti vase z vso svojo zavestjo.                 

[1] Business to Customer – npr. odnos prodajalca s kupcem
[2] Delaj tako dolgo, da bodo tvoji vzorniki postali tvoji tekmeci. 
Categories: Nekategorizirano

2 komentarja

  1. says:

    Majaa hvala ti za ta blog izjemen je.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.