info@majamonrue.com |

ZAKAJ SLOVENIJA NI DEŽELA, KI SO MI JO OBLJUBILI V OTROŠTVU ali Kako na ljudeh samih svet stoji

  Posted on   by   3 komentarji

Blog_Maja_Monrue
Ko tako minevajo dnevi, kakor da bi jih gledal na krožnikih tekočega traka v All-you-can-eat suši restavraciji, se seveda vprašaš v čem je smisel. Tako mimo-leteče so zame minili zadnji trije meseci, meseci “kao” resničnega “odraslega” življenja. Življenja, kjer se človek zjutraj zbudi z namenom, da gre v službo služiti denar za svojo vedno manj sanjsko prihodnost. Dolge ure sedenja pred ekranom in premetavanja podatkovnih baz, lizanja pisemskih ovojnic, vdihavanja opojnega vonja sveže barve multipraktičnega printerja, ki je v trenutku posušena vtisnjena v še topli pisarniški papir v stotinah izvodov. Človek se čez čas resnično prične čuditi, kako to, da ta multipraktični printer ne zmore “izbaciti” prav tako tople pečene kruhke namazane z “Magenta” marmelado. Za tiste, ki ne veste, Magenta je ena od štirih tiskarskih barv izraženih v kratici CMYK. 
Kaj sem odnesla iz te izredno praktične izkušnje v gradbenem megalomanskem podjetju? Nekaj novih nemških fraz in dokončno spoznanje, da se nikoli in nikdar ne bom resnično zaposlila za polni delovni čas. Da nisem napisala nobenega bloga ni toliko krivo pomanjkanje časa in šumnikov na avstrijski tipkovnici, pač pa predvsem pomanjkanje navdiha, ubitega od vsakodnevne rutine “delanja-nič-pomembnega”. Verjamem, da je večina delovnih mest veliko bolj zanimivih od praktikantskega urnika, pa vendar sedeti vsak dan devet ur v pisarni, pa četudi z najboljšim razgledom, ni nekaj, za kar bi bilo vredno žrtvovati življenje. Mnogi me boste sedaj seveda označili za domišljavo, vendar menim da gre za povsem naravni podjetniški žargon. 

Zakaj sedeti in reševati drobne nalogice kot nepogrešljiv člen v verigi glomaznega stroja, če lahko ustvarjaš svojo zgodbo na krilih kreativnosti in svobode? Vem. Ker ni tako enostavno…ker, če bi bilo, bi to počeli vsi, ne? Pa vendar, ne morem mimo prodirajočega občutka podobnosti tega dejstva s tistim o odhodih mladih Slovencev v tujino. Še vedno nas ni veliko, ki smo odšli “na bolje” v tujino. Več je takšnih, ki ostajajo v slovenskem okolju in čakajo ali pa se brezupno in na povsem napačen način borijo za boljši jutri. Ne morem, da ne bi primerjala tega žrtvovanja z žrtvovanjem svojega lastnega vsakdana na klasičnem delovnem mestu. V obeh primerih je namreč potrebno manj truda vložiti v spremembe in v obeh primerih posameznik zapravlja svoj potencial s tem ko čaka, da se bo morda nekaj spremenilo na bolje. In v obeh primerih več kot polovica ljudi živi v zanikanju in ne sprejemanju tega dejstva. Večina podlega strahu pred neznanim razpletom, ki jim ga vsakodnevno v misli vceplja predvsem slovenski medijski sistem, nato pa se z mediji na čelu najde še cel kup takšnih Slovencev, ki nam, tistim, ki smo se odločili živeti zdaj, s tem potencialom, ki smo ga razvijali več let in zaradi katerega smo prav za prav zapustili neplodno območje obupane Slovenije, očitajo pomanjkanje nacionalne zavesti in brezbrižnost do domače države. Pred časom sem se zagovorila z avtobusnim voznikom, srednjih let, v Mariboru, ki je potem, ko sem mu razodela svojo čudovito življenjsko zgodbo v tujini, zaključil najin pogovor z očitkom: “Veš, ni prav, da mladi odhajate in delite svoje znanje tujcem, namesto, da bi le-to prispevali v slovensko državo, da bi se končno nekaj izboljšalo.” 

