info@majamonrue.com |

SPOZNANJE O BOGU ali Kdo je ON?

  Posted on   by   No comments

Ta zapisek je bil ustvarjen že pred slabima dvema letoma, a je trajalo vse do danes, da sem začutila, da bi ga delila z javnostjo. Saj veste kako kočljivo je govoriti o bogu v javnosti…in to že od nekdaj! Toda moje spoznanje je kot nekakšno razsvetljenje, ki je meni sami dalo občutek osvoboditve od priučenih in vsiljenih vzorcev. To spoznanje se je ni rodilo v moji glavi, pač pa v mojem srcu, tam znotraj v samem bistvu človekovega zaznavanja obstoja.

In tako nekako je zvenelo v tistem trenutku čistega razodetja:

Bog je v nas. Bog je v bistvu naš najčistejši Jaz. Notranji glas, ki nam je dan ob rojstvu v svoji čistosti, neomadeževani od strahu, jeze, žalosti in nemara tudi od napuha, požrešnosti, pohlepa in drugih zablod izgubljenega človeka. Ko se rodimo, je Bog v nas svoboden in nam omogoča, da smo to, kar smo….toda skozi odraščanje v nas vbijajo vzorce in spoznanja, da bi nas prilagodili za življenje v »realnosti«. Resnična realnost pa je v bistvu v nas samih. V otroštvu jo pričnemo prekrivati s strahovi in izkušnjami. Prav slednje so še posebej »problematične«, kadar jih pomešamo s priučenimi vzorci, temelječimi na izkušnjah in vzorcih predhodnih »nevednih« generacij. Otrok zmeraj ve, kaj hoče…in otrok sprva počne stvari naravno. Prav to »naravno« početje pa je v resnici neovirano božansko vodstvo ali vodstvo notranjega glasu, ki ga kasneje zadušimo v sebi, saj nas sistem družbe sili v odločanje »po priučenih vzorcih«. Otrok čuti Boga v sebi, a se ga ne zaveda.

Bog ni tretja oseba. Bog ni on ali ona. Bog ni oseba. Bog je Dar, ki ga vsaka duša nosi s seboj skozi življenja zato, da lahko obstaja kot živo bitje. Bog je pogoj za bitje. Bog v nas ustvarja občutek sočutja, ljubezni in hvaležnosti – treh stvari, ki se v vsaki religiji omenjajo kot vrednote h katerim naj bi človek strmel. Z razlogom.

Namen našega verovanja v Boga bi v bistvu moral biti v tem, da bi skozi čas odstrli negativne zablode, privzgojene, priučene ali prinesene iz prejšnjega življenja ter pričeli slediti božanskemu vodstvu v nas, našemu najčistejšemu notranjemu glasu, Bogu v nas, ki bi nas, če bi mu res lahko brezpogojno in zavestno sledili, odrešil vsega, kar v »realnosti« našega sveta pojmujemo kot slabo. Brezmejno in brezpogojno sočuten, ljubeč in hvaležen človek je odrešen človek. Človek, ki odkrije pot do Boga, torej do najčistejšega sebe, je odrešen. Odrešen je grehov – dejanj, ki jih je primoran početi ali jih počne, da bi sovpadal s sistemom, s priučenimi vzorci in z »realnostjo«.

Molitev bi tako lahko bila težnja k zavednemu stiku z Bogom, našim najčistejšim notranjim glasom – k nam samim. Molitev bi lahko bila težnja in pot k naši zavestni zmožnosti, da ta glas slišimo, mu zaupamo in mu sledimo, v vsakem trenutku našega vsakdana.

Pa vendar je tukaj, ob razpravi o Bogu, tudi vprašanje o obstoju Angelov. Angeli so. Po mojem čutenju, so angeli sile zunaj nas. Angeli, kot naši zaščitniki, nas vodijo »od zunaj«. Pojavljajo se skozi znamenja, ki nas, če jim pričnemo slediti, vodijo po poti, ki si jo je zastavila naša duša, potem ko si je izbrala naše telo in naše življenje. Angeli so neobstoječi brez Boga, kakor je pot do Boga neobstoječa brez Angelov.

Potem pa je tukaj še dušno poslanstvo, uresničljivo samo z božanskim vodstvom, torej z vodstvom naše čiste notranjosti. Ali pa je morda poslanstvo vsake duše prav dokončna, zavestna in celostna spojitev z Bogom, ki jo vsaka duša doživi na svojem koncu…do takrat pa začenja in končuje življenja, da bi se na izkustvih dokopala do resnice…do Boga…do odrešitve. Zdaj je postalo zapleteno…vse bolj se izmika možnosti opisa z besedami…vse bolj postaja abstraktno in neotipljivo…a to še ne pomeni, da je neresnično ali “nerealno” kot bi rekli tipični “realisti” današnje družbe.

Kar čutim kot pomembno je to, da je bogastvo in svoboda naših življenj v sočutju, ljubezni in hvaležnosti. In zato nam je dano, ljudem, da s svojim vsemogočnim umom ves čas doživljamo delčke Boga, delčke čistosti, ki so razkriti v pisanem perju ptic, žametnosti cvetnih listov in otroškem smehu…in v vsem, kar je okoli nas in je naravno. Pri tem pa lahko kot »naravno« dojamemo tudi umetniško delo ali tehnološko stvaritev človeka, ki je ustvarjal s srcem, torej s sočutjem, ljubeznijo in občutkom hvaležnosti, da zmore početi to, kar počne. S srcem, pa potem te delčke tudi dosežemo, se jih dotaknemo in ozavestimo, kot del sebe. Ljudje smo res drugačni od živali in rastlin. Toda nikakor nismo superiorna bitja. V nobenem primeru ni naša vrednost višja od vrednosti drugih bitij…zgolj »obdarjeni« smo z možnostjo videti, čutiti in dojeti Boga in tako na zavestni ravni doživeti zveličanje, kar najbrž pomeni vrhunec vseh občutkov, ki jih katerokoli živo bitje sploh lahko dojame.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.