info@majamonrue.com |

ŠTUDIJSKI POPCORN ali druga stran kruha

  Posted on   by   1 comment

Blog_Maja_Monrue
Po triletnem študiju v okviru bolonjskega sistema sem tako tik pred diplomo iz Poslovne ekonomije, s specializacijo na področju podjetništva. Pred pol leta sem zakorakala v tretji letnik na mariborski poslovni fakulteti in se skoraj razjokala ob očitni razliki, ki sem jo imela priložnost občutiti na lastni koži, po drugem letniku v tujini, med dunajskim in mariborskim študijem. Predvsem sem bila razočarana nad načinom podajanja pomembne in niti ne tako slabo izbrane študijske snovi. No priznam, sprva sem tudi v vsebino dvomila, na primer, ko sem poslušala predavanja o nadzorovanju dolžine vijakov v proizvodnji (optimizacijski modeli) ali o mariborskem(!) modelu managementa. Vendar ob zaključku izpitov v začetku leta sem ugotovila, da je prav poznavanje optimizacijskih modelov še najbolj uporabna osnova, za nadaljnjo uporabo v poslovnem okolju. In po resnici povedano, sem se na tak način naučila ločiti »seme od plevela«. Še vedno lahko suvereno rečem, da so slovenski profesorji nekoliko okosteneli pri svojem delu, a mnogi med njimi se trudijo, kar izpodbija moje prvotne trditve, ki sem jih zapisala pred pol leta. Pri večini je problem samo v tem, da bi se morali posodobiti v literaturi, ki jo uporabljajo za svoje predmete in verjetno tudi v metodah dela s študenti. Zasipavanje s teorijo že več kot deset let velja za neefektivno in če drži informacija o visoki nezaposljivosti naših diplomantov, potem si upam trditi, da je razlog prav v,  s teorijo natrpanih glavah brez operativne zmožnosti.  To pomeni, da imamo ogromno mladih, ki so prebrali tone (najverjetneje zastarelih) knjig z namenom ustreznega odgovarjanja na teoretična vprašanja in ne z namenom reševanja praktičnih problemov s to isto teoretično podlago. In posledično lahko predvidevamo, da so se mnogi takšnemu obilnemu branju tudi izognili, si pridobili možna vprašanja in odgovore iz neuradnih virov, jih nato zapisali na svoje priročne mobilne napravice ter zapolnili črte na testnih polah s pravilnimi odgovori, prepisanimi iz telefona. Samo, kot intermezzo naj omenim, da so na zadnjem izpitu prav to počela kar vsa tri dekleta, ki so sedela okoli mene, samo jaz ne! Ob tem sem se seveda počutila neumno in jezno, ampak le za čas izpita. Njihova nezmožnost povezovanja teorije z vsakdanjim življenjem jih bo kasneje najverjetneje posedla namesto na vodilni, raje na tajniški ali referentski stolček. Seveda ob predpostavki, da se bodo v naslednjih letih vodilna mesta v Sloveniji končno pričela dodeljevati sposobnim in ne »imamveze« kandidatom. 
Toda na koncu koncev je za početje mojih »pametnih« sošolk in sošolcev vendarle kriv sistem, ki ne zmore študenta motivirati z vsebinami, ki bi mu bile zanimive in dovolj blizu njegovi lastni realnosti, da bi se jih skušal naučiti. Na primer, če študenta siliš, da pripravlja optimizacijo plavža (mimogrede, to je industrijska talilna peč, za pridobivanje surovega železa), je to zanj enako, kakor, da mu razlagaš o odpadnem prahu, ki nastaja pri obdelavi brusnih izdelkov. Ne zna si predstavljati! Večina študentov ekonomije je bolj družboslovno usmerjenih in so se najverjetneje že v osnovni šoli borili z motivacijo pri fiziki in kemiji.  Ne zanimajo jih primeri iz komplicirane tehnične proizvodnje, ker se jim ne zdijo realni, še manj pa predstavljivi. In ker govorimo o efektivnosti učenja, je smiselno, da se študentom teorija razlaga na njim zanimivih primerih, ki so jim tudi sicer blizu v vsakdanjem življenju. 
Bolj primerno bi zato bilo poslovno optimizacijo učiti na primeru proizvodnje Applovih izdelkov ali pa še bolje, v storitveni panogi. Konec koncev je porast storitev v zadnjih letih enormna in tudi verjetnost, da se bodo ti študenti srečali v svojem poklicnem življenju z optimizacijo storitve, je visoka. Sploh v Sloveniji, ki je daleč od azijskega proizvodnega območja. In na splošno, triurno posiljevanje s teorijo, je stran vržen čas tako za študenta, kot za profesorja. Podajanje teorije na predavanjih mora biti kratko, jedrnato in vedno razloženo na praktičnem primeru podjetja, ki dejansko obstaja in ga študent po možnosti tudi pozna. Le tako lahko resnično razumeš segmentiranje trga, generično rast, strateški management ali pomen nadzora kakovosti v proizvodnji. Nato se mora študenta postaviti pred praktični problem, ki tudi sicer nastaja v resničnem poslovnem svetu. Da bi ga rešil, bo študent primoran poiskati teorijo tudi izven profesorjevih prosojnic in tako se bo naučil raziskovati teorijo s pomočjo raznolikih virov, ki jih danes ponuja realnost. Naučil se bo brskati, uporabljati storitve univerzitetne knjižnice ter vleči podatke iz ogromnih univerzitetnih ter drugih podatkovnih baz. Ob tem bo prebral veliko več teorije, kot je sedaj prebere najbolj »piflarski« študent, a bo njegovo branje ciljno usmerjeno in ob takojšnji aplikaciji na njegov praktičen problem, tudi trajno efektivno. Teorija se tako pojavlja na študentovem urniku sama od sebe, preverjanje pa je usmerjeno v študentovo operativno znanje reševanja realnih problemov, za kar bi tudi sicer naj bil ob zaključku študija usposobljen. 
In prav tu tiči bistven zastoj slovenskega študija. V nepremišljenem podajanju snovi, ki je sicer lahko zelo uporabna in pomembna. In tudi zanimiva. Toda tudi jaz, ki sem sicer navdušena nad podjetniško vsebino, sem mogla presedeti ure in ure v predavalnicah, strmeti v »nepredstavljivo« teorijo in nato v glavo »zbasati« razlage tega in onega pojma in pojava. Dobra stran tega je, da sem se soočila s pogosto situacijo iz realnega življenja v službi imenovano »Naredi, kar se ti naroči in obkljukaj« in se potem naučila posledično potolažiti z avtogenim treningom: »Kar se mora, ni težko.« Ampak jaz in vi in vsi vemo, da je to popolnoma zgrešena, čeprav povsem običajna tirnica, po kateri teče vse, kar ni sodobno in uspešno. 
 