Šokirana sem izstopila iz avtobusa in po treh globokih vdihih sem dojela. Slovenija še dolgo ne bo tam, kjer trenutno živim jaz. In to zaradi ljudi samih. Dokler ljudje ne bodo sprejeli svoje lastne odgovornosti in naredili svojih lastnih korakov naprej, tako dolgo bo zmeraj kriv nekdo drug. Očitki so v bistvu vzkliki ljudi, zaslepljenih s svojo žrtvijo in nemočjo, ki ne ena, ne druga nista resnični. Za trenutek sem čutila krivdo, saj sem nekoč bila izredno patriotski otrok. Toda potem je v mojo glavo pridrvel vlak razočaranj, ki sem jih doživela v preteklih letih, ko sem resnično poskušala v svoji državi nekaj spremeniti na bolje. Recimo, ko sem želela Mariborčanom pripravljati zajtrke iz domačega kruha in sveže stisnjenega pomarančnega soka, pa se jih je v mojem lokalu dnevno znašlo le okoli šestindvajset. Sedemindvajseti ni prišel, ker je dobil slaba priporočila od lokala sto metrov po ulici nižje, kjer so pripravljali sendviče. In jaz nevednica namenoma nisem prodajala sendvičev zato, da bi lahko v isti ulici živela oba lokala… Ali pa takrat, ko sem svojo iskreno in inovativno zgodbo o zajtrkovalnici prijavila na razpis za nepovratna sredstva, da bi se preselila bližje ljudem, pa so me zavrnili in zrušili mojo zgodbo, ker so v preteklih letih baje podelili že ogromno subvencij gostincem in turističnim podjetjem…a res? In Avstralci še vedno mislijo, da je Slovenija nekje pri Rusiji… Nesla sem svoje ideje na občino, bila sem celo na otroškem parlamentu v Ljubljani, bila sem po televiziji in pisala sem v medijih…toda moje besede je odneslo mimo ušes vseh pomembnih ljudi prav tako, kakor odnese jesensko listje, ki se ga nihče ne želi spominjati, ker bo naslednje leto prineslo novo. In potem sem se odločila, da zaživim svoje življenje in ponudim svoj potencial tam, kjer ljudje cenijo mlade ljudi z znanjem. Imam namreč eno življenje, za katerega odgovarjam sama. Lahko ga postavim v čakalno vrsto na slovenskem zavodu za zaposlovanje, ali pa ga zavrtim na vrtiljaku priložnosti med ljudmi, ki ljubijo dobre življenjske zgodbe. V družbi kjer se mladim ničesar ne očita, in starim se ničesar ne odvzema. V družbi, kjer je človek sicer res sam svoje sreče kovač, ampak je zaradi tega tudi ekstremno cenjen vsak, ki ponosno razkrije svoj potencial in ga ponudi v pomoč kolektivnemu razvoju. V družbi, kjer se ti šef zahvali in natakar brez težav vrne 47€, ko plačaš kavo s petdesetimi evri. V družbi kjer ti ob nakupu enotne letne vozovnice za javni prevoz (ki stane toliko kolikor je dni v letu) podarijo še vstopnice za kino, muzeje in galerije ter kjer te na vseh tablah prosijo za določeno ravnanje in ti ne grozijo s kaznimi, v primeru drugačnega ravnanja. Toda te družbe niti ni potrebno prositi, ker ta družba si sama od sebe želi prijetnega bivanja. In tukaj je ključ do boljšega jutri dragi Slovenci! V lastnem razmišljanju in lastnem ravnanju. In ne v ravnanju vlade, politikov in tajkunov!
V trenutku, ko sem odmislila vse težave, ki jih ima moja država, sem ostala samo jaz in moje odločitve. In v tem trenutku sem tudi spoznala, da sem popolnoma neodvisna od političnih odločitev in od gospodarskega razvoja Republike Slovenije. Edini kapital iz katerega se lahko razvijam je moj lastni potencial integriranja v družbo, ki želi naprej. In zato živim in gradim na Dunaju. In ne, to ne pomeni, da se bom zaradi tega mogla podvreči razmeram klasičnih delovnih mest z deveturnim delovnikom, kot sicer veliko tukaj živečih ljudi. Prednost tega sveta je predvsem v mavrici raznolikih možnosti, ki se razprostirajo pred menoj v prihodnosti. Kako bi potem človek živel v brezupu?? Če pa je toliko upanja tukaj! Toliko razvoja in toliko želje po napredku. In vse to temelji na ljudeh samih! Ljudje so tisti, ki ustvarjajo takšno kolektivno zavest. Vsak zase prispeva v razvoj in dobrobit, a hkrati si podjetja med seboj delijo trg in uspeh zato, da lahko trajnostno razvijajo svoje zgodbe. Dragi moji, to je povsem drugi svet in zame vsekakor obljubljena dežela. Dežela, ki mi je bila obljubljena kot otroku, pa sem ves čas mislila, da bo to prav moja Slovenija. Toda morda in želim si, da bi Slovenija bila obljubljena dežela za moje otroke. Toliko vrlin namreč ima naša država. Toliko potenciala….ljudje pa se ukvarjajo s tem kako se nič ne da spremeniti. V resnici pa je najprej potrebno spremeniti prav to misel. Naša država, moja Slovenija, skriva potencial v svoji izvirnosti, v svoji majhnosti, bogati kot zakladnica še ne videnega, nepreizkušenega! Toda ta potencial je potlačen od kolektivnega negativizma in pretiravanja z brezupom. Milijarde bi lahko služila državna blagajna z lepotami in dobrotami slovenske dežele, a so vsi, celo ljudje sami, slepi za to. Po drugi strani pa, lahko se neskončno izgovarjamo, da je Slovenija še mlada država. Potemtakem je slovenska družba le nebogljen otrok. Otrok, ki iz dneva v dan išče svoje starše, a je v resnici sirota. Otrok, ki nenehno joče. In je nenehno sam. 


