info@majamonrue.com |

ZAKAJ JE VALENTINOVO POMEMBNEJŠE OD MARTINOVEGA – in nekaj malega o samskosti

  Posted on   by   No comments

Maja Monrue_Blog

Priznam. Ta zapisek sem se spravljala pisati s takšnim zagonom, kot se najstnik spravi k čiščenju kopalnice. Pa ne zato, ker ne bi imela navdiha, pač pa zato, ker vem, da marsikdo ne bo razumel, kaj v bistvu hočem povedati. Toda, uspelo mi je, še ravno v zadnjem trenutku, da sem ga lahko objavila na dan, kateremu je zapisek tudi v veliki meri namenjen. Valentinovo.

Vem, naslov je nekoliko provokativen, še posebej za Štajerce in še posebej za tiste, samske Štajerce. Pa vendar, dovolite mi, da podelim z vami svoja intuitivna spoznanja.

Edino, kar nas v resnici osrečuje, je ljubezen. Vem, da zveni zlizano in zlajnano, toda to sem spoznala in začutila v zadnjih nekaj letih svojega iskanja sreče, in to skozi tako razburkano morje, da bi me sedaj težko še kdaj prepričali drugače. Seveda lahko še zmeraj vztrajate pri svojem nezaupanju v ljubezen, ki zelo verjetno v veliki meri temelji na bolečini iz kakšne pretekle izkušnje, v nekoliko manjši meri pa to nezaupanje morebiti izhaja tudi iz najnovejših družbenih prepričanj. Toda, če bi sedaj vi in jaz sedeli na sončni terasi priljubljene kavarne in pili tisto odlično kavo, ki se je zmeraj v sebi razveselimo, kot majhni otroci čokolade, bi vas vprašala, kdaj ste v sebi nazadnje (za)čutili tisto posebno prijetno toplo zadovoljstvo in brezskrbnost, morda celo hvaležnost, da vam v življenju gre dobro in da zato v tistem trenutku ne potrebujete ničesar dodatnega. Tudi, če bi morali pobrskati zelo globoko po svojem spominu, bi najbrž na dan privlekli doživetje, ki ste ga delili z nekom, ki ga imate radi. To doživetje je bilo zagotovo obarvano s smehom, brezskrbnostjo in seveda ljubeznijo, pa četudi boste težko zavestno opazili, da je v takšnih trenutkih ljubezen vedno del nas.

Kaj je pravzaprav ljubezen, o kateri govorijo razsvetljeni modreci današnjega časa in katero tudi sama že kar nekaj časa forsiram v odgovor, kadar me kdo vpraša o tem, kaj je naše bistvo?

Nekaj iz notranjosti nam namreč pravi, da ljubezen ni to, o čemer smo bili vzgojeni in prepričani, ko se je ta beseda pojavila v naših mislih.  In če lahko zdaj na hitro kar preklopim na Valentinovo, tudi Valentinovo v resnici ni to, kar se promovira v sodobni družbi. To ni dan za pare, da bi si izrekli »Ljubim te« na posebnih mestih in si ob tem podarili darilca. No, saj je lahko tudi to, vendar to ni bistvo tega praznika. Valentinovo je v resnici dan, ki smo ga pred davnimi časi posvetili praznovanju romantične ljubezni, ki raste med dvema. To je dan, ko praznujemo to, da ljubimo in da smo ljubljeni. In kadar (za)čutimo, da ljubimo in da smo ljubljeni, čutimo tudi posebno zadovoljstvo, brezskrbnost in seveda hvaležnost. To so, kot ugotavljam,  občutki najvišje in najčistejše sreče. Zakaj torej ne bi vsaj en dan v letu teh občutkov proslavili, kakor proslavljamo dan svojega rojstva, prehod v novo leto in nenazadnje dan, ko se mošt spremeni v vino – Martinovo. Na Martinovo so trgi v Sloveniji polni ljudi, ki praznujejo, nazdravljajo, plešejo in pojejo. Za Valentinovo pa, kakor da je romantična ljubezen nekaj kičastega in brezzveznega, se marsikateri Slovenec posmehuje ljudem, ki praznujejo ljubezen. Ker, praznovanje ljubezni je nekaj povsem nepotrebnega, ker je tudi ljubezen kot takšna nepotrebna. Sploh romantična ljubezen. Sprejemljiva je ljubezen med materjo in otrokom, med bratom in sestro, med prijatelji, ljubezen do nogometnega kluba in do »vinca«, nikakor pa ne poveličujmo romantične ljubezni med dvema človekoma, ki jo je itak ustvarila Amerika, da bi lahko na ta račun služila velike brezosebne denarje.