Jaz osebno sem se sicer v svojem triletnem študiju naučila ogromno uporabnih in strokovnih stvari in lahko rečem, da bom visoko zaposljiva diplomantka. Vendar je to posledica mojega dodatnega udejstvovanja ob študiju (v času, ko drugi študenti delajo »bogvekaj«). Po pravo podjetniško znanje vsako leto grem na mednarodno podjetniško konferenco PODIM, po praktično predstavnost teoretičnega znanja sem (si) šla na obštudijski projekt DEMOLA in po resnično razumevanje razloženega sem se odpravila na dunajski Wirtschaftsuniversität kjer smo teorijo spoznavali na primerih podjetij Porsche, RyanAir, Google in Siemens.
 
Želim biti manj destruktivna, kajti nenehno pritoževanje pametnjakovičev tudi ni prispevek k napredku. Moj blog Študijska kislica je poln očitkov in tudi Študijski Popcorn jih še zmeraj vsebuje. Vendar se trudim, da bi moje besede zvenele konstruktivno. Moja izkušnja iz tujine je zgolj dokaz, da je možno študij izvajati tudi efektivno in da slovenski sistem ni najboljši. Toda v Sloveniji marsikaj ni najboljše in le na redkih področjih se zadeve spreminjajo. Spreminjajo pa se tam, kjer je ljudem mar. In dokler se bodo profesorji morali boriti za svoje plače in ustrezne pogoje dela, ne moremo pričakovati, da bodo dovolj motivirani, da bi motivirali študente. In preden družno vzkliknemo, da je za vse kriva vlada, naj omenim odgovornost posameznika. Moja izkušnja namreč ne dokazuje samo, da je slab slovenski študijski sistem, dokazuje tudi, da lahko navkljub okoliščinam katerim si izpostavljen na slovenski fakulteti, še vseeno dosežeš nivo zaposljivega in tako kvalitetnega diplomanta in to na svetovnem trgu. K sreči se namreč aktivnosti posameznikov in organizacij, ki ponujajo priložnosti za »upgrade« lastnega profila pojavljajo dovolj pogosto, da z udeležbo na njih presežeš minimalne kriterije, katerim zadovoljiš zgolj z rednim študijem. In tako v bistvu noben študent ni žrtev. Vsak je lahko zmagovalec svojega lastnega življenja, le da je od njega samega odvisno, ali bo slavil na vodilnem ali na tajniškem stolčku.
 


Slovenski študij je danes kot popcorn. Nastane po liniji najmanjšega upora. Ogromno ga lahko spraviš vase, a boš potem še zmeraj lačen. V osnovi je povsem preprost, nič posebnega in pogosto velja kot dodatek k bolj zabavnim rečem. In bolj verjetno je, da ti zgolj kot pogreta koruza, ne bo služil pri življenjskem napredku. Toda koruza je lahko tudi odličen dodatek k solati iz rukole z rezinami rostbif-a, na elitni poslovni večerji. Vprašanje je, če si jo sposoben kot takšno izkoristiti ali pa boš do onemoglosti trdil, da se iz koruze da narediti samo popcorn. 
 
 
Photosource: http://www.cookingclassy.com/2012/08/irresistible-white-chocolate-lemon-popcorn/ 
Categories: Nekategorizirano

1 comment

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.