fbpx
info@majamonrue.com |

SPOZNANJE IZ SAMOTE

  Posted on   by   No comments

Maja Monrue Blog Piran

Pri osemnajstih sem se sama s seboj in svojim prevelikim kovčkom odpravila na Škotsko, k fantu, ki sem ga tisto poletje spoznala v Španiji in z njim ter njegovimi prijatelji preživela vse štiri dni svojega maturantskega izleta. Prvič sem šla na letalo. Prvič tako daleč. Prvič v angleško-govoreče inozemstvo. Prvič k nekomu, ki sem ga poznala absolutno premalo časa, da bi bilo smiselno govoriti o kakršnikoli razumski potezi. Toda Colin je bil čisto v redu fant. Pričakal me je na letališču in potem sva z njegovim novim rabljenim Fokusom po levi strani cest prevozila celo Škotsko, da bi jaz videla škotske krave, ki so me zanimale bolj kot katerikoli Loch ali Wiskey. Tega se zdaj nisem spomnila zaradi Colina ali zaradi škotskih krav, pač pa zaradi incidenta s kovčkom, ki se je pripetil na londonskem letališču, na katerem sem morala prestopiti za let v Glasgow. Spomin pa je povezan tudi z mojo mamo, ki me vedno znova rada opremi s potovalnimi nasveti. Takrat je rekla, naj nikar ne skrbim za kovček pri prestopu, bodo namreč kar oni poskrbeli za pretovarjanje mojega kovčka iz enega letala na drugega. Saj letim z isto letalsko družbo od začetka do konca. To je bilo res, toda ta družba se je imenovala EasyJet, eden prvih nizkocenovcev, ki je letel tudi iz Slovenije. No, EasyJet ne poskrbi za vaše kovčke med prestopom, kar danes najbrž vemo že vsi. Meni je to postalo jasno v trenutku, ko sem naredila check-in za drugi let in se je stevardesi za pultom zdelo čudno, da nimam nobene prtljage, ker na karti piše, da jo imam. Potem se je zgodil cel proces, morala sem vsaj trem ljudem v angleščini razložiti, kaj se je zgodilo, ker sem upoštevala nasvet svoje mame in stvar niti ni bila tako preprosta, saj so ravno takrat, tako kot zdaj zaradi korone, zaradi povišane stopnje nevarnosti terorističnih napadov v Londonu obstajali posebni ukrepi, ki so onemogočali hitro in enostavno reševanje takšnih zagat.  Naposled so me pristojni le spravili nazaj v tisto območje, kjer se kovčki vrtijo na tekočem traku. Moj se je vrtel popolnoma sam, čakajoč name, da ga vendar vzamem s seboj na Škotsko. In k sreči je eden od maminih nasvetov bil tudi, naj si med enim in drugim letom vzamem vsaj tri ure časa za prestop.

No, včeraj pa parkiram na vrhu hriba, ki se vzpenja nad Piranom. V parkirni hiši, kar bi morala narediti že takoj, a me je mama spet prepričala, naj najprej poskušam najti kakšno parkirno mesto v kateri od ulic, saj je vendar konec tedna. Ozke uličice opremljene s premnogimi znaki za prepovedano parkiranje so me relativno hitro odvrnile od raziskovanja, obenem pa je ob mojem prihodu bilo tako temno, da o morju na vidiku ni bilo ne duha ne sluha. Parkirna hiša torej in grem peš do Tartinijevega trga, kjer naj pokličem Lano, s katero sva bili dogovorjeni, da mi za pisateljski vikend odda stanovanje. Potegnem kovček iz avta in v tistem se vlečno držalo razleti na tri od tega trenutka naprej povsem neuporabne dele, ob udarcu ob betonska tla pa odletijo še kolesca. Imam samo ta en kovček, velik in napolnjen z vsem, kar si lahko v tem trenutku zamislite. Vedela sem, da bo treba del poti do stanovanja peš, zato sem pač vse stlačila v en kovček in ta je sedaj tehtal zagotovo 40 kg. Upam, da se ob padcu kovčka na tla niso polomila jajca v njem, pogledati si ne upam. Navigacija na telefonu kaže neko čudno pot, še bolj čudna pa ta pot postane, ko začnem hoditi stran od mestnih luči, po temni cesti, ki se spušča proti … Fiesi. Ko zmanjka pločnika mi je jasno, da sem narobe že vseh tristo metrov hriba navzdol. Pograbim svoj 40-kilogramski kovček in se korak za korakom vrnem nazaj na hrib, proti lučem. Skoraj že umrem od utrujenosti, vendar se v glavi hitro napozitivim z mislijo na samo mojih šestintrideset ur, v katerih si bom oddahnila od burnih viharjev vsakodnevnega življenja in morda celo kaj ustvarila … takoj, ko pridem do tja, kjer bi se to naj tudi zgodilo.