Photo source: http://snuggliepuff.deviantart.com/art/Crying-Child-189257031


          
Categories: Nekategorizirano

3 komentarji

  1. says:

    Tudi meni se je zgodilo, da mi je odgovoril kakšen starejši občan v smislu 'mladi naj ostanejo doma, kakšna pa bo naša država brez perspektivnih in energičnih mladih'. Ne odgovarjam, ker je iz lastnih izkušenj v Sloveniji situacija takšna, da je več vreden 'sosedov sin' ali pa izmozgana delavka, ki greje svoj stolček zaradi 'izkušenj, ki jih mladi nimamo'.
    Se pa strinjam tudi s tem, da poraba vsega časa in energije za uboganje na delovnem mestu vodi do tega, da postaneš del brezglave floke ovac, ki je hvaležna za vsak evro od delodajalca in države ter za to, da sploh lahko nekje delaš.
    Kreativnosti v Sloveniji ne marajo in pika.
    Pa srečno na Dunaju še naprej, uživaj še za tiste, ki smo obtičali doma!
    Lp 🙂

  2. says:

    Super napisano! Sem se nasla prav v vsakem stavku in podozivela tudi ocitanja glede odhoda. Sama sem tu tri teden in prav zato, ker je tu tako pisano in je toliko ras, se ne pocutim vec kot tujec! Slednje je bilo najboj bolece. Ti zelim veliko lepega, mogoce se pa kdaj srecava 😉

  3. says:

    Super Maja le tako naprej.Rad te mam ati.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.