LJUBITI MOŠKEGA TAKŠNEGA, KOT JE

Prišli so trenutki v zadnjem letu dni, pogosto tik pred spanjem, sicer pa tudi v kakšnih čudovitih minutah samosti, da sem si zaželela napisati nekaj o moškem originalu. O tem, kako pomembno je pustiti moškemu, da ostane original in potem občudovati njegovo bit v vsej svoji čudovitosti.
Včeraj pa me je k temu blogu ponovno navdahnilo kofetkanje z dvema pristnima moškima. Eden je bil kolega, drugi je bil moj oče. Ja, moj oče mi je veliko razložil o moškem razmišljanju, še več pa sem se naučila iz opazovanja njega samega – samskega. Nekako smo tudi pred dnevi v družini na drugi strani (mama&co.) odprli to tematiko in  prav vsi moški sogovorniki živijo v prepričanju, da je vedno bolj pogost pojav moške samskosti, v bistvu posledica ženskih previsokih zahtev. Lažje jim je, da živijo sami, kot pa v nepremagljivi dirki z nami ženskami. Najhuje pa je to, da se vsak moški rodi kot neokrnjen potencial bodočega ljubečega moža in skrbnega očeta, a jih večinoma pokvarijo že mame. Če so mame svoje delo opravile izvrstno, pridejo potem dobri fantje vedno v konflikt sami s seboj takrat, ko “dekleta izbirajo barabe” namesto njih. In če uspešno prebrodijo tudi to fazo ter ohranijo svoj potencial, jih nato brez milosti preoblikujejo ženske, ki si jih želijo ob sebi za vse življenje – samo, da ne v originalu. Ko in če se uspejo rešiti manipulativnih partnerk, se iz tega izvlečejo kakor ranjene živali in takoj, ko si zaližejo rane, se ne prepoznajo več. Edino kar vedo je to, da ne želijo biti več ranjeni. Okoli sebe postavijo rešetke, se nevede zaprejo v lastno kletko “svobodne samskosti”, nato pa se igrajo “podivjanega tigra”, ki je daleč od tega, kar so bili – v originalu.
Če imajo res srečo, naletijo na močno in ljubečo žensko, ki lahko ukroti podivjano žival, a to stori z ljubeznijo. Tako, da jih počasi in ljubeče zvabi izza rešetk. Tako, da jim vlije spet zaupanje v njih same, zaupanje v njihov potencial, v njihov original. Tako, da jih ob ljubečih trenutkih crklja, a v odločilnih pusti, da opravijo svoje delo, kot so si sami zamislili.
Ob poplavi informacij, kot radi rečemo, je skoraj nemogoče nadzorovati svoja pričakovanja, še bolj pa potrpljenje za uresničitev le-teh. Preprosto ne razumemo več, da nekatere stvari, predvsem tiste globoke, tiste, ki so odvisne od občutkov in ne od razuma, potrebujejo svoj čas. Tako kot kraški pršut potrebuje svoj čas, da se posuši, kot vrhunsko vino potrebuje svoj čas, da zazori, tako kot sonce potrebuje svoj čas, da vsakič znova potone v morje, prav tako človeška bit potrebuje svoj čas, da nekatere stvari dojame in jih nato sprejme za svoje, še posebej, če je njen original potlačen globoko pod vsiljenimi slikami iz preteklosti.
Moški v originalu so v bistvu prijazni, skrbni in ustrežljivi. Predvsem želijo ustreči, saj jim to daje občutek skrbnosti, s tem pa občutek samoizpolnitve. V tej svoji ustrežljivosti, pa so pogosto izropani od žensk vsega dobrega. Povsem človeško sicer, ženske pričakujemo zmeraj več in več od njih, saj nam vedno znova in znova ustrežejo. Toda v njih je tudi samčevska borbenost, ki prav tako pripada njihovemu originalu, a je v osnovi namenjena varovanju vsega, kar je njim drago. Ta borbenost se nato prebudi in obrne prav v smer, kamor so želeli pošiljati samo in izključno ljubezen. In zgodi se zaradi pritiska, zaradi strahu, zaradi notranjega alarma, ki se sproži v vsakem človeku, kadar čuti, da izgublja svoj original. Namesto, da bi varovali svojo žensko, svojo družino in svoj odnos, morajo varovati same sebe in svojo moškost.
Moškega moraš ljubiti na najbolj preprost in pristen način. Pustiti mu moraš, da je original in original bo ostal. Ženske seveda po naravi vse zakompliciramo, v svoji gonji po popolnosti nas samih in vsega kar je del našega življenja, tako prirejamo vse, kar je po našem mnenju preveč neustrezno. Toda, vsi vemo, nemogoče se je že takoj zaljubiti v nekoga ustreznega po vseh “naših” merilih; Razlika med moškim in žensko je v tem, da se moški preprosto zaljubi in šele kasneje spoznava žensko, medtem, ko se ženska že zaljubi s “seznamom stvari, ki jih bo potrebno popraviti”. Ampak prav zaljubljenost je tista ne razumska, pač pa srčna pot do nekoga. Tista pot, po kateri hodimo izključno zaradi nenadzorovanih prijetnih občutkov. Zakaj je potem potrebno na pol poti vklopiti razum in pričeti “prilagajati” stvari, da bodo pasale v naš model??? In potem je ženskam nekako smešno in nerazumljivo, da je moški postal povsem dolgočasen, brez mnenja, brez volje in brez žara v očeh. Seveda, nima več manevrskega prostora, da bi čutil. Zaradi nenehnega ustrezanja brez-čutnim pričakovanjem svoje ženske, je tudi on moral nehati čutiti…naravno je postalo umetno in original se je spremenil v ne preveč uspešno priredbo. Nihče noče biti priredba! Sploh pa ne slaba priredba.
Torej smo v času nesrečnih moških, ki se še z zadnjimi kremplji borijo za svojo moškost, a jih ženske obsojajoče še naprej pritiskajo ob steno. Posledično smo hkrati tudi v času nesrečnih žensk, ki se ne znajo več prepustiti preprosti ljubezni, preprostemu občutku, da lahko samo ljubijo in nič več kot to.
Moški v bistvu potrebujejo žensko vodenje in usmerjanje, o tem ni bilo nikoli dvoma. Težava je le v tem, da morajo ženske svojo vlogo sprejeti bolj čutno. Ljubezen, ki nam je ženskam dana v izobilju, saj naj bi prav me bile tiste nežne in ljubeče, moramo uporabiti kot bistvo našega vodenja in usmerjanja svojega dragega moškega. Dovoliti mu moramo, da on “opravi” svojo skrbnost in varovanje ter ga naučiti, kako lahko tudi to počne z ljubečnostjo in nežnostjo.
Moški v resnici ne potrebuje svobode od ženske ljubezni, pač pa svobodo od ženskih pričakovanj. Naj naredi po svoje in naj bo zato ljubljen. Prav takšen, kakršen je – v originalu.