Kdo še danes potrebuje romantično ljubezen, če pa je tako fino biti samski. Tako fino je biti neodvisen, svoboden in sam s seboj. Tako fino je ne pripadati in kuhati samo zase. Tako fino je delati načrte samo zase in se zjutraj prebujati v veliki postelji sam, raztegnjen čez celi jogi. Tako fino je seksati samo za zabavo, brez obveznosti in brez povezanosti. Tako fino je doseči uspeh in to deliti zgolj s samim seboj. Tako fino je hoditi po poti v prepričanju, da si srečen, pa čeprav nekaj nenehno manjka. To manjkanje pa prav gotovo ni oseba…to je zgolj iluzija, vcepljena iz posladkanih filmov in pesmi. Zakaj bi človek srečo iskal z drugim, če pa ob tem drugem ne more biti to, kar je. In tudi zato je romantična ljubezen iluzija, ker v resnici nikoli ni tako sladka, kot jo prikazujejo izmišljene zgodbe na ekranih. Kajne da? Po navadi duši, boli in poseduje. Po navadi uničuje…po navadi zahteva od nas, da se spremenimo. Vino med prijatelji, na primer, vino pa ničesar ne zahteva. Vino je samo tam, da si ga vzamemo, kolikor ga želimo. Da ga pijemo, da nas prevzame in da nas osrečuje. In ničesar mu ne rabimo dati v zameno…lahko samo jemljemo in se pri tem veselimo.  Ja res, vse skupaj zveni zelo utemeljeno… na prvi pogled.

Potem, ko je mojo knjigo Pot do Nje, prebralo že več kot sedemsto Slovencev, so me ljudje kar nekajkrat vprašali, zakaj mislim, da je dandanes toliko samskih, če pa je, glede na mojo filozofijo v knjigi, ljubiti tako preprosto. In vedno znova sem jim odgovorila: »Ljudje so pozabili kako je, če si potrpežljiv. Pozabili so, kako je, če nekoga ljubiš tako, da mu dovoliš, da njegova ljubezen raste ob tebi. Pozabili so, kako je, če nekomu prisluhneš in ga potem zgolj objameš, ne da bi mu ponujal instant rešitve. Pozabili so, kako je, ko ceniš drobne trenutke sreče. In kako ne bi ljudje vseh teh veščin pozabili, ko pa so se naše interakcije preselile na brezosebni splet, kjer smo lahko mi povsem izmišljena različica sebe, ki nikomur ne rabi pogledati v oči in kjer lahko človeka »skenslaš« iz svojega življenja zgolj z enim klikom. V resničnem svetu, med prepirom v kuhinji ob dveh zjutraj, ko ženska kriči objokana, moški pa brezupno tolče po mizi, ni mogoče pritisniti gumbka za izhod iz situacije. V resničnem življenju je potrebno prisluhniti, poskusiti razumeti in razmisliti, konkretno razmisliti (ne na hitro in na instant), kako se vrniti nazaj, tja, kjer je bilo lepo. Potrebno je človeku pogledati v oči, se soočiti z njegovimi strahovi in poiskati njegovo srce.

Ljudje so samski, ker niso pripravljeni živeti z drugo osebo. Ne bi se hoteli spreminjati (čeprav bi morda s spremembami zrasli). Ne bi se želeli soočati z obupanim in objokanim partnerjem, ker bi to od njih zahtevalo, da so sočutni, sočutje pa jih duši v njihovi individualnosti, v njihovi neodvisni svobodi. Ljudje so samski, ker jih je strah bolečine, ki jim jo je nazadnje zadal tisti, ki so se mu predali. Prepričani so, da je ta bolečina škodljiva, da je rana smrtonosna in zato od nje bežijo. Ne vidijo, da so takšne bolečine v resnici priložnosti, da zrastejo, se naučijo nekaj novega o sebi. Namreč ne vidijo tudi, da je lahko srečen samo tisti človek, ki se je naučil s preteklimi bolečinami okrepiti svojo ljubezen in jo narediti brezpogojno. Slednje je bogastvo, ki ga iščemo vsi. Nikakor ne more biti res, da se s spreminjanjem zaradi ljubezni uničujemo. In nikakor ne more biti res, da je samski človek lahko srečnejši od tistega, ki je odkril brezpogojno ljubezen medtem ko je ljubil drugega.

Ljubezenski odnos je najlepši poligon, na katerem je človek dovolj motiviran, da bo »v dobrem in slabem« dovolil samemu sebi zrasti. Seveda je veliko ljubezenskih odnosov zastrupljenih z napačnimi predstavami, s previsokimi pričakovanji in z brezčutnostjo. Toda to niso več ljubezenski odnosi. To so zgolj odnosi. V pravem ljubezenskem odnosu je človek bolj svoboden in neodvisen kot kadarkoli v obdobju samskosti. V pravem ljubezenskem odnosu človek raste in z ljubeznijo, ki se je uči na tej poti, zdravi bolečino, zdravi svojo nepotrpežljivost, zdravi svoje strahove.

Prepričana sem, da se je med vami zdaj že našel kdo, ki bi mi na, prej omenjeni kavi, takoj serviral nauk o tem, da lahko ljubiš drugega šele takrat, ko ljubiš samega sebe. Kaj pa pomeni ljubiti samega sebe? A to pomeni, da se zjutraj pogledaš v ogledalo in si rečeš »Rad se imam«? Vi to resno?! Nekoč smo se pustili prepričati v to, da moramo ljubezen do sebe in drugih imeti pod nadzorom. Da jo moramo upravljati. Da mora biti ljubezen oprijemljiva, izgovorljiva, če hočete… To ni to. Ljubezen do sebe bomo našli in začutili šele takrat, ko bomo ljubili druge. Vedenje, da nas nekdo iskreno ljubi, nas bo napolnilo z ljubeznijo do našega obstoja…torej z ljubeznijo do nas samih. Takrat se bomo zjutraj pogledali v ogledalo in ne bomo rekli ničesar, samo nasmehnili se bomo. In to bo to; ljubezen. Zakaj, ljubezen smo mi v svoji najčistejši, najiskrenejši, pogumni in povsem nenapadalni različici. Mi, nasmejani iz srca.

Postajamo družba, ki počasi pozablja na vrednost ali celo resničnost romantične ljubezni. Družba samskih. Družba praznih. Družba nesrečnih. Družba, ki praznuje vse, samo ljubezni ne.

In zato, dragi moji, bi praznovanje ljubezni med dvema, moralo biti pomembnejše od praznovanja zrelosti vina. Če bi častili ljubezen tako, kot častimo vino, bi bili v resnici srečnejši – zato ker bi bili polni čarobne življenjske energije in ne samo tekočine. In bili bi močnejši v svojem dobrem. To, da nazdraviš z vinom na zdravje je sicer veliko enostavneje, toda ravno ta enostavnost in poenostavljenost naših življenj na klike in minljive trenutke nas dela prazne! In nesrečne. Polnimo se z vinom namesto z ljubeznijo, ker je tako zabavneje in ker nas tako ne bo nič slabega doletelo. Polnimo se tudi z iluzijo o samskosti s svobodo in neodvisnostjo, ki naj bi nam nudila pogoje za srečo. V resnici pa, če smo pripravljeni dojeti ali ne, je dolgotrajna samskost za človekovo srce stagnacija. In bolečina zaradi praznine. Seveda je včasih potrebno, da smo sami s seboj, da smo samski, da razmislimo o stvareh… toda nikar me ne prepričujte, da je samskost lahko ultimativni pogoj za tisto pravo srečo. Ljudje moramo pripadati in moramo ljubiti, moramo ustvarjati in moramo deliti ljubezen na načine, kot jih najdemo samo na poligonu romantične ljubezni.

In še preden se zgrnete name z vprašanji, kako se rešiti samskosti, ker se v bistvu strinjate z menoj, le človeka, s katerim bi lahko rasli, namesto se dušili, ni tako lahko najti v tem krasnem novem svetu, naj povem, da je ljubezen energija in frekvenca. Ni otipljiva in na njo ne morete kazati s prstom…lahko se ji zgolj odprete in jo začutite. Nehajte jo iskati, nehajte jo loviti. Nehajte njen obstoj v svojem življenju nepotrpežljivo izsiljevati. Bodite potrpežljivi in nehajte živeti življenje skozi klike. Počnite stvari, ki vas delajo vesele…in nasmejane. Takrat ste najlepši. Nehajte se zatekati k substancam, ki vas delajo to, kar niste. Bodite izvirni vi, iskreni vi, čisti vi. Ljubezen bo preskočila iz vas v nekoga, ki se prav v tistem trenutku smeji v svoji čistosti na enak način kot vi. In vaš poligon se bo pričel. Takrat ne pozabite na potrpežljivost in smeh. Bolje se je smejati kot negodovati. Ne pozabite občudovati, biti hvaležni in spoštovati. Ne pozabite deliti ljubezni, torej sebe, v svoji najbolj iskreni, najbolj čisti, najbolj pogumni in povsem nenapadalni različici. Zaupajte, da je to vaša pot do sreče…in praznujte, ta poseben dan ljubezni, vsako leto.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.