info@majamonrue.com |

TEBI

  Posted on   by   No comments


Odkritje velikega miru, ki se me zaenkrat zgolj dotika, toda čutim, da se počasi, sicer res počasi,širi po moji biti. Ali bi lahko verjela temu, da je spet to to… dvomov je vedno manj in jaz v sebi čutim zadovoljenje. V sebi najdem toliko ljubezni, kot nikoli poprej. In še vedno čutim bolečine iz preteklosti, a se mi vedno bolj zdijo pozabljene. So ustnice tiste, ki povedo. Je pogled prodornih rjavih oči… je to glas, pomirjen in tisočletni? Kdo bi vedel? Bog, angeli varuhi, moje srce??!!Človek bi naj izgubil um, a jaz se vedno bolj zavestno, s polno prisotnostjo uma zavedam, da se na tem področju ocean umirja. Končno se gladi morje, neskončnost in morda pa…morda pa, bi res mogla zgolj verjeti v umirjeno plovbo, katere smer je večnost. 
Biti nekomu zgolj polepšanje sicer povsem njegovega življenja. Biti tesno zvezan na nekoga, a ob tem vseeno čutiti neizmerno svobodo in ustvarjalnost nadobudnega srečnega uma.
Predstavljam si veliko žareče sonce, ki se počasi, a zelo neustavljivo potaplja v morje. Ugotovim, da je sončni zahod najlepši takrat, ko je morje povsem mirno in je sonce svobodno žareče. In žari ter gori kakor največje srce tudi zato, ker se od morja odseva.  
Ne bi dodala ničesar več, kajti negotova sem še vedno. Toda ljubezen je tista edina nepremagljiva in čudovita žarina, ki je ne moreš zamenjati za nič drugega. In to ni ljubezen do nekoga. To je preprosto ljubezen, ki je tukaj v meni… in ti ji odpiraš vrata v svobodo. 
Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.