Še vsaj trikrat sem zahodila v napačno smer, a počasi, po nekaj zelo strmih spustih po kamnitih stopnicah v popolni temi, se je uličica, po kateri sem hodila, vendarle pričela nekoliko širiti in postajala je položnejša ter svetlejša. Vroče mi je bilo, ker sem se seveda preveč oblekla za tako športen podvig in komaj sem še dihala pod težo svojih potrebščin v zlomljenem kovčku, pa vendar, ko sem že mislila zares umreti in se sesesti nekomu pod okno z ljubkimi modrimi polkni, mi je Tartinijeva rit razsvetlila duha in me navdala z novim upanjem. Tam me je pričakal Lanin mož, kavalir, je prišel, da me ponovno popelje v labirint uličic in mi seveda pri tem nese kovček. Čeprav mi je takšno kavalirstvo izredno pri srcu, prisežem, da če me ta moj kovček ne bi pri spustu popolnoma uničil, bi se prisilila braniti se pred njegovo prijaznostjo, ampak zdaj sem, kljub temu, da sem vedela, kako težek kovček ga čaka, bila hvaležno tiho in njegovo sopihanje že čez nekaj minut, ko sva se vzpenjala po navpičnih stopnicah proti cilju, sem poskušala ignorirati, čeprav je moja slaba vest kričala, naj vendar človeku odvzamem svoje lastno breme.

Končno, na vrhu, tik pod zvonikom, vrata sredi kamnitega zidu. Odpro se in me povabijo k mizi sredi sobe, ki ima skozi stekleno steno pogled nad strehami do morja. Desno od mize kuhinja z veliko delovne površine in vsem potrebnim za kuharsko ustvarjanje, na levo pa bela mornarska vrata v spalnico in tam še drobna kopalnica z modrimi ploščicami. Lana in njen mož sta to gnezdo poimenovala St. George Atelier, kar je več kot primerno ime za ta najčudovitejši bivalni prostor, kar sem jih kadarkoli doživela. In to bo moj pisateljski brlog v naslednjih šestintridesetih urah. Od hvaležnosti me je skoraj pobralo. Takoj sem odprla nabit kovček in iz njega zvlekla vse, kar niso bila oblačila. Jajca so ostala cela in so romala v hladilnik, skupaj z vegansko francosko solato za večerjo in mlečnim rižem s cimetom za zajtrk. Pripravila sem si kamilični čaj z medom in prižgala Darinovo Beyond The Sea ter šele takrat zares doživela tisti fayn občutek, ki sem si ga v mislih orisovala že kar nekaj let. Kar naenkrat se je zgodil zares. In vprašanje, ki se mi poraja je, ali se je res zgodil šele zdaj z višjim razlogom, ali pa zato, ker nikoli prej nisem dovolj pritisnila nase, da si kaj takšnega zorganiziram in realiziram. Ker se mi je morda samo zdelo, da nimam dovolj denarja, časa, upravičenosti … ?

Sveže nabran rožmarin na mizi me je v trenutku navdihnil k pisanju, a se mi ni ljubilo vklapljati računalnika, tudi zato, ker je celotna scena klicala po offline vedenju. Vzela sem zvezek in pričela pisati na roke. Besede so govorile o nemiru in o strahovih. Kljub nerazložljivi sreči in hvaležnosti, ki sta me prevzemali zaradi dejstva, da sem v tem čudovitem stanovanju, nekaj streh stran od morja, sem morala pisati o strahovih. In to je povsem logično. Nenazadnje sem zato pribežala na morje. Ker mi je intuicija nekega večera v glavo pritisnila idejo o tem, da moram nujno k morju po odgovore. Na morju letos še nisem bila, ker sem celo poletje delala na stvareh v katere polagam vse svoje upe. Toda resnica je, da jaz potrebujem morje. In da brez morja v nekem trenutku ovenim in ne morem več naprej. Zato sem tisti večer to idejo vzela skrajno resno in že naslednji dan poiskala način, kako jo bom uresničila. In saj veste, ko hodiš po pravih poteh, se vrata odpirajo sama od sebe.

Strahovi pa, torej, so zdaj tukaj z menoj, da se malce pogovorimo. Iz oči v oči.

Pogledujem na telefon. Seveda, takšna odvisnost ne izgine čez noč. In nisem navajena biti sama v fayn vzdušju. Rada bi to s kom delila. Rada bi to nadgradila z glasnim smehom in ljubljenjem na primer. Toda po drugi strani vem, da je to, da sem čisto sama, z glasbo in svojimi mislimi, neprecenljiv prestiž. Ker to kar TUDI potrebuje človek, je možnost, da samo posluša glasbo in ne dela ničesar. Ali da bere knjigo brez časovne omejitve in možnosti, da bo zaradi utrujenosti zaspal po treh prebranih vrsticah, čeprav si knjigo zares želi prebrati. Človek potrebuje čas, da samo hodi, ne da bi kam prišel in da na tej poti občuduje povsem vsakdanje stvari, kot so zlizane fasade spečih piranskih hiš ali domačinski avtomobili, parkirani ob skalnatem nasipu pred tihimi terasami zaprtih restavracij. In pri tem je nujno, da se človeku zgodi kaj takšnega, kot je to, da nehote stopi v lužo in si zmoči nogavice do gležnjev, pa da se za to ne zmeni in se raje vzpne na vrh hriba, kjer v popolni odsotnosti turistov opazuje ladjice in jadrnice na odprtem morju, medtem ko ga sonce pogreje v lica, veter pa mu skuštra lase.

Hvaležnost in toplina v srcu, a vendar nemir, da je to le trenutek … trenutek, ki ga je bilo potrebno zorganizirati in ustaviti čas zanj.

Strah me je, da mi nikoli ne bo uspelo. Še vedno sem obsedena s prepričanjem, da obstaja nek trenutek v življenju, ko se zaveš, da si naredil dovolj, da boš od zdaj naprej varen pred izgubo udobja. Kakršnegakoli. To je trenutek, ko postane jasno, da nič od tega, kar rad počneš, ne bo nikoli več pogojeno. In minljivost vsega lepega v tvojem življenju ne bo več grožnja na vsakem koraku, ampak le oddaljena misel, povezana z naravno smrtjo. Seveda je takšno razmišljanje domišljavo, če ne tudi otročje, toda istočasno gre za neko nerazložljivo srčnost do življenja, ki jo prav tako lahko doživimo pri otrocih. Idej o tem, da naj se ne navežem na stvari in ljudi, ker s tem iz sebe delam mučenico, ne morem sprejeti, pa čeprav razumem smiselnost filozofije, ki stoji za tem. Bolečina je del življenja, zato se je ne bi smeli bati, a vendar, ali ni tudi strah del življenja? Povezan je z navezanostjo na udobje in zato se pojavi zmeraj, ko z vsem srcem začutimo čudovitost svojega življenja v nekem trenutku. Pride s hvaležnostjo. In zatorej, ali ne bi bilo nekako pravilneje, kot da se skušamo izogniti nekim načinom ali se od njih odvaditi, če bi jih znali razumeti in sprejeti kot del življenja? Življenjsko je, da iščem udobje. Življenjsko je, da iščem toplino, ki sem jo izkusila in izgubila v otroštvu. Življenjsko je, da iščem ljudi in stvari, na katere se želim navezati in z njimi živeti. Življenjsko je, da me je strah vse to izgubiti in življenjsko je izgubo tudi dejansko doživeti. Praznina, ki se pojavi, kadar smo sami, bodisi zaradi izgube bodisi zato, ker smo se sami tako odločili, je življenjska. Sporoča nam, da smo ustvarjeni za to, da bi delili. Da bi se na vseh nivojih povezovali z drugimi. Da bi bili del nečesa. Da bi se združevali na najbolj čarobne načine. In čutili skupaj. Skupaj.

To je moje spoznanje iz samote. Ki je, mimogrede, čudovita in vse preveč potrebna za vsakogar, ki se žene skozi življenje, ker si ne upa ustaviti se. Toda v zmernem zaužitju. Kanček takšne samote, samo zato, da lahko vdihneš, razmisliš, ustvariš iz srca in tudi, da si odpočiješ … toda potem moraš nazaj v objeme, nasmehe in ljubljenje. Ker tam te čaka življenje, vsem strahovom navkljub.

St. George*s Atelier

